Smo od slovenskih olimpijcev pričakovali preveč?

4
228

Olimpijske igre 2012 so za nami. Smo zadovoljni z rezultati naših športnikov? Marsikdo bi si želel še več medalj, da bi bile dobljene bolj žlahtne itd. So morebiti naše zahteve in pričakovanja pokopale nekatere naše športnike?

Nemogoče je pričakovati, da smo ljudje kot roboti in da bomo dosegali vse, kar od nas želijo in pričakujejo. Psiholog Matej Tušek je v Odmevih opozoril, da je mnogokrat na športniku preveliko psihološko breme, zaradi česar posledično ne zdrži pritiska. Na tekmi gre npr. za dve minuti, ko je potrebno pokazati vse znanje, v katerega so vložena vsa leta treninga. Mediji pričakovanja še dodatno potencirajo, saj želijo, da objave ustvarjajo čim večjo napetost in pričakovanja, da so posledično le te čim bolj brane.

Mnogim športnikom je cilj kariere udeležba na OI in tam doseči čim boljši rezultat. Zato je že uvrstitev na OI rezultat, za katerega bi morali vsakomur čestitati. A družba razmišlja drugače: če je športnik kandidat za medaljo, javnost z njim ni zadovoljna, če se vrne z OI brez medalje. Je pa pri Američanih še huje – tam šteje samo zlata medalja, drugega nič.

Kam smo prišli?! So naše zahteve realne?

Tudi mi vedno ne uspemo! Dostikrat si postavimo previsok cilj in z izidom kasneje nismo zadovoljni. Dostikrat ne gre po naših načrtih, ki si jih zamislimo ali zapišemo. Ali smo lahko kljub temu veseli doseženega? Lahko pogledamo koliko smo napredovali in se kljub temu, da cilj ni dosežen, pohvalimo in nagradimo. Seveda so cilji različni: so pomembni in manj pomembni. Dostikrat se primerjamo le sami s seboj, a na tekmovanjih, kjer je polno nastopajočih je lahko najboljši le eden. V preveliki želji po dosegu cilja nas pogosto to bremeni in namesto na izvedbo, pozornost preusmerimo na rezultat. Zato je čim več motečih dejavnikov pametno izločiti, pa še se najde kaj, kar nas zmoti.

Kolikokrat pridemo do zastavljenega cilja? Kolikokrat začnemo in kako dolgo vztrajamo v določeni stvari? Olimpijcem je za vztrajnost in garanje treba čestitati, saj je npr. potrebno 10 let dela za dosego  norme za udeležbo na OI. Na koncu je na tekmovanju tako, da je več poražencev kot zmagovalcev. Izraženih je polno čustev in prav je, da jih damo iz sebe, seveda na primeren način. Tudi športniki so ljudje, ki se veselijo, jokajo (od veselja in žalosti), se jezijo itd.

Na trud in rezultate gledati z drugačnimi očmi

Težko je vrednotiti rezultate, če spremljamo šport le preko televizije in sami nismo aktivni. Koliko metrov smo že preplavali to poletje, na koliko vrhov se vzpeli? Verjetno nas je večina moških igrala nogomet in smo želeli zadeti gol, pa kar ni šlo in ni šlo, sploh ko smo zaostajali in lovili rezultat.

Tudi sam sem včasih v dilemi, koliko je vredno vztrajati in trenirati. Ko si naveličan in ne gre in ne gre po načrtih, takrat je umetnost vztrajati in ravno ko bi odnehal, lahko pridejo uspehi.

Nekateri športniki morajo tudi na olimpijskem nastopu pokazati veliko vztrajnosti. Naj omenim atletiko, ki je kraljica športa. Zagotovo je najtežja preizkušnja atletike maraton. Tekači pretečejo dobrih 42 kilometrov in vmes imajo   ob želji, da dajo vse od sebe in dosežejo čim boljši rezultat sami s seboj polno bojev. Tako se nekateri v cilju dobesedno zgrudijo, kot se je Atenski vojak ob prihodu na svoj cilj po oznanjeni vesti.

Podobno je v življenju, kjer so tudi mnogi vzponi in padci. Važno je, da se znamo pobrati in da znova in znova vstajamo. Pomembno je, da se tudi preko športa učimo za življenje. Da je vredno vztrajati, da se je vredno truditi po svojih najboljših močeh in da damo vse od sebe.

Pomembno je, da si sam vesel in zadovoljen, da sam gradiš dobro samopodobo, da se znaš pohvaliti in nagraditi. Če pričakujemo to od drugega, smo vse prevečkrat razočarani, ker tega navadno ne prejmemo. A saj nas drugi včasih težko povsem razumejo in kljub vživljanju v našo vlogo, lahko mnogokrat tudi zgrešijo.

Kaj pa zaslužek športnikov?

V času ko denar veliko pomeni, je aktualno vprašanje, koliko športniki zaslužijo. Mnogi si mislijo , da veliko, da le uživajo, a v resnici ni tako. Iztok Čop je po vseh kolajnah ob odhodu v »pokoj« opozoril, da mora sedaj še poskrbeti za svojo starost. Žalostno, da dolga leta zastopajo državo in ponesejo njeno ime v svet, na koncu pa morajo sami poskrbeti za svojo prihodnost. Na drugi strani pa se z OI obračajo velike milijarde, vprašanje pa je, kakšen kos pogače dobijo od tega naši in drugi športniki, ki so glavni akterji OI.

Veselimo se odličij naših olimpijcev, hkrati pa jih podpirajmo tudi takrat, ko bodo njihovi rezultati malo manj blesteči. Čestitke vsem našim olimpijcem, dobitnikom medalj, kot tudi vsem ostalim, da gledajo naprej za doseganje novih ciljev.

 


4 KOMENTARJI

  1. Čim manj kruha in čim več iger, da folk ne bo gledal vladarjem pod prste in dobil še kako neumno idejo po pravičnosti. Ker pa imamo bolj malo športnikov, ki vlečejo pogled folka stran od vladarjevih prstov, se jih mora vladarjev služabnik za propagando enostavno izmisliti, krivdo za premalo medalj pa obesiti folku, ker je menda preveč pričakoval.

    Mimogrede, kolikšna je povprečna plača v športni enoti Slovenske vojske? Kdo ve?

  2. Opozoril bi, da imamo skrivljen pogled na šport.
    Rekreativen šport je pravi šport, kjer je važno miganje in je tekma, cilj, uspeh v drugem planu.
    Profesionalen šport pa je bolj drugega poena. Vsi, ki vanj vstopajo, vstopajo v posel.
    V Sloveniji imamo še vedno socialistično urejen šport, ko davkoplačevalci ogromno plačujemo za športne funkcionarje in profesionalne športnike, ki pa so dobri kvačjemu v tistih športih, kjer se vrti malo denarja, torej je tudi manj konkurence.
    Že tako imamo celo morje priznanih športnikov in kulturnikov na državnih plačah in penzijah ( v resnici pa smo delavci obremenjeni nadpovprečno).
    Dejmo že enkrat pogledati z vidika dela, zakaj mora biti en inženir ali snažilka manj vreden in bolj davčno obremenjen kot nek kulturnik, prorežimski intelektualec ali športnik ( kar Mrkaić odlično piše v knjigi To so bile svete krave).

  3. Po mojem mneju se je prevč športnih panog uvrstilo med olimpijske discipline.

    Kaj delajo na olimpiadi naprimer streljamje na ginaste golobe, ki je tipičen veselični šport lovcev in vse druge vrste strelstva. In še več takih panog in disciplin bi se našlo.

    Na olimpiado tudi ne sodijo vsi kolektivni športi, kot so nogomet, košarka, rokomet, odbojka in druge igre za zabavo in komercialo. Ni čudno, da so na olimpiado poslali le tretjerazredne reprezentance, ki v svetu ničesar ne pomenijo.

    Na olimpiado sodijo le atletika in gimnastika, pri katerih se merijo telesne in intelektualne sposobnosti posameznikov,brez katerih ni kolektiva.

    Zato so vse naše kolajne, razen Kozmusove, brez pravega leska.

  4. Glede na število prebivalcev smo lahko zadovoljni. Je pa res, da vse vidnejše rezultate usvajamo v nekoliko bolj ‘eksoticnih’ panogah. Brez zamere, ampak obstajajo bolj in manj konkurenčni športi, ki se ga gredo po celem svetu ali pa le nekje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite