“Smo morda mi slepi?”

4. postna nedelja (A)

Ena od najpomembnejših katehez, ki so jih v prvih stoletjih krščanstva poslušali katehumeni v pripravi na krst, je bila zgodba o sleporojenem. Sv. Janez, kronist čudežnega dogodka, nazorno opisuje telesno slepoto sleporojenega na eni strani in duhovno slepoto farizejev na drugi strani.

Telesna slepota ne potrebuje naše razlage, ker si jo brez težav predstavljamo. Dovolj je, da zapremo oči in pomislimo, kakšno bi bilo naše življenje, če bi nam odpovedal vid. Prav zato, ker si telesno slepoto znamo predstavljati, nas možnost, da bi tudi sami oslepeli, presune.

Mnogo bolj zapletena pa je duhovna slepota, ki je nikakor ni lahko prepoznati. Prav zaradi ponazoritve duhovne slepote je sv. Janez dogodek ozdravitve sleporojenega uvrstil v prvi del svojega evangelija, v t. i. Knjigo znamenj, ki obsega prvih dvanajst poglavij njegovega evangelija.

Če z enim stavkom povzamemo bistvo duhovne slepote, lahko rečemo, da je duhovno slep tisti, ki misli, da razume nekaj, kar v resnici ni mogoče razumeti in ne razume oziroma noče razumeti tistega, kar je neposredno razvidno, kar je razumljivo že na prvi pogled.

Najprej si oglejmo prvi vidik slepote, ki je v prepričanju, da razumemo nekaj, kar v resnici ni umljivo in ni spoznatno. Ko so učenci videli slepega, so Jezusu postavili vprašanje: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši?« Jezusovi sodobniki so se pretvarjali, da jim je vzrok za slepoto jasen. Slepoto konkretnega človeka so razlagali kot posledico njegovega greha. Slepi človek po njihovem mnenju ne bi bil slep, če ne bi grešil on sam ali njegovi starši. Tako so slepemu človeku v takratni duhovni kulturi in družbi avtomatično pripisali krivdo za trpljenje, ki ga je prestajal. Slepota naj bi bila neposredna kazen za storjeni greh. Ljudje so poenostavljeno in samovšečno sklepali: ‘Mi, ki nismo slepi, nismo grešniki. Mi, ki vidimo, lahko zaničujemo slepe, ker so ti slepi zato, ker so oni ali njihovi starši kaj hudega storili; in so obenem manjvredni od nas, ki nam gre dobro, kajti naši uspehi so dokaz, da nas Bog nagrajuje za našo moralno neoporečnost.

Takšna razlaga je Jezusove sodobnike popolnoma zadovoljila. Obnašali so se, kot da jim je vse jasno; jasno nekaj, kar v resnici nikomur ni bilo niti malo jasno. Ljudje so seveda imeli razlog, da so tisto, kar ni bilo jasno, imeli za jasno, da navidezne samoumevnosti niso preverjali. V njihovem interesu je namreč bilo, da so lahko nekatere obsojali in po potrebi tudi obsodili, in jih s tem izrinili iz boju za položaje in prestiž ter iz tekme za družbeno in ekonomsko moč. Zanje ni bilo pomembno, ali je kdo res kriv, kajti imeli so interes, da čim več svojih tekmecev za to ali ono stvar naredijo za krive in jih s tem izločijo iz boja za položaje. Njihova duhovna slepota je bila torej namerna, inštrument uničevanja tekmecev.

Ljudje imamo namreč vedno kak interes, da druge obsojamo, bodisi da sebe pred drugimi predstavimo v boljši luči kot smo, in se zato dobro počutimo, bodisi da sebe zrinemo na položaj, ki je prej pripadal tistemu, ki smo ga obsodili.

Duhovna slepota korenini tudi v nepripravljenosti, da bi potrpežljivo prenašali skrivnost, torej tisto, kar ni mogoče osvetliti in razumeti. Kajti tistega, kar ne znano razložiti, kar torej ostane skrivnost, nas je strah, zato hočemo vsako bolezen in vsako nesrečo razložiti, pa če je to mogoče ali ne. Nerazložljivost dogodkov in strah pred takšnimi dogodki lahko vzdržimo samo v veri, da nas Bog varuje. Če ne verujemo, da da Bog pozna skrivnostna pota, potem se sami postavimo na mesto Boga in si domišljamo, da bomo razjasnili, kar je lahko razvidno samo Bogu.

Za osvetlitev te vrste duhovne slepote si prikličimo v spomin globokoumne razlage ob dogodku na Zaloški cesti v Ljubljani izpred šestih let, ko je oče iz devetega nadstropja vrgel v globino svojega otroka in nato za njim skočil tudi sam in se seveda skupaj s svojim otrokom ubil. Javnost si je ob tej tragediji postavila vprašanje, zakaj se je to zgodilo? Ljudje so pričakovali, da bo kdo od sorodnikov, očividcev, policije, psihiatrov itd. podal celovit odgovor o vzroku tragedije. Psihiater dr. Slavko Ziherl je nakazal, da je bil povzročitelj zločina v mladosti tudi sam zaznamovan z nasiljem. Temu so sledila vprašanja novinarjev in ljudi, ki jih je dogodek vznemiril. Radovedneži so bili s svojimi vprašanji vsiljivi, ker niso mogli in nemara niti niso hoteli dojeti, da bo pravi vzrok za vedno ostal skrivnost. Pravi odgovor za tragedijo se je vsem, ki so hoteli podati kako razlago, v resnici izmikal. Razlage so se izgubljale v razumu popolnoma nedostopni daljavi, tam nekje pri Kajnu in Abelu, ko je Kajn iz nerazumljive, iracionalne nevoščljivosti dvignil roko nad svojega brata Abela.

Veriga vzrokov za bolezni, za nerazsodnost uma, za naš napuh, lakomnost, nečistost, zlobo itd. nam nikoli ni v celoti umljiva. Zato Jezus odločno prepoveduje, da bi smeli kogar koli obsojati. Soditi druge ne smemo enostavno zato, ker nismo zmožni prav soditi, ker tega, o čemer hočemo soditi, sploh nikoli v celoti ne razumemo. Kajti vzroki za naše bolečine, napake pri vzgoji, bolezni, neumnosti, ki jih delamo, ter vzroki za čustva zanosa in evforije na eni strani in čustva pobitosti na drugi strani, nam nikoli niso v celoti dostopni.

Jezus je od učencev zahteval, naj ne razlagajo vzrokov slepote sleporojenega. Naj bodo ob njegovi slepoti raje tiho in se zavedajo, da stojijo pred skrivnostjo. Javnost in mediji znova in znova ponavljajo zmoto Jezusovih sodobnikov. Rinejo v domnevne strokovnjake in od njih pričakujejo, da bodo strokovno razložili, zakaj je, denimo, moški ubil svojo partnerko; hočejo enoznačen odgovor o krivdi in odgovornosti. Spravijo se na policiste, ki naj bi se prepozno odzivali na opozorila, krivijo psihiatre, socialno službo itd. Zavedati se moramo: tudi če bi vse ustanove delovale zavzeto in strokovno brezhibno, tragedij nikoli ne bi mogli v celoti preprečiti, kajti kdo ve, kaj je v človeku, kakor edino Bog.

Prva slepota, ko mislimo, da razumemo nekaj, česar ni mogoče razumeti, ima za posledico še drugo slepoto, da ne vidimo tistega, ki nas ozdravlja, Jezusa, Božjega Sina in Odrešenika. Pri prvi slepoti nedopustno poenostavljamo, ko postavljamo trditve, ki so v resnici malo ali nič vredne; pri drugi slepoti pa v neskončnost kompliciramo, samo da ne bi videli, kar je mogoče videti. Kaj vse so si izmislili farizeji, samo da bi ovrgli Jezusovo sposobnost, da lahko ozdravlja in s tem sebe razodene kot Odrešenika. Naprej so se spravili nad starše sleporojenega, potem so sleporojenega silili, da je večkrat ponovil, kako ga je Jezus ozdravil, samo da bi ga ujeli v kakšnem nenatančnem navajanju podrobnosti, s čemer bi mu dokazali neverodostojnost, s tem pa posredno razvrednotili tudi Jezusovo dejanje.

Niso hoteli priznati, da bi lahko kdo ozdravljal tako, da bi z blatom pomazal bolnikove oči. To obliko ozdravljanja, kot jo je uporabil Jezus, so a priori zanikali in zato očitne ozdravitve niso priznali za ozdravitev. Tudi ko je bilo očitno, da je sleporojeni spregledal, so bolnikovo pričevanje omalovaževali. Čeprav je videl, so še naprej zatrjevali, da ne vidi. Fizično dejstvo so zanikali, samo da so lahko vztrajali v svoji apriorni sodbi, da je tisti, ki je slep, tudi grešnik in je to njegovo dokončna usoda. Ko jim je zmanjkalo ugovorov, so privlekli na dan soboto, češ, da se ob sobotah ne sme prijemata blata. Torej je zgodba o ozdravljenju z blatom neverodostojna. In tako v neskončnost.

Tako kot je bila judovska kultura na eni strani odprta za sprejem Odrešenika, je imela ta ista kultura na drugi strani polno predsodkov in sistemskih ovir, ki niso dopustile, da bi se Bog naselil v njihovih srcih. Sodobna kultura je v marsičem obnavljanje starozaveznih farizejskih predsodkov. Kaj vse si tudi danes ljudje izmislijo, da bi si otežili priznati Jezusa Kristusa. Namesto da bi govorili toliko in toliko let pred in po Kristusu, govorijo pred in po našem štetju. Vsakih nekaj let se pojavi besedičenje v slogu Davinčijeve šifre in napovedi, da so ali še bodo odkrili skrivnostne spise, ki bodo evangelije in Cerkev enkrat za vselej postavili na laž. Velik del sodobne umetniške produkcije je ustvarjanje megle in visokih zidov, da ne bi videli Jezusa, človekovega Odrešenika.

Podobno kot nekoč farizeji, se tudi danes mnogi sprenevedajo in sprašujejo kot farizeji: »Smo morda mi slepi?« Jezus nam odgovarja enako, kot je odgovoril svojim sodobnikom: “Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ‘Vidimo’, vaš greh ostaja.”

Zato, bratje in sestre, »ne sodelujmo pri jalovih delih teme«, kot pravi danes sv. Pavel, temveč »živimo kot otroci luči«.