Zanikajo Kristusa, se smejejo veri, a vendar želijo imeti vernike na svoji strani

Nadškof Stanislav Hočevar (Foto: Aleksandar Anđić)

Zanikajo Kristusa, se smejejo veri, a vendar želijo imeti vernike na svoji strani, v svoji stranki in pri svojih enosmernih programih. Prav zato smo verniki poklicani, da kolikor bolj verujemo, toliko bolj moramo tudi iskati; kolikor večje je naše veselje, toliko močnejše mora biti naše služenje; kolikor bolj se stegujemo po prihodnosti, toliko sijajnejša mora biti naša navzočnost zdaj in tukaj.

Ob vstopu v mesec praznovanja Marijinega vnebovzetja z veseljem na svetem kraju uživamo Kruh Življenja

Upam, da naša srca osrečujoče utripajo. Vsekakor je v duhu Stvarnika, ki vse kliče iz niča v Bit, iz nebivanja v Bivanje, da je srce samo toliko srečno, kolikor se pridruži temu velikemu Božjemu Dejanju: klicati Življenju; posredovati življenje; živeti življenje v obilju in se v mističnem in poetskem zanosu zahvaljevati za udeleženost pri Življenju. Iz teh svetih višav je to avtentično hrepenenje po življenju še bolj polno. Še bolj pa je polno, če v odkrivanju tudi zgodovinskih dogajanj okušamo, kako je sama Mati Življenja – Devica iz Nazareta in v nebo vzeta Gospodarica, potrjevala svojo materinsko navzočnost na tem razgledniku – med drugim tudi razgledniku treh Slovenij. Vi, ki ste napeli vse moči, da bi tukaj okušali nezasluženi dar življenja, bodite prisrčno pozdravljeni! Tudi Beograd se pridružuje tej himni življenja, vse Vas podpira z molitvijo in blagoslovom.

Vstopili smo v nov mesec; mesec Velike maše (Šmarna, Marijinega vnebovzetja) in Marije Kraljice nebes in zemlje. Zato upravičeno trdimo, da smo vstopili v Marijin mesec, in to prav tu, na Marijinem svetem mestu. V njenem deviškem sijaju in ob njenem dobrohotnem materinskem objemu nam ne bo težko reči da: da Besedi, da Življenju. Ob tolikem današnjem globaliziranem blebetanju, ob kričanju toliko medijev in toliko agresivnih glasovih je zares prav osrečujoče slišati samo nevsiljivo Besedo; Besedo večnosti; učlovečeno Besedo. Ob opazovanju tolike družbene destruktivnosti, ob toliko elementarnih nesrečah, ob vesoljnem sprehajanju in mutiranju virusov in plesu pandemij je zares več kot užitek uživati živi Kruh; Kruh življenja.

Smo na poti iskrenega iskanja in služenja Besedi ali nas navdihuje hlepenje po materialni koristi?

Ta osemnajsta nedelja v cerkvenem letu in bogoslužni zbor treh Slovenij nas prav razkošno hranita. Hranita in sprašujeta! To naše zgodovinsko srečanje in poslušanje nadzgodovinske besede nas uvajata v globine Globin življenja. Sprašujeta me, ali sem kot posameznik in kot del skupnosti zares na poti rasti in iskanja vedno novih razgledov in perspektiv in torej na poti vedno večje odgovornosti in na poti vedno večjega služenja Besedi Resnice in Resnici življenja.

Sprašujeta me, ali preklinjam pustinjo in nejevoljno godrnjam zaradi odhoda iz dežele sužnosti, iz nedežele greha ali pa se – nasprotno – veselim možnosti, da se v tej naši težki zgodovinski pustinji prekalim v voditelja v obljubljeno deželo smisla, občestvenosti, v deželo Božjega ljudstva in zato deželo blaženosti življenja.

Večni Klicar nas sprašuje: čemu me iščete? Kateri nagibi nas navdihujejo? Ali zato, da bi se samo telesno nasitili oziroma imeli materialno korist? Ali me iščete zato, ker bi radi bili vedno na strani družbeno močnih in politično izbranih? Ali me iščete samo zato, da bi bila zgodovina na vaši strani ali pa da bi zgodovino pisali samo s črnilom svojega srca?

Na začetku je Beseda, ki daje smisel, je pot in cilj, kar utrjuje občestvenost in usmerja pogled naprej

Kakor pravi danes apostol narodov – veliki sv. Pavel: »Ne živite več v nečimrnosti svojih misli!« Ti, ki tako v nečimrnosti živijo in mislijo, hočejo za vsako ceno pritegniti vso pozornost nase. Ne morejo sprejeti, če niso v središču. Namesto da bi puščavo dojeli kot prostor spoznanja, spreobrnjenja in rasti, to pustinjo nenehno oskrunjajo s svojim godrnjanjem, jezo in protesti. Namesto da bi pot razumeli kot edini način sledenja cilju in utrjevanja občestvenosti, rajši gledajo v preteklost, gledajo na čebulo in lonec mesa; na deželo sužnosti in zato deželo smrti, na deželo neidentitete; deželo nesvobode, neodgovornosti, strankarstva in razdelitev.

Bratje in sestre romarji treh Slovenij! Živimo zares avtentični kairos generalnega pregledovanja našega osebnega in občestvenega Bitja: ali smo iskalci ali ne; ali je naše iskanje docela avtentično in docela prav motivirano za skupno dobro, za skupno blaginjo ali pa iščemo sebe? Ali imamo moč, da preteklost pravilno dojamemo in da se v tej uri puščave znebimo duha sužnosti, duha enostranskega dojemanja življenja, zgodovine, prav tako tudi cilja in smisla življenja? Ali smo torej ljudje besedičenja, prepiranja, prerekanja, godrnjanja ali pa smo služabniki Besede – torej služabniki celovitosti, služabniki edinosti in Življenja. Tisti, ki se nenehno odločajo samo za negiranje, samo za godrnjanje in brezupnost, se že v temelju motijo. Na začetku vsega je Beseda, je smisel, je cilj, je pot, je udejanjanje Življenja in zato poezija; vse tisto torej, kar nujno rojeva kontemplacijo, mistiko, zaročništvo in svatbo. To je torej dežela bivanja, dežela, v katero smo poklicani. Na začetku vsega torej ni nič, ni negacija, ni protest!

Zanikajo Kristusa, a vendar želijo imeti vernike v svoji stranki

Tudi tisti, ki zanikajo Kristusa – Besedo življenja in Resnico življenja, želijo imeti vedno polno mizo sadov njegovega Rojstva in sadov njegove Velike noči. Zanikajo Izvir, a vendar pijejo vodo; zanikajo Kristusa, vendar se obdajajo z njegovimi stvarmi; zanikajo bivanjsko Prvega, pa so povsod radi prvi, prioritetni, VIP.

Smejejo se veri, vendar želijo imeti vernike na svoji strani, v svoji stranki in pri svojih enosmernih programih.

Prav zato smo verniki poklicani, da kolikor bolj verujemo, toliko bolj moramo tudi iskati; kolikor večje je naše veselje, toliko močnejše mora biti naše služenje; kolikor bolj se stegujemo po prihodnosti, toliko sijajnejša mora biti naša navzočnost zdaj in tukaj.