Danes se spominjamo šestdesete obletnice smrti največjega slovenskega arhitekta Jožefa Plečnika. V tem kratkem prispevku bomo obudili spomin na njegove zadnje dni in slovo od njega.
Zadnji dnevi življenja
Decembra 1956 je mojster Plečnik hudo zbolel. Njegov prijatelj, bližnji sosed in domači župnik Fran Saleški Finžgar ga je obiskal, a je bil že popolnoma gluh, tako da ga ni mogel spovedati oz. mu podeliti poslednjih zakramentov, lahko sta se le ganljivo poslovila drug od drugega. Pred božičem ga je obiskal škof Vovk, s katerim sta imela zelo prisrčne odnose. V pogovoru je škof mojstra seznanil, da kamnosek že pripravlja nove stopnice za kapelo sv. Križa v ljubljanski stolnici, ki jo je zasnoval Plečnik in mojster mu je odgovoril: »Da, na stopnicah smo že. A odrešenje je vrhu stopnic, za vsakega in za vse«. Nato mu je kot že enkrat prej pokazal kelih obložen z avstrijskimi goldinarji, ki si ga je dal narediti zase. Škof, ki ga je Plečnik neznansko cenil, je kelih pohvalil in naslednji dan ga je moral nečak, duhovnik Karl Matkovič, odnesti škofu v dar.
Po novem letu se je zdravstveno stanje Plečnika še poslabšalo in škof se je odločil in poslal prelata kanonika Josipa Šimenca, da ga previdi. Plečnik se je ob prihodu Šimenca malo zmedel, saj je nečakinja ob postelji stoječemu križu prižgala sveči in odšla. Šimenc mu je podelil poslednje zakramente in nato je mojster vzel desnico prelata in jo kot »konsekratorju« poljubil, spoštljivo gesto pa mu je v zahvalo za vse, kar je dobrega naredil za slovensko Cerkev, vrnil tudi Šimenc.
Smrt in pogreb
7. januarja 1957 je Plečnik umrl in nastala je zadrega, saj so si oblastniki zamislili svečan državni pogreb z udeležbo visokih predstavnikov politike in znanosti, domači pa so vztrajali, da mora biti pogreb tudi cerkven. To je bilo v tistem času povsem nezdružljivo in nezamisljivo, a domači so vztrajali in na koncu le dosegli, da je bil pogreb cerkven. To je bil (verjetno) prvi cerkveni pogreb z državniškimi častmi po koncu druge svetovne vojne. Na dan pogreba so Plečnikovo krsto prinesli na Žale, kjer so se v govorih od njega poslovili predstavniki oblasti, kulture, znanosti: predsednik SAZU Josip Vidmar, rektor univerze dr. Božidar Lavrič, predsednik OLO Ljubljana dr. Marijan Dermastia itd. Zatem je krsto na vratih cerkve sv. Križa sprejel škof Vovk in je v cerkvi skupaj z lavantinskim škofom Maksimilijanom Držečnikom in številni asistenci duhovnikov opravil cerkvene obrede. Škof Vovk je imel ob njegovem grobu še govor, v katerem je sijajno orisal Plečnikovo duhovno podobo in njegov pomen za narod in Cerkev.
Govor škofa Vovka ob grobu
»Minili so božični dnevi, prazniki učlovečenega Odrešenika in prazniki slovenske domačnosti. .. Ko so pa s svojim praznikom odšli Trije modri, ki so Odrešeniku prinesli darove: zlata, kadila in mire, je že v naslednjem dopoldnevu položil tudi veliki pokojnik vse zaklade svojega nedosegljivega duha pred Boga, sodnika vseh živih in mrtvih. – Raziskovalci njegovega izrednega in plodovitega življenja bodo te zaklade študirali, uporabljali in poveličevali, dokler bo slovenska in zraven še dunajska in češka hvaležnost živela. Moja dolžnost pa je, da skromnemu mojstru izrečem ob grobu zahvalo v imenu Cerkve in še posebej v imenu ljubljanske škofije za njegova pomembna sakralna poklonila. Saj je v življenju vsako hvalo, zahvalo in izredno plačilo odklanjal, iskreno hvaležen le Bogu za darove duha in domovini za vsakdanji kruh.
Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo. – Hvale in zahvale mu je posebej dolžna ljubljanska škofija. Saj se je njegova skrb za cerkveno lepoto ustavljala že pri sosedu njegovega domovanja – v trnovki cerkvi. /…/
Sam potopljen v Boga je s posebno ljubeznijo delal načrte in skrbno nadziral stavbe in predmete, ki pomenijo kaj božjega. ‘Prvo umetnost je že poganski človek posvečal svojim bogovom. – Naredimo kaj lepega za cerkve, kar bo dvigalo preproste duše, ki vso umetnost in lepoto vidijo morda samo v svoji cerkvi. – V cerkvi, lepo zgrajeni in lepo opremljeni, najde veren in preprost človek največji užitek, katerega mu moramo nuditi.’ Take in podobne njegove izjave sem slišal sam.
Ljubil je lepoto in spoštoval je delo vsakega, posebej še domačega človeka. Kar objemal in gladil je kamen, kovino in les, ki so ga pognale korenine domače zemlje. Med največje prijatelje je štel tiste, ki so darove rodne zemlje spoštovali in jih s svojo roko po njegovi zamisli oblikovali. Ko sem ga leta 1952, ob ogledu novega škofovskega sedeža v ljubljanski stolnici po njegovem načrtu, vprašal, če naj izrujemo starinski žebelj, ki je držal prejšnji baldahin, je skoraj prosil: ‘Pustite ga v zidu, kjer je že veliko let, saj ga je skovala in v zid zabila gotovo slovenska roka.’
Naša preurejena in v častitljivostih lepo ohranjena Ljubljana, je večkrat Plečnikova imenovana. Ohranili bodo v časti ime pokojnega mojstra tudi mnogi spomini in cerkveni predmeti, ki so posejani po vsej naši slovenski zemlji. /…/
Ko sem velikega pokojnika zadnjikrat z voščili za praznike, 21. decembra 1956 obiskal in sem mu povedal, da nove stopnice za kapelo sv. Križa kamnosek že pripravlja, je pomembno dejal: ‘Da, na stopnicah smo že. A odrešenje je vrhu stopnic, za vsakega in za vse!’
Dragi naš pokojnik! Prišel si vrh stopnic svojega bogatega in lepega življenja. Doživel si odrešenje. Zanj Te blagrujemo, za Tvoja dela se pa zahvaljujemo z molitvijo in željo, da uživaš vso lepoto v Bogu!
Amen.«
