Slovo s tega sveta po ljubljansko

Zahodna družba že stoletja spoštljivo ravna s pokojniki. Umivanje, pripravljanje mrtvaškega odra, kropljenje, bedenje, petje priložnostnih ljudskih pesmi, molitve – vse to je izraz spoštovanja pokojnika in vere v posmrtno življenje ter sočutja do svojcev. Neposrednega stika s pokojniki imamo v današnjem času vse manj, ker so opravila svojcev in sosedov, ki so nekoč imela do neke mere obredni značaj, prenesena na pooblaščena pogrebna podjetja. Zadnje slovo – začetek pogreba že dolgo ni več na pokojnikovem domu ampak v mrliških vežicah. Tam v vežicah jih kropimo, tam molimo za njihov mir in pokoj, tam se poslavljamo od mrtvih teles, tam ob žarah razmišljamo, da so (smo) prah in tam izrekamo sožalje ter sočutne besede najbližjim sorodnikom pokojnih, tam tudi opravljamo in obrekujemo.

V kakšnih prostorih se poslavljamo od naših pokojnih in kako izgledajo mrliške vežice? Ko me pot zanese na deželo ali na pogreb ali na izlet, ugotavljam, da so pri večini pokopališč skrbno urejene mrliške vežice. Ponekod v vaškem okolju z razkošno arhitekturo vežic morda celo pretiravajo. V Ljubljani imamo svetovno znane Plečnikove Žale. Bogu hvala, da se je končalo sorazmerno kratko vandalsko obdobje, ki so ga bile v zrelem komunizmu deležne Plečnikove mrliške vežice. Te sedaj, zopet služijo svojemu namenu in lajšajo slovo ter hvalijo mojstra. Kako pa je kaj na drugih ljubljanskih pokopališčih, ki jih prav tako upravlja Javno podjetje Žale? Stanje je porazno, čas se je ustavil, mrliške vežice so ostale takšne kakršne so uporabljali v primestnih farah in podružnicah za pokojne reveže in brezdomce, ki na parah niso ležali doma, ker pač niso imeli svojega doma.

Moj zapis naj bi bil tudi javno pismo mestnim oblastem in županu »najlepšega mesta«. Nisem si natančno ogledal vseh manjših pokopališč in pripadajočih mrliških vežic v Ljubljani, vendar je dovolj že to, kar sem videl v Štepanji vasi in na Viču. Na štepanjskem pokopališču je skrbno obnovljena rumena hišica, ki bi bila po velikosti lahko tudi vrtnarjeva lopa. Tesno ob njej je novogotska grobnica, zaradi katere vežica ždi še bolj majhna in nebogljena. Na pročelju vežice je pritrjena tablica z opozorilom, naj pogrebci pazijo, da z glavo ne zadenejo ob nizek podboj. Hvala mestnim oblastem za to skrb!

Na Viču pa človek dobi vtis, da je na pokopališču po pomoti postavljena zanikrna železniška postaja ozkotirne železnice iz osrčja Balkana. Na pročelju vežice je pritrjen izvesek za defibrilator. Naj mi bo dovoljen črni humor, ko rečem, da mrtvi aparature verjetno ne rabijo. Živi pa bi jo lahko našli, četudi izvesek ne bi bil neposredno ob vhodu v vežico. Tudi gneča pred »imenitnima« zgradbama in postajanje pogrebcev na bližnjih grobovih nikomur ne more biti v čast.

Le kdo si je izmislil poletne uniforme pogrebnih uslužbencev? Zbogom zdrava pamet in občutek za spodobnost in spoštljivost do pokojnikov in pogrebcev. Srajce s kratkimi rokavi so neprimerne, pa četudi je neznosna poletna vročina in sopara. Bele rokavice problema uniforme ne rešujejo, ampak dodatno zapletajo in pripeljejo do absurda. Bele rokavice, bolj ali manj kosmate šape, visoko nad komolcema pa kratki rokavi – to je lik za maškerado in ne za pogreb!

Ljubljanskemu Javnemu podjetju Žale kot tudi drugim pogrebnim podjetjem po Sloveniji bi rad postavil (morda čudno) vprašanje. Kdo, kdaj in od kod je v naše kraje privlekel navado, da pod zeleno plastično pregrinjalo poskrijete sleherno grudico prsti. Je slovo kaj manj boleče, če pokojnika na oni svet zrinete skozi zeleno plastično luknjo. Problematičen ni samo material pregrinjala ampak še kako tudi njegova barva. Zeleno barvo pri pogrebih namreč uporabljajo v neki drugi kulturi. V krščanskem (katoliškem) izročilu poznamo črno in po 2. vatikanskem koncilu tudi vijolično barvo. Res je, da se časi in navade spreminjajo, vendar se z zeleno plastiko se ne moremo slepiti, češ da ne veljajo več besede iz katoliškega obrednika: »Iz prsti si ga naredil…« ali pa »Vzemi zemlja kar je tvojega…«