Slovo neke politike

Zgodilo se je. Padla je vlada. Predčasne volitve so sedaj znano dejstvo. Pahor sam je v poslovilnem govoru dejal, da mu je bilo rečeno, da je bila njegova usoda, da je dobil mandatarstvo v teh težkih časih. Njegov poslovilni govor v DZ prejšnji teden bi bil res ganljiv, če  bi takšnih in podobnih njegovih govorov, retorično sicer perfektno izpeljanih, ne bili deležni polno merico v njegovem triletnem mandatu. Sam sem prepričan, da Pahor to kar govori, iskreno misli. Ampak to je pri njemu velik problem. Da človek resnično tako razmišlja, je dokaz o že skoraj bolni narcisoidnosti in nepotešljivem egu. Politika mu predstavlja predvsem unikatno priložnost kako lahko slovenskemu ljudstvu pokaže kako pošten, sposoben, šarmanten človek je. Problem pri tako narcisoidnem človeku je v tem, da celo največje kritike obrne sebi v prid tako, da se postavi v vlogo žrtve. Politika je sredstvo za njegovo samopromocijo, za izkazovanje nadpovprečnih sposobnosti in lastne nepogrešljivosti, brez katerega smo izgubljeni. Ni on v službi politike, ampak je politika v službi njegovega ega.

Gospodarska kriza je slekla cesarja
Pahorjeva največja tragika je, da svojo nesposobnost za reševanje realnih problemov ni mogel prikriti, ker so bile zunanje okoliščine preveč surove. To je po drugi strani morda ena izmed najbolj pozitivnih strani trenutne gospodarske krize. Da se zavesa odgrne, da se loči zrno od plevela. Pahor bi mogoče v nekih gospodarsko bolj ugodnih razmerah, ko čas ne zahteva tako učinkovitih ukrepov in usodnih odločitev, celo dobil še en mandat, ker bi ideološka pripadnost in predvsem idealna priložnost za plenilce iz lastnih vrst, ki jim ustreza mlačen in naiven voditelj, zadostovala. Pahorjeva retorika in PR prijemi bi morebiti celo zadostovali za pozitiven zunanji vtis. Vendar vreča je prazna. Za plenilce je ostalo bore malo. Nimajo več kje vzeti. Vrag je vzel šalo. To so videli levi in desni.

Kdorkoli bo prevzel krmilo oblasti ga čaka izjemno težko delo. Morda celo največji izziv po tistem, ko smo formirali lastno državo. Gre za čas suhih krav in pas bo potrebno zategniti na vseh mogočih področjih. Vse bolj razvajeno ljudstvo ni vajeno varčevati in se odpovedovati doseženemu standardu, čeprav se za ta standard vedno bolj zadolžujemo. Zato rabimo voditelja, ki bo imel zaupanje večine prebivalcev. Da bodo ti videli smisel v varčevalnih ukrepih, ker tem sledijo tudi drugi premišljeni ukrepi, ki bodo dolgoročno postavili Slovenijo na prave tirnice. Če ti svojemu voditelju ne zaupaš, da ima vizijo in sposobnost izvleči državo iz krize, potem tudi odpovedovanje čemurkoli ni smiselno.

Reševal bi državo z razsulo ekipo
Razkorak med besedami predsednika vlade in dejanji njegovih ministrov je bil v tem mandatu že groteskno velik. Pahorja nihče več ni resno jemal. Bil je kot klovn. On pa je še kar naprej govoril o reformah in o tem, da edini lahko povleče Slovenijo iz te težke situacije. Hkrati pa ni znal narediti niti reda v lastnem kabinetu, ko je poskušal dokazati svojo človeško vrlino s tem, da ni obrnil hrbta svoji skorumpirani šefici kabineta. Do konca je zaupal svoji policijski ministrici, obtoženi korupcije s strani protikorupcijske komisije in Računskega sodišča. Nazadnje je Kresalova odstopila sama. Ni se upal zoperstaviti Golobiču, pa vendar mu je ta na koncu zarinil nož v hrbet. Kako naj ljudstvo zaupa razsodnosti človeku, ki ne zna ločiti zrno od plevela niti pri najtesnejših sodelavcih?

Krivično bi bilo, če bi rekli, da je v tem mandatu bilo vse slabo ali pa da je za nastalo situacijo kriva samo vlada. Bili so tudi nekateri dobri ukrepi in nekateri dobri poskusi. Ampak posamezni ukrepi in posamezne ad hoc rešitve so pač premalo v tem težkem času, da se uspešno izkopljemo iz krize, kaj šele, da odidemo iz nje ‘kot zmagovalci.’

Ali Slovenci znamo voditi lastno državo?
Slovenska pamet in državotvornost bosta ponovno na preizkušnji. Ali premoremo voditelje, ki presežejo PR prijeme in nastavljanje soju luči in hranjenju lastnega ega, in ki lahko povrnejo nekaj izvornega plemenitega poslanstva politike kot ‘služenja narodu’? Ali premoremo nekaj izvorne državotvornosti? Politiki smo dali slab sloves. Skrb za sočloveka je vedno v zgodovini veljalo za plemenito in zaželeno držo. Koliko bolj bi morala biti cenjena skrb za skupno dobro, za celotno skupnost. Danes je politika sinonim za vse slabo na tem svetu, politiki pa ljudje najslabše vrste. Kako to? Ali smo Slovenci res tako nesposobni voditi lastno državo?

Prejšnji teden je papež obiskal svojo domovino, Nemčijo. Imel je tudi govor v Bundestagu. Med drugim je opredelil kaj je temeljno poslanstvo politika: ‘Njegov temeljni kriterij in motivacija za svoje delo kot politik ne sme biti uspeh ali materialna korist. Politika se mora boriti za pravico, in tako vzpostaviti temeljne predpogoje za mir.’ Citiral je tudi Akvinskega: ‘Brez pravice – kaj drugega je potem država kot velika banda tatov?’ V Sloveniji ni videti, da bi se borili za pravico in resnico. Borimo se za privilegije. Resnica in pravica sta v Sloveniji že dolgo prazni besedi.

Verjamem, da je Pahor res delal po svojih najboljših močeh, a takšnih njegovih uslug Slovenija v resnici nikoli ni potrebovala. Morda le kot lekcijo. Zgodovina bo presojala njegovo delo, pravi. Ampak on je že zgodovina. Samo, da mu verjetno tega ni še nihče povedal. Ali pa tega ni dojel.

Viri:

http://www.vatican.va/holy_father/benedict_xvi/speeches/2011/september/documents/hf_ben-xvi_spe_20110922_reichstag-berlin_en.html

Foto: MMC RTV SLO