Pesnika, prevajalca in urednika Severina Šalija (1911 – 1992) lahko uvrstimo med zamolčane slovenske literarne ustvarjalce, saj ga je komunistična oblast po drugi svetovni vojni popolnoma marginalizirala. Več desetletji je bil brez službe, samo zato, ker je že pred in med drugo svetovno vojno prejel dve prestižni nagradi od takratnih oblasti (v času banovine Marka Natlačna), ker se za politiko in narodno osvobodilni odpor sploh ni zanimal, in ker je med italijansko okupacijo prelomil s strani OF predpisani in zahtevani kulturni molk! Ta leta »suhote« na področju poezije, je nadoknadil z intenzivnim prevajanjem, saj je ustvaril neprecenljiv in obsežen prevajalski opus.
V spomin na njegovo sto letnico rojstva je bila minuli četrtek v Študijski knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu slovesnost, katere se je udeležilo več kot sto Novomeščanov. Srečanje je vodila Jadranka Zupančič, ki je za omizje povabila pesnikovo ženo in otroka. Sodelovali so še urednik revije Rast, pesnik in slavist Janez Gregorčič, ter bivši politik, pesnik in sorodnik Franc Šali. Za kulturni program je poskrbel interpret Šalijevih pesmi prof. Tomaž Koncilija. Kitarista, pesnikov sin Cveto Šali in Gregor Štrasberger pa sta zaigrala »Gorjansko bajko«, ki jo je napisal pesnik Severin Šali za takratni novomeški pop-ansambel Rudolfovo. Rdeča nit razmišljanja o pesniku je bila, da je bil Šali pesnik metafizične svetlobe, blizu Edvarda Kocbeka, oziroma njegovi pesniški zbirki Zemlja. Šali je namreč za stvarno vidnost iskal skrito stvarnost. Šali je bil sugestiven pesnik, stilno pa je bil privrženec lirične tradicije. Med razpravo se je izluščila tudi zanimiva vzporednica s pravkar umrlim pesnikom Tonetom Pavčkom in Severinom Šalijem: Pavček zvok pesmi slišal, Šali pa je pesem videl! Zato Šali zgolj zaradi »mode« in neke všečne popularnosti, ni pri pesnjenju nikoli iskal pesniških ustvarjalnih novosti. Zaradi poezije pa je bil preprosto zaljubljen v življenje.
Foto: Franci Koncilija
