Slovensko šolstvo – kje si?

Že več kot 30 let spremljam slovenski izobraževalni sistem kot aktivna učiteljica na eni od OŠ v Kranju in tudi skozi izobraževanje svojih štirih otrok. 30 let je dolgo obdobje, v katerem so se na področju šolstva zvrstile številne spremembe, ki so posledično vplivale tudi na številne družine. Sama se bom poskušala dotakniti predvsem osnovnošolskega področja, ki je prvo, s katerim se otroci srečajo na poti izobraževanja. Slovenska OŠ je v teh letih doživela številne spremembe in novosti, ki so sledile družbenim spremembam v naši državi. Verjetno najbolj širokopotezna je bila uvedba devetletnega osnovnošolskega izobraževanja, ki je imela svoje zasnovo v t.i. beli knjigi Gabrove skupine za obdelovanje šolskega polja, kot so se sami imenovali. Devetletka je prinesla v šolski sistem veliko sprememb, ki so jih najbolj pogumne šole sprejele v prvem krogu, nekatere v drugem, vse pa obvezno v tretjem letu uvajanja. Časa za evalvacijo ni bilo, nekaj popravkov se je kasneje vseeno opravilo, npr. ukinitev ocenjevanja od 1 do 10 pri nivojskih predmetih ali ukinitev nivojskega pouka samega, kar se je zgodilo z letošnjim šolskim letom.

Slovenska šola je po osamosvojitvi sicer odvrgla nekaj socialistične navlake, korenitih vrednostnih sprememb pa ni bila zmožna. Postala je vrednostno »nevtralna«, to je ateistična, kar je samo druga oblika vere in vsak poskus, da bi se v šole uvedlo verski pouk, je propadel ob enoumnem pogromu medijev in strokovnjakov leve politične opcije. Nova zakonodaja je prinesla hipernormiranost in predpisala praktično vse – od pravilnika o šolskem koledarju do pravilnika o pravicah in dolžnostih učencev. Zlasti slednji je uvedel novo frazo o t. i. prijazni šoli, ki je poudarjala predvsem otrokove pravice, zanemarila pa njihove dolžnosti. Največja sprememba je bila ukinitev ocenjevanja vedenja, kar smo učitelji sprejeli z veliko skepso. Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev je zapletel postopke izrekanja vzgojnih ukrepov in učitelje spremenil v birokrate. Permisivna vzgoja, liberalizem in mediji so naredili svoje in v šolah sta se razrasla razpuščenost in nasilje, predvsem verbalno, ki so ga občutili učenci in učitelji. Nekaj neljubih incidentov, zlasti v srednjih šolah, je šele po več letih opozarjanja pripeljalo do skupnega zaključka, da tako naprej ne gre več. V slovenske šole je bil uveden vzgojni načrt, po katerem naj bi se ravnalo in ukrepalo v primeru kršitev. Celostne analize, ali se je situacija na področju vzgoje kaj spremenila, nimamo in šole same rešujejo svoje probleme kot pač vedo in znajo. V zadnjem času se je pojavila nova oblika pritiska na šolo in učitelje in sicer pritiski permisivno vzgojenih staršev, ki s svojo zaščitniško držo pretirano ščitijo svoje razvajene otroke in se vtikajo v področja, za katera niso strokovno usposobljeni. Niso redki primeri, ko skušajo starši urediti disciplinske in učne probleme svojih otrok kar z odvetnikom in s tem popolnoma razvrednotiti učiteljevo strokovnost in avtoriteto. Temu se pogosto pridružijo še ravnatelji, ki v želji po ohranitvi imidža svoje šole pritiskajo na učitelje , ki se tako znajdejo v nakovalu med starši, učenci in ravnatelji. Tudi šolsko ministrstvo s stalnimi posegi oz. napovedmi o novostih in spremembah pritiska na zaposlene v šolstvu, kar povzroča še dodatno stresno vzdušje. Ugled učiteljevega poklica se je zelo zmanjšal, saj se danes na šolstvo spoznajo tako rekoč vsi, ki imajo v šoli vsaj enega otroka.

Menim, da je do takega stanja v šolstvu prišlo predvsem zaradi umanjkanja skupnega cilja, ki bi ga morala slovenska šola zasledovati: vzgojiti in izobraziti ter mlade ustrezno pripraviti za delo in življenje. Na prvo mesto sem dala besedo vzgojiti, saj menim, da izobrazba ni vse, medtem ko je dobra vzgoja pogoj za dobro medsebojno sobivanje. Razvajeni otroci brez srčne kulture, ki so, kot pravi Iztok Mlakar v eni od pesmi, »sami sebi čist zadost«, ne bodo dobra naložba za prihodnost. Naša družba se kot celota ni uspela poenotiti, katere vrednote so nam vsem skupne ne glede na svetovnonazorsko ali politično opredelitev. Danes je mnogim mladim vzornik nekdo, ki se znajde, ki manipulira, goljufa, zasmehujejo pa tiste, ki so marljivi in pošteni. Zelo slab vzgled so tudi ljudje na visokih položajih, ki nimajo razvitih moralnih vrednot in zlorabljajo svoj položaj v družbi. Še slabšega pa dajejo institucije pravne države, ki takih posameznikov ne sankcionirajo. Potem je sporočilo jasno: zakaj bi bil pošten in delaven, saj mi nihče nič ne more.

Medtem ko so razmere v OŠ še vseeno dokaj urejene in obvladljive, pa je situacija na področju srednjega šolstva bolj zapletena. Že prej omenjena Gabrova skupina je na področju srednjega šolstva pretirano spodbujala vpis na gimnazije in danes se že skoraj vsi osnovnošolci vpišejo na takšne ali drugačne gimnazije. Nihče ni dokazal, da so se v zadnjih 20 letih rodile pametnejše generacije, a se je vseeno odstotek vpisanih na gimnazije podvojil. Po drugi strani pa se je zmanjšal vpis na strokovne in poklicne šole, zaradi česar so počasi izumrli nekateri praktični poklici. Posledica širokega vpisa v gimnazije je bilo znižanje zahtevnosti pouka in osip. Ker pa so srednje šole financirane po številu dijakov, in ne oddelkov (kot je to urejeno v OŠ), so bile prisiljene osip nadzirati oz. zmanjšati, tako da danes srednjo šolo zaključi velika večina dijakov. V zadnjih letih so se kljub številčno šibkejšim generacijam, povečala tudi vpisna mesta na fakultetah in praktično vsi dijaki lahko nadaljujejo šolanje na visokih šolah ali fakultetah. Seveda se marsikomu študij ustavi in sledijo prepisovanja, iskanje statusa po raznih višjih šolah itd. Tudi bolonjsko reformo smo v naše visokošolski sistem prevzeli samo formalno in čas bo pokazal vse pomanjkljivosti te nedoslednosti. Skratka, tudi na področju visokošolskega izobraževanja so razmere dokaj nepregledne, vsi študirajo, doštudirajo pa ne. Visokošolski profesorji tožijo nad nizko ravnijo znanja, starši hodijo na govorilne ure že na fakultete. Žal šolska oblast ne ustavi veriženja in menjavanja šol, ker si na ta način ohranja socialni mir. Študenti s statutom vsaj lahko delajo preko študentskega servisa, če že študirajo ne. Takšen navidezen dvig stopnje izobraženosti je le pesek v oči zunanjim opazovalcem in zopet ena od velikih laži naše družbe.

Podoba našega šolstva je v primerjavi s šolstvom v Evropi nekaj posebnega. Poleg Albanije smo edina država, ki nima verskega pouka v javnih šolah. Imamo najnižji delež zasebnih šol. Naši študenti študirajo nenormalno dolgo. Med študijem so zaposleni, a ne plačujejo davkov in nelojalno konkurirajo diplomantom, ki ne dobijo služb in zato pristanejo na zavodu za zaposlovanje. Vse te anomalije omogočajo najrazličnejše zlorabe in zavirajo razvoj države.

Gospodarska kriza, v kateri se nahaja naša država, je predvsem moralna kriza, ki ima temelj v pomanjkanju osnovnih vrednot, ki bi jih morali otroci prejeti doma, šola pa bi jih morala pri tem podpirati. Žal so tudi nekateri starši na vzgojnem področju popolnoma odpovedali in prepuščajo vzgojo ulici, medijem in šoli. Boj za preživetje, pretirano potrošništvo in pomanjkanje vere nas oddaljujejo od bistva – prizadevanja za pošteno in odgovorno življenje, katerega »stranski« učinek je tudi sreča.

Vsakršna prizadevanja po spremembah na področju vrednostne orientacije šolstva so v javnosti in politiki vedno naletela na velike odpore in to je dokaz, da naša država v tem pogledu še ni normalna država. Samo spomnimo se, koliko prepirov je bilo okrog verouka v javnih šolah. Tudi z idejo o pouku o verstvih, kot obveznem izbirnem predmetu, ni bilo nič bolje.

Sicer pa menim, da uvedba takega predmeta sama po sebi ne bi pripomogla k bistvenemu izboljšanju stanja duha v našem šolstvu, ki je dejansko samo odraz splošnega družbenega stanja. Rešitev bi bila na nacionalni ravni sprejeta osnovana točka sporazuma – sprejemanje zgodovine z vsemi dobrimi in slabimi posledicami, poenotenje o vrednotah, ki so skupne vsem in so v resnici nesporne. Te pa so poštenost, resnicoljubnost, delavnost, spoštovanje in domoljubje. Če kot narod tega ne bomo uredili, se nam tudi na šolskem področju ne obeta izboljšanje.

Foto: Šolski razgledi

OPOMBA: Razmišljanje je bilo predstavljeno na Otočcu 2012 v organizaciji Prebudimo Slovenijo.