Slovensko sodstvo – qou vadis?

Avtor: Matej Avbelj. Več: IUS kolumna. Pred nekaj tedni je Evropska komisija za učinkovitost pravosodja, ki deluje v okviru Sveta Evrope, objavila poročilo o učinkovitosti in kakovosti evropskega pravosodja.[1] Poročilo vsebuje izčrpen primerjalnopravni prikaz delovanja pravosodja v državah Sveta Evrope, s skrbno obdelanimi in nazorno predstavljenimi statističnimi podatki, zbranimi v letu 2010. Čeprav je, pregovorno, statistika največja laž, si poglejmo, kaj nam lahko pove o slovenskem pravosodju, zlasti o sodstvu v primerjalni perspektivi.

…..

Še bi lahko nadaljeval z nizanjem statističnih podatkov, vendar mi kratkost kolumne narekuje sklep. Ta v primeru slovenskega sodstva, zlasti ko gre za civilno sodstvo, ki je eden od ključnih mehanizmov za delovanje gospodarstva in za privlačnost tujih investicij, kot bistvenih predpogojev za izhod iz krize, ni in ne more biti pozitiven.

Slovensko civilno sodstvo je očitno hkrati med najdražjimi in najmanj učinkovitimi v Evropi. Za to, v nasprotju s konvencionalnim prepričanjem, niso krivi Slovenci, ki naj bi bili nadpovprečno nagnjeni k tožarjenju. Vzroke je treba iskati v sodstvu samem. Tega prav v teh tednih pretresajo hudi škandali, katerih epilog še ni znan. Toda jasno je eno.

Renesansa slovenska sodstva, in zares pravosodja v celoti, je mogoča le, če se bo znotraj njega oblikovala dovolj velika kritična masa sodnikov in drugih akterjev, ki bodo avtonomno zagotovili take dejanske standarde sojenja, kot jih terja naša normativna ureditev, vsa odstopanja pa bodo ostro sankcionirana. Dokler pa do tega ne pride, bo vsaj del slovenskega sodstva še naprej drag, neučinkovit, z vse manjšim ugledom, tako doma kot v svetu.

Več: IUS kolumna