V času, ko sem še zahajal na pevske vaje k enemu od ljubljanskih pevskih zborov, mi je starejši kolega pripovedoval anekdoto iz časa, ko je služil vojaški rok v JLA. Reden del vojaščine je bila seveda tudi družbeno-politična vzgoja v duhu marksizma in titoizma, pri čemer je predavatelj lahko tudi izzival poslušalce. Mojega znanca je tako predavatelj vprašal: »Druže XY, je li ima kod nas diktatura proletarijata ili nema?« (Tovariš, ali je pri nas diktatura proletariata ali ne?). Moj znanec je moral kar malo pomisliti, saj je moral biti v tistih časih zelo previden pri pojmih, ki jih je bilo mogoče obrniti na glavo. Zato je diplomatsko odgovoril: »Ne znam, druže kapetane.« (Ne vem, tovariš kapetan.) Oficir je samozavestno odvrnil: »Kako ne znate? Ima kod nas diktatura proletarijata, ima.«* (Kako ne veste? Seveda je pri nas diktatura proletariata.) Moj znanec si je, ko je slišal ta odgovor, sam pri sebi mislil: »Saj itak vem, da je pri nas diktatura, ampak to ti kar sam govori.«
Naj ob tem pojasnim, v čem je bistvo – v tedanjih časih se je bilo zelo nevarno izražati s pojmi, ki so bili dvoumni. Kdor jih je naglas omenjal, so mu jih lahko hitro obrnili v škodo. Vedelo se je namreč, kdo je na oblasti in tudi to, da je treba tiste, ki niso povsem »na liniji«, trše prijeti in jim narediti nevšečnosti takrat, ko bodo najmanj pričakovali. A »diktatura proletariata« se očitno tudi po letu 1990 ni umaknila iz »dežele slovenske«, pač pa je ostala najprej latentno navzoča, da bi dobili vtis, da smo res dobili pravo demokracijo, v kateri imajo vsi državljani in tudi politični makrosubjekti (stranke, organizacije civilne družbe) enake izhodiščne možnosti, dostop do medijev in tako dalje. No, predvsem v zadnjem času se je pokazalo, da temu še daleč ni tako. Slovenija je res formalno demokratična, vendar v sistemsko-vrednostnem smislu še vedno zelo asimetrična država. V naši državi namreč nikoli ni prišlo niti do simbolne obsodbe komunističnega sistema in njegovih zločinov s strani najvišjega zakonodajnega organa, pa tudi storilci teh dejanj niso bili kaznovani za svoja dejanja, prav tako ni bil nikoli razgrajen sistem privilegijev in monopolov. Od tod izhajajoča neenakost se je tako nadaljevala, najprej latentno, v zadnjem času pa vedno bolj odkrito. To pa je bilo omogočeno predvsem zaradi dejstva, da tudi v pravosodju nikoli ni prišlo do resnega preloma.
Če sedanje dogajanje povežemo z zgornjo anekdoto, lahko ugotovimo, da praktično vsako stališče iz opcije, ki jo poznamo kot »desno-sredinsko«, brž naleti na velik val neodobravanja in obsodb. A tudi če bi omenjena politična opcija (stranka, posameznik) izrazila povsem nasprotno stališče, odziv ne bi bil dosti drugačen. Kajti po leninistični logiki razredni sovražnik nima pravice niti do življenja, kaj šele do tega, da javno izraža svoje mnenje. Tovrstna diskriminacija pa še ne bi bila tako moteča, če se ne bi prenesla na raven pravosodja, kjer veliko več kot dokazi šteje to, v kater politični tabor spadaš. Tu ne mislim samo famozno obsodbo Janeza Janše, Antona Krkoviča in Ivana Črnkoviča v zadevi Patria, pač pa tudi nekatere druge primere. Denimo na veliko toleranco pravosodja do tistih, ki s smrtjo grozijo Janši in njegovi družini. Ali pa na sodni primer Grims vs. Mladina, kjer je očitno dovoljeno sedaj opozicijskega poslanca postaviti v nek kontekst z nacistom Josephom Goebbelsom in pri tem celo diskvalificirati poslančevo družino. Prav zaskrbeti nas more, kako arbitrarno in pristransko je sodnica obrazložila sodbo, s katero je dala prav tistim, ki so se poslužili prej omenjene nizkotne primerjave. V kakšni državi sploh živimo?
A še bolj bi nas morala skrbeti farsa, ki se v teh dneh dogaja v zvezi s Tomažem Lovšetom. Spletni portal Požareport je danes poročal, da so Lovšeta dejansko pridržali na podlagi telefonskih prisluhov, ki jih nima niti sodišče, saj Nacionalni preiskovalni urad (NPU) omenjene prisluhe še vedno »sortira« (kar pomeni, da morda skuša preprečiti, da bi v javnost prišla kakšna informacija, ki bi lahko pomotoma potopila katerega od politikov, ki so podtalno sodelovali pri prodaji Mercatorja). Pri tem pa naj bi Lovšeta »zašil« celo novinar Dnevnika, ki je Lovšetu po telefonu zastavljal natanko takšna vprašanja, kot jih je hotel NPU. Kar je Lovšeta pripeljalo v pripor, a dokaznega materiala nima niti sodišče, kaj šele Lovšetovi zagovorniki. Pravcata kombinacija udbomafijskega policaj-novinarstva ter skorumpiranega delovanja policije in pravosodja. Po zelo vprašljivi obsodbi v zadevi Patria si je pravosodje skušalo dvigniti ugled z obsodbami nekaterih tajkunov, a jasno je bilo, da so bili to predvsem tisti, ki jih je postkomunistična nomenklatura žrtvovala. Ker jih enostavno ne potrebuje več.
Glede na vse te dogodke je jasno, da smo se znašli v nekem položaju, ko imamo formalno sicer demokratično ureditev, ki pa ne preprečuje starih praks diskriminacije in logike avantgardnega sovraštva do tistih, ki ne sodijo v okvir prenovljene postkomunistične elite. Pri tem igra pravosodje celo vodilno vlogo, saj po eni strani ščiti pripadnike te iste elite (razen posameznike, ki postanejo žrtvena jagnjeta), po drugi strani pa ne-pripadnike te elite potiska v položaj, ko (predvsem v zadevah, ki imajo politični predznak) nimajo zagotovljene nobene pravne zaščite. S tem pravosodje dejansko nadaljuje prakso »diktature proletariata« oz. doktrino zaslužnega profesorja na ljubljanski pravni fakulteti dr. Ljuba Bavcona, češ da je kazensko pravo »sredstvo za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva«. Bomo kmalu v položaju, ko ne bomo smeli reči bobu bob in ko bodo lahko dvoumni pojmi, ki so jim izrekli v telefonsko slušalko, postali predmet telefonskih prisluhov in dokaz proti nam samim? Upajmo, da stvari še niso prišle tako daleč, vendar se to utegne hitro zgoditi, če bomo še naprej popuščali kompleksu pasivnosti in vsegliharstva.
Foto: Grims.si
