Kolikšen je celotni slovenski dolg, točno ne ve – nihče! Časopis Finance je pred letom dni zapisal, da znaša dolg slovenskih podjetij, prebivalstva, bank in države, 69 milijard €, sedaj se približujemo 75 milijardam, dolg se povečuje eksponentno. V letu ali dveh bo dosegel 100 milijard. Sprožil se je finančni stampedo, vendar je nespodobno, da kritiziramo druge, začnimo pri sebi! Dolg lahko odplača le tisti, ki nekaj izdela in dobro proda, ostali le trošijo. Dolg bo še naprej naraščal in vprašanje je, če se bo Slovenija sploh kdaj izvila iz tega stanja. Znašli smo se v katastrofalnem finančnem stanju, kako naprej, trenutno ne ve nihče!
Zadolževali smo se postopoma. Pravi vzrok leži v preteklosti. Pri nas je bil namreč pred 70 leti prekinjen naravni razvoj in se zato nismo razvijali kot Avstrija, ki izhaja iz istih zgodovinskih korenin. Slovenija je zdaj demokratična država, ki se mora naučiti samostojnosti, vendar je ranjena. Vstopila je v resnični svet, vendar je brez moči, je na razpotju, kako naprej pa zopet ne ve nihče!
Slovenija se še ni naučila živeti iz samega sebe. Zaradi katastrofalnega stanja in negativnih trendov, nam préti bankrot, oblika samoukinitve ali status vazalne državice. Stanje bo še slabše, konkurenca bo še hujša, še težje bo zaslužiti kruh in krize zlepa ne bo konec, če sploh. Pred nami je nemirno obdobje in ničesar ne bo mogoče zadržati, celo osebno imetje utegne postati breme, brez koristi! Kriza je nastajala dolgo, zaželeno okrevanje bo zahtevalo mnogo let, celo nekaj generacij pri pogoju, da začnemo zavoženo stanje spreminjati takoj.
Slovenija je izčrpana, brez tekmovalnih sposobnosti, industrija je izrinjena na rob enakopravnega sodelovanja, slovenski delavec že vrsto let ni več partner, postaja hlapec, zgolj delovna sila, ki tekmuje z nerazvitim svetom. Pred našimi očmi usiha slovensko proizvodno gospodarstvo, ukinja se dediščina, kot temelj nacionalnega obstoja. Slovenci postajamo statisti, porinjeni pred TV ekrane, na obrobje opazovanja, zapovedana je servilnost in podložništvo podivjanim kapitalistom, ki jih ščiti država. Deset tisoči mladih izobraženih ljudi, ki vsako leto prihajajo iz šol, želijo vizijo ter delo s spodobnim plačilom in dostojanstvom, a nimajo uspeha.
Slovenija je imela še pred leti številne odlične izdelke s katerimi je vznemirjala svetovni trg, sedaj pa je postala nepomemben storitveni partner. Sprožila se je celo amputacija šolstva, sicer pa, le zakaj bi se izobraževali, če ostajamo brez lastne industrije, lastnega sistemskega znanja in tudi spodobnega dobička? Ukinili smo lastno njivo za spodobno preživetje svojih ljudi. Stanje je kritično, saj prav inštitucije, ki bi se morale zavzemati za nacionalno dostojanstvo, molčijo. Komaj verjetno. Morala, vrednote? Ni jih več!
Rojevanje vzrokov
Vzroki ležijo v načinu vodenja države. V zgolj dveh desetletjih so se sesuli največji industrijski proizvodni sistemi, ki so omogočali relativno homogenost gospodarstva in socialno varnost. Vodenje so prevzeli nesposobni ljudje, ki so jih usmerjali politiki in izčrpavali vsakokratni vladi všečni in pohlepni posamezniki, ki so v načinu lastninjenja državnega kapitala, to priložnost razumeli kot lastno materialno korist, pridobljeno s prevaro. Brez vizije, pogleda naprej, ni mogoče zasnovati ničesar. Večkratni premier Janez Drnovšek ni bil naklonjen vizijam, ni ga zanimal razvoj po zgledu razvitih držav: Bil je ekonomist, zato je proizvodnjo usmerjal predvsem v storitve, kar je bila enostavna rešitev, vendar dolgoročno usodno škodljiva. Iskanje razvoja je prepustil ekonomistom, ekonomski fakulteti ter bankam. Tako je Drnovšek sprožil izjemno škodljiv proces; intenzivno izobraževanje ne-proizvodnih poklicev, ki nimajo nobenega vpliva na nastajanje dodane vrednosti. Istočasno je pospešil usihanje zanimanja za tehniške poklice, ki izključno ustvarjajo dodano vrednost. Ta je osnova vsega, tudi preživetja nacije, česar se zavedajo vse razvite države, razen slovenskih politikov.
Ti niso hoteli prisluhniti resnici, da temelji sodobno gospodarstvo predvsem na proizvodni industriji, lahko tudi na storitveni industriji velike zahtevnosti. Ti pa temeljita na inovacijah, ki zagotavljajo izvoz kakovostnih izd
elkov. Pravi prihodek se skriva predvsem v prodaji sistemskega znanja in ne kaj prida v elementih, dodelavnih poslih in komponentah! Pri nas pa je zmagoval storitveni lobi in tako je Slovenija začela drseti v brezno.
Taka politika je povzročila pomanjkanje inženirjev, brez katerih ni mogoče pričakovati ničesar, razen poti navzdol, v bedo in siromaštvo. Posledice so vidne. Nastal je absurd, tisti ki ustvarja dodano vrednost, je slabše plačan od tistega, ki jo jemlje. V razvitem svetu je ravno obratno. Zaradi tega so tehnični kadri leta dolgo zapuščali industrijo in odhajali v storitveni sektor, industrija je začela hirati, ostajati brez ljudi, brez razvojne strategije, programov in novih izdelkov, saj ni imela več sposobnega strokovnega kadra, sploh pa ne primernega dotoka mladih. V razvitih državah so vedno, kar iz šolskih klopi pritegnili ljudi v gospodarstvo, pri nas se celo diplomantov otepamo. Nerazumljivo, nelogično in komaj verjetno. A tu zgodba še ni končana. Tudi politiki so večinoma prihajali iz storitvenega lobija, zato so poskrbeli za približno tretjino višje investicije v tem sektorju kot v industriji. S tem so bankam, državi in posredno državljanom povzročili usodni udarec, kar je spet slovenska anomalija in nerazumna politična odločitev. Bo za to kdo prevzel odgovornost? Verjetno nihče!
Če sestavimo vse pretekle »politične smernice«, dobimo današnje stanje! Zavračanje razvoja industrije se je maščevalo. V krizi pa storitvene aktivnosti niso dovolj inovativne, konkurenčne, imajo nizko dodano vrednost. Prav tako niso sposobne prevzeti večjih finančnih bremen, to zmore le inovativna industrijska proizvodnja izdelkov, še bolje, tehniški sistemi. A pri nas v storitveni Sloveniji, je spet drugače, ker še nismo vstopili v postindustrijsko družbo. V krizah se najbolje izkažejo prav proizvodne industrije, kot npr v Nemčiji, ki je sposobna ohranjati finančno stabilnost in pozitivno gibanje družbenega blagostanja, ostalo so zgolj puhlice.
Opomba: članek napisan v sodelovanju z dr. Markom Kosom in dr. Janezom Jerovškom
