Slovenski zbor kristjanov – predavanja

3

Lenart Rihar: Kje se rojeva dobra prihodnost? ali Tri stopnje popolnosti na slovenski način

Kristjani smo lahko zelo zanikrna bitja, lahko pa sledimo naročilu, naj bomo popolni, kakor je popoln naš nebeški Oče. Glede tega nas s teološkega vidika bolj ali manj uspešno učijo v Cerkvi. Ima pa ta trud za popolnost tudi svojo družbeno dimenzijo.
Nanizal bom tri nivoje, tri koncentrične kroge, s katerimi v Sloveniji lahko preverimo, koliko smo kristjani. Predvsem zato, ker je vsaka stopnja težja, ker vsaka izzove več nerazumevanja, več odpora. Tudi med so-kristjani. Hkrati s predstavitvijo nivojev se bomo bližali sredici slovenskega problema in odkrivali vedno bolj zanesljiv kriterij za razločevanje, kaj je za našo prihodnost dobro in kaj ne.

Mimogrede: ne gre za ekskluzivno pot kristjana. Po podobni poti lahko hodi vsak človek, ki ima v sebi dovolj človečnosti in poguma. Kardinal Ratzinger bi rekel vsak človek, ki se zaveda ideologije povprečja. Se pravi ideologije domnevne normalnosti, ki nas v temelju ograjuje od bistvenega.

Prva od omenjenih težavnostnih stopenj je ta, da se upaš opredeliti v krogih, kjer biti kristjan pomeni toliko kot biti čudak, fanatik, hinavec, fosil. Ampak o tej stopnji ne bom izgubljal minut, saj se glede tega v cerkvah bere: Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom (Mr 10, 33). Ni lahka stopnja, a tu ni dvoma, kaj je naša naloga.

Druga stopnja je precej bolj zapletena. Kristjan v politiki. Če se hočeš danes glede kake stvari strinjati s sogovornikom, bo najzanesljivejša pot, da udariš po politiki. To se počne povsod: od pomokrenega banavza za šankom, do katoliškega intelektualca pred TV kamero.

Kristjan je za te vplive še posebej dovzeten. Dokaz ni samo to, da v parlamentu ne premoremo svoje stranke. Dokazi se vrstijo v različnih skupinah znotraj cerkve, kjer lahko obravnavajo zadnje obskurne teme, skrb za skupnost, če ji rečemo politika, pa je praviloma bodisi tabu bodisi nekaj slabega. Z referendumi in raznimi pobudami se trudimo korigirati škodljive ali slaboumne stvari, ki bi zanje niti ne vedeli, če bi se pravočasno vključili v javno delo.

Poseben dokaz šibke politične zrelosti se kaže v odnosu do naših lastnih voditeljev. Kdo od nas pa je zares od blizu poznal dr. Andreja Bajuka? Skoraj nihče. A se je veselo udrihalo čezenj, kakor so narekovali mediji. Podobno pri nadškofu Rodetu.

V takem stanju je razumljivo, da se ni lahko izpostaviti kot kristjan – politik. Nenazadnje zato, ker tudi v tej politični opciji, jasno, ni vse zlato. Eden je lenuh in nergač, drugi je koristolovec, tretji bi namesto vodenja političnega dogodka molil in bral poezijo, četrti bi štartal z ekonomijo, peti vidi temelj v PR-ju, šesti ne mara prvih dveh, sedmi je užaljen, ker ga niso poklicali, ko so bili na oblasti, osmi vedno nekaj ustanavlja, deveti navija za konkurenčno listo, deseti pa bo izstopil iz stranke, če bo izgubil funkcijo. Tudi taka je realnost – kot vedno med ljudmi. A odgovornosti in poziva, da prispevamo, nas to ne odvezuje. Pridimo zraven, delajmo, zbližujmo, izboljšujmo!

Biti dober kristjan in politik je torej težka pot. Znotraj ne manjka človeške mizerije, za so-vernike si nebodigatreba, cerkvena hierarhija ima svojo računico, o ideoloških nasprotnikih pa niti ne kaže izgubljati besed.

A v Sloveniji je še tretja, najtežja stopnja. To je trud za odkrivanje resnice o našem narodu – o tem, kaj se mu je zgodilo v preteklih desetletjih. S tem stopimo v svet, kjer se stvari postavijo na glavo. Ubijalec je junak, domoljub je narodni izdajalec. Ni je bolj nehvaležne naloge v Sloveniji, kot lotiti se tega sveta. Vatli, ki se uporabljajo po svetu, pri nas ne izmerijo ničesar. Živimo mimo brezna človeških tragedij, kot da se nas to ne tiče. Realnost postaja privid, mi pa nekakšni statisti, nemi pritrjevalci mitom. Zdi se, kot da nas neka mora dvigne s tal in mezímo med vzbuhi strupene virtualnosti. Vplivi tega so zalézeni v vse družbene pore. Če hočeš priti stvari do dna, si hujskač, kulturnobojnik, nestrpnež, revanšist in še vse tisto, kar so nam lepili že itak petdeset let.

Tudi tvoji ti bodo hitro prigovarjali, da to pa ni v redu, kaj bi delali zdraho, kaj bi se delili. Pa je res prav nasprotno: polarizacija bi se razgubila z odkritjem resnice. Saj, če poenostavim, ne bi mogla polovica naroda proti drugi polovici zatrjevati, da je treba domoljube in poštenjake pobijati. Brez dvoma smo tukaj v tistem vozlišču, zaradi katerega ne moremo naprej – ne v neki medsebojni sproščenosti ne v družbo ekonomsko razvitih narodov. Dokler stvari ne razčistimo. Namenoma sem nekoliko banalen; ampak kdo si upa zagovarjati, da je za človeško telo, pokrito z zastrupljenimi ranami, najbolje, da ga pustimo, pa bo že čas prinesel svoje. Čas bo kaj prinesel kvečjemu s soočenjem in sanacijo, sicer pa bo tekel naprej – brez nas.

Temeljno vprašanje naše prihodnosti je torej stvarnost, resničnost. »Biti pri sebi.«»Živeti v resnici.« To sta stavka dveh velikanov tranzicije, češke in slovenske, ki najbolje povzemata naš program. »Živeti« in »biti« sta glagola, ki ne pomenita nekega hipa, da te spoznanje ali doživetje samo oplazi, ampak pomenita vztrajanje, trajanje.

Iz tega sledita dva izziva. Prvi je najti voljo, da se spopademo, raziskujemo in se trudimo razumeti, kaj se skriva za videzom slovenske politične scene in za mitom slovenske zgodovine. Odpoved resnici ne služi ničemur, pač pa vodi k diktaturi poljubnosti, pravi nekdanji kardinal Ratzinger in dodaja: potrebujemo pogum, da splošnim gotovostim ugovarjamo.

Drugi izziv pa je v tem: Kadar z mislijo le pridemo do najbolj skrajnih dejanj, ki jih je človeštvo zmožno, ne smemo pustiti, da gredo mimo. Da ne rečemo: Aha, slovenski holokavst, ja, grozno, res. Potem pa gremo naprej, kot da ni nič. Ne gre za to, da bi provocirali travmo niti da bi zaradi zla morali hoditi naokrog venomer z dolgimi obrazi (s čimer sveta seveda ne bi nič izboljšali). Gre za to, da spoznanje resnice na nas deluje in nam je v pomoč tako v osebni orientaciji kot pri presojanju političnega življenja. To je verjetno edini način, da se otresemo bremena preteklosti, ki je breme samo do takrat, dokler ni razčiščena in ne zaživimo iz natančne ocene zablod. Težko se je spopasti s slovensko preteklostjo, a kdor ima to razčiščeno, ima v žepu zanesljiv kriterij, s katerimi lahko stehta vse. Od nadškofa in predsednika države pa do najbolj preprostega človeka. Rezultati bodo velikokrat neskladni z izobrazbo in častmi …

Trud za realnost, se pravi to, da poznamo svoje kvalitete in svoje šibkosti, nam pri osebni rasti pomaga, da med pretirano skromnostjo in napuhom najdemo zdravo samozavest. Z njo bomo lažje prenašali tudi nepopolnost drugih. Ne bo nas zanašalo v zasebnost ali po dvomljivih koncih političnega prostora. Skrajni čas je, da zares stopimo skupaj. S tem bo tudi narod kot celota najhitreje našel tisto moč, ki ga lahko kljub zmedenemu času zanesljivo popelje v dobro prihodnost.

Vir: www.druzina.si

3 KOMENTARJI

  1. Je to vse, kar lahko ponudi Slovenski zbor kristjanov? Ponovno pogrevanje partizansko-domobranskih sporov in načrti, kako pripeljati katolicizem nazaj v politiko? Tako vsebinsko plitev in ideološko konflikten program bo prepričal samo največje fanatike. Mi je bilo pa vedno uganka, zakaj katoliki mislijo, da bo politična in družbena moč koristila njihovi religiji? Verjetno zgodovinsko pogojena deformacija, saj cerkev svojega vpliva ni nikoli znala uveljavljat in ohranjat drugače kot skozi incestno razmerje z državo.

  2. Torej Primož, od celega odstavka ti vidiš le partizance in domobrance.

    Zločin se je zgodil in dokler ga Slovenija dokončno ne obsodi, je treba poudarjati, da je bil zločin.

    In kaj je narobe z ukvarjanjem s politiko? Pravico imamo svoje interese uveljavljati skozi politiko.

  3. Torej Primož,

    od celega odstavka ti vidiš le partizance in domobrance.

    Zločin se je zgodil in dokler ga Slovenija dokončno ne

    obsodi, je treba poudarjati, da je bil zločin.

    In kaj je narobe z ukvarjanjem s politiko? Pravico imamo svoje interese uveljavljati skozi politiko.

Comments are closed.