Slovenski svetniki

Evharistični kongres je privabil v Celje množico, ki bi jo v Sloveniji težko zbral skupaj kdorkoli drug. Dogodek je minil dostojanstveno, krasil ga je umetniški “logo”. V ospredje je kongres postavil evharistijo, kot središče krščanstva. Koliko bo uresničen namen kongresa – poživitev verskega življenja – bomo sicer lahko merili šele čez leta.

Bila pa je tudi kaka izgubljena priložnost. Za začetek o imenu: v sodobni slovenščini beseda kongres pomeni zbor stranke, društva, organizacije, kjer imajo udeleženci tudi pravico nastopa, referata, glasovanja. V tem pogledu bi bilo času primerneje ne iskati povezave z evharističnim kongresom izpred vojne in dogodek imenovati morda “festival”, ali po nemškem vzoru “katoliške dneve”.

Takšna oblika bi lahko tudi bolje ponazorila spremenjene čase in dala večjo vlogo laikom. Z vidika zunanjih opazovalcev, ki niso bili seznanjeni s pripravami na dogodek v Celju kot vrh daljših priprav, je evharistični kongres izzvenel predvsem kot slovesna maša z omejeno vlogo laikov. Kakšni “dnevi Cerkve na Slovenskem” bi lahko močneje odmevali z npr. okroglimi mizami o aktualnih družbenih vprašanjih, s predstavitvami krščanskih založb, šol, radia, nove univerze itd.

Škofu Slomšku se je v Celju na “slovenskem oltarju” pridružil mučenec Lojze Grozde. Lik duhovno poglobljenega katoliškega mladeniča, ki mu ni mogoče očitati “kolaboracije”, naj bo spodbuda za spravo in tudi za kritično vrednotenje predvojnega katolištva. Iz tistega katolištva je uspelo vzbrsteti Grozdetu, a  iz njega je izšel tudi Kocbek, ki v tedanjem katolištvu žal ni več mogel prepoznati soli sveta in se je – kar se družbene akcije tiče – tragično naslonil na marksizem; iz tistega katolištva pa so žal izšli tudi tisti, ki so v upravičenem odklanjanju komunizma zmotno videli versko opravičilo za oborožen boj (politična legitimacija za tak boj je drugo vprašanje). Grozde svoje vere ni razumel tako.

S Slomškom na oltarju smo katoličani opozorili na temeljno vlogo Cerkve na Slovenskem pri oblikovanju naroda in nacije. Lojze Grozde presega podobo katolištva na Slovenskem kot zgolj žrtve medvojnega dogajanja in kaže, da so slovenski katoličani znali iti prek ideologiziranja vere (to je uspelo tudi domobrancu Balantiču, zato je lahko po pol stoletja še vedno velik pesnik). Zdaj je čas, da se na oltar povzpne Plečnik – katoličan, ki je po komunistični revoluciji kljub nenaklonjenosti oblasti svojo vero živel skozi vrhunsko umetniško ustvarjanje in se zapisal med največje sinove Slovenije. Katoliška Cerkev v Sloveniji potrebuje takšnih zgledov za našo prihodnost, ki bodo kazali, da je Cerkev tu, sredi življenja.

Foto: Aleš Čerin