Slovenski socialistični kapitalizem

Ne glede na to, da imamo v Sloveniji tržni ekonomski sistem in formalno kapitalistični sistem, pa je v družbi še vedno globoko zakoreninjena socialistična miselnost, promovirana predvsem s strani sil kontinuitete. Izrazi kot so nacionalni interes, socialna država, turbokapitalizem, neoliberalizem…Vsi ti izrazi predpostavljajo kapitalistični sistem kot nelegitimen, izkoriščevalski, nehuman. Pravi demonstraciji anarhističnih idej in nasprotovanja izkoriščevalskemu kapitalističnemu sistemu smo bili priča pri t.i. globalnih protestih. Ni potrebno dvakrat ugibati predstavniki katerih strank so se prišli pokazati na proteste in izkazati podporo demonstratorjem pred ljubljansko borzo.

Volitve so boj za državno korito
Vendar tukaj je paradoks. Večino kapitala in privilegijev praviloma posedujejo simpatizerji ‘socialne države’. Večji problem v Sloveniji je, da se privilegiji in kopičenje bogastva dogajajo z državnim sponzorstvom. Z drugimi besedami, država je korito ob katerem se pase vse preveč prisklednikov, ki s svojimi vplivnimi omrežji poskrbijo, da se kapital steka v prave roke.

Zato pri vprašanju menjave oblasti v Sloveniji ne gre preprosto le za to, katera vrednostna opcija bo zmagala. Gre se za to, kdo bo dobil koncesijo za davkoplačevalski denar. In menjave oblasti se še posebej panično bojijo prav tisti, ki so življenjsko odvisni od privilegijev z državnim sponzorstvom, od državnega korita. V urejeni demokratični državi je menjava oblasti nekaj normalnega. Če je država pretežno odgovorna za vzpostavljanje sistemskih okvirjev in za upoštevanje fair playa, potem večina njenih podanikov, ki verjame v pravno državo in v poštena pravila igre, menjava oblasti ne vznemiri preveč.

V Sloveniji smo tako po padcu ‘komunizma z bolj prijaznim obrazom’ neke vrste mešanici med socializmom in kapitalizmom. In ta simbioza pri nas ni najbolj posrečena. Država igra zelo močno vlogo praktično na vseh najpomembnejših področjih svojih državljanov. Od gospodarstva, civilne družbe, športa, lokalne samouprave ipd.. Vsi so vitalno odvisni od državnih sredstev. To pa stane. Državna vreča se prazni, imamo pa vse manj subjektov, ki bi to vrečo polnili. Dediči komunizma in/ali socializma sprejemajo kapitalizem predvsem v tistem delu, ki se nanaša na pravico do privatne lastnine. Malo manj pa jim diši del, ki govori o pošteni konkurenci in ustvarjanju dodane vrednosti in inovativnosti, ki pomeni tržno prednost pred konkurenti. Tržna prednost v Sloveniji vse prepogosto pomeni imeti veze in poznanstva na vplivnih položajih, ki ti z davkoplačevalskim denarjem pomagajo pridobivanje ali ohranjanje privilegijev in zasebnih koristi. Ali pa poznavanje notranjih informacij, ki jih lahko s pridom izkoristiš sebi v prid (npr. spremembe namembnosti zemljišč, prikrojevanje razpisnih pogojev…). Jankovič ne neha poudarjati, da bo državo vodil kot podjetje če pride na oblast. Pozabi le dodati, da ima v mislih družinsko podjetje.

Podpora silam kontinuitete se splača
Imamo tudi dvoje vrst državljanov. Tisti, ki prisegajo na prave vrednote in ki so v vojni bili na pravi strani. Imamo zato veliko število privilegiranih upokojencev z zavidanja vrednimi penzijami, ki so včasih tudi mnogokratnik kakšne plače povprečnega državljana.

S tako razvejanimi privilegiji za določene skupine ljudi, in s tako razvejano mrežo priseskov na državne jasli, je tudi lažje razumeti zakaj imajo določeni posamezniki ali politične stranke, ki spadajo pod simbole prejšnjega sistema, še vedno tako podporo med ljudstvom. Zato ker se veliko ljudem to splača. Odločajo se pragmatično, ne pa ideološko. Ideologija je le slepilni manever, ki se vedno uporabi zato, da se mobilizira nevedno množico, kadar je nevarnost, da bi se preveč nagnila na napačno stran. Igranje na čustva ljudi in manipulacija sta zato glavni orožji tistih protagonistov, ki nimajo drugih argumentov. Ki se bojijo poštenega boja, ki niso inovativni in ustvarjalni. Ki že desetletja prisegajo na preverjene metode.

Seveda bi bilo nepošteno če bi dejali, da se tovrstnih metod poslužujejo le ‘dediči’ prejšnjega sistema. Ta virus seže tudi na drugo stran. Vendar je okužba neprimerno večja na levi strani pljuč, kjer je srce, ki poganja okuženo kri v žile. Vsi najpomembnejši centri moči in izvor te bolezni je zasidran na eni strani.

Gospodarska kriza kot razkužilo
Paradoksno bo morda gospodarska kriza dolgoročno gledano za Slovenijo lahko celo nekaj pozitivnega. Ker v zaostrenih gospodarskih razmerah, ko je državna vreča prazna, in ko zadolževanje doseže zgornjo mejo, maske padejo in ko realna situacija sili v učinkovite ukrepe, ostaja prostora za manipulacije in podkupovanja vse manj. Podjetja, ki so živela predvsem na račun državnega sponzorstva in koncesij, morajo najti druge, inovativne pristope če želijo preživeti. Sicer propadejo. Trg in konkurenca jih izvržeta. Enako je z vodenjem države. Resnost situacije zahteva konkretne in učinkovite ukrepe. Skrivanje za ideološko platformo ne vžge, ko ljudje nimajo služb, ko občutijo poslabšanje življenjskega standarda na lastni koži. Takrat jim je figo mar za ideologijo.

In ne se sprenevedati. Podporniki takšnega sistema smo vsi. Tudi navadni državljani, ki pričakujemo od države, da bo ta zagotavljala vedno več pravic. Pravice so včasih bile označene kot ‘svoboščine’ in so pomenile predvsem zaščito posameznika pred vmešavanjem države, ki je te svoboščine omejevala. Danes pa smatramo državo kot institucijo, ki garantira pravice in svoboščine in ki celo definira in omogoča uveljavljanje pravic.

James V. Schall pravi, da »ko enkrat človek ni več smatran kot nekaj čigar ultimativni smoter in usoda presegata državo, se njegovi pogledi spustijo na ta svet. Ko se ta spustitev zgodi v mislih posameznikov, potem je relativna veljava države povzdignjena na najbolj pomembno institucijo, ki je na voljo človeku…moderni diskurz pravic in upravičenj je rezultat tega subtilnega premika pozicije države od naravne institucije, ki je podrejena naravi in ciljem človeka, do same najvišje institucije«. Nekaj je gotovo. Naša polpretekla zgodovina in njeni režiserji so se zelo trudili, da pogled človeka ni segal čez dovoljeno mejo, onkraj tega sveta. V veliki meri čutimo te posledice še danes. Človekov pogled v Sloveniji je sila kratkoviden.

Viri: Georgetown

Foto: Mladina