Študij v tujini popolnoma spremeni pogled človeka na svet okoli sebe. Od lanske jeseni, ko sem se preselil v Budimpešto, sem večino svojega časa preživel v krogu ljudi iz različnih držav in kultur z vsega sveta, največ pa zagotovo v krogu ljudi s prostora nekdanje Jugoslavije, saj tegobe in jezik drug drugega še najbolje razumemo.
Njihovim zgodbam iz svojih držav sem pozorno prisluhnil. Marsikaj sem iz rednega branja novic različnih domačih in tujih portalov vedel tudi sam. Ob vsem, kar so pripovedovali, sem lahko (žal) le prikimal in rekel: »Tega je tudi pri nas veliko.« Težko je opisati njihovo začudenje. Želeli so me prepričati, da se motim, češ da v Sloveniji ni niti približno toliko slabo, kot je pri njih južneje od Kolpe pa vse do Gevgelije. Tedaj sem jih izzval, naj mi naštejejo največje težave, ki jih spremljajo doma. In so naštevali: ni služb za nas (mlade), če jo že imaš, ne moreš napredovati oz. se tvojih dosežkov polastijo nadrejeni, zbirokratiziran javni sektor, skorumpirana politična elita, nemogoče je rešiti stanovanjski problem, zaključna dela funkcionarjev so plagiati, krivci ne prevzemajo odgovornosti, zdravstvo je katastrofalno, prihaja do nenehnega kršenja zakonov, celo človekovih pravic, nikoli ni nihče obsojen, vse gre preko »vez in poznanstev« itd.
»Ampak ravno v tem smo si enaki. V Sloveniji ni prav nič drugače,« jim odvrnem. Služb za mlade preprosto ni, vse več ljudi se izseljuje, tisti ki imajo službo, pa so večinoma v pozicijah, da so zlahka žrtve izkoriščanja, ogromno jih opravlja prekerna dela. Javni sektor je napihnjen in neučinkovit, medtem ko se v zdravstvu izgubljajo milijoni. Zadnja afera z zdravnikom Zimmermannom je dokaz sistemskih napak, zaradi nesprejetja prepotrebnih reform. Glede plagiatov se samo spomnimo SMC-jeve ministrice za šolstvo, ki je na funkciji zdržala vsega tri dni, preden se je njeno početje odkrilo. Pri sodstvu se spomnimo na vse odmevne kršitve človekovih pravic, zaznane bodisi na Ustavnem sodišča bodisi na Evropskem sodišču za človekove pravice, kar zadeva neprevzemanje odgovornosti, pa na sporna izplačevanja dodatka za stalno pripravljenost. Ker se v Sloveniji vse »zrihta«, je tako kot drugod južneje od nas skoraj nemogoče s poštenim in trdim delom uspeti brez »enajste božje zapovedi« (veze in poznanstva).
Razlika med »nami in »njimi« je v tem, da ima slovenska vlada po javnomnenjskih raziskavah najnižjo podporo prebivalstva in da se v Sloveniji ljudje niso podali na ulice, čeprav se od zadnjih velikih vstaj ni spremenilo praktično nič; nič lažje se ne živi, problemi pa so ostali isti. V zadnjem času so se protesti po drugi strani razmahnili v Zagrebu, Banjaluki, Beogradu, v Makedoniji pa potekajo že dlje časa. Samo v Sloveniji je od zunaj vse videti v najlepšem redu.
