Slovenski politični hibrid na levici

4
Jože Mlakar

Preletimo na hitro nekrolog slovenskih političnih strank od leta 1990. Tega leta je umrla Zveza komunistov Slovenije (ZKS) in nadomestila jo je Stranka demokratične prenove (SDP), ki se je le tri leta pozneje (1993) sama pospravila na smetišče zgodovine, rodila pa se je Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), ki je na slovenskem političnem nebu blestela celih trinajst let. Leta 2005 se je kot ponosna naslednica Zvete komunistov Slovenije (ZKS) in še prej Komunistične parije Slovenije (KPS) preimenovala v Socialne demokrate (SD). Vse kaže, da jo bodo njeni botri in strici zaradi izčrpanosti v kratkem uspavali.

Dinastija KPS oziroma ZKS poganja nove in nove stranske veje, ki večinoma kmalu odmrejo

Iste strice, tete in botre je imela tudi LDS (Liberalna demokracija Slovenije). Iz več manjših strank so jo sestavili leta 1994 na Bledu. Njen predsednik je bil Janez Drnovšek. Potem ko jo je Drnovšek leta 2002 zapustil, je LDS »kot nekoč mogočna stranka« shirala in pristala v neki sirotišnici. Pokopali so jo menda leta 2017; na katerem pokopališču, ni znano. Dinastija Komunistične partije oziroma Zveze komunistov do današnjih Socialnih demokratov je po letu 1990 pognala še številne stranske veje, ki so do danes večinoma odmrle. Ena prvih med njimi je bila Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS), ki je odmrla letos, povili pa so jo leta 1991. Da bo šlo leta 2005 v Sloveniji zares, so vodilne osebnosti dinastije KPS – ZKS postavile na noge stranko Zares, a je izgubila voljo do življenja že čez dobrih sedem let.
Če ne omenimo nekaj manjših strank iz obdobja po letu 1990, kot so npr. Državljanska lista (DS) in krajši poganjki raznih zelenih variant, se je vredno ustaviti še pri najmlajših stranskih vejah s skupnim imenom Koalicija KUL; to so že omenjeni Socialni demokrati (SD) kot glavna veja, ob njih Levica, Stranka Alenke Bratušek (SAB) in Lista Marjana Šarca (LMŠ). Kot kaže, jih bo v kratkem pogoltnila nova hokus pokus stranka z imenom Gibanje Svoboda, velik napihnjen balon, ki je »platforma za vse, ki se borijo za vrnitev vrednot, spoštovanja in sodelovanja med vsemi deležniki v civilni družbi«.

Pojavljanje vedno novih obrazov je del igre dominantnega razreda, ki ne mara klasičnih demokratičnih strank

Vzporedno z vedno novimi strankami so se vrstili tudi novi obrazi od Toneta Ropa do Alenke Bratušek, Tanje Fajon, Luke Mesca in Marjana Šarca. Vmes imamo še Zorana Jankovića, Boruta Pahorja in Mira Cerarja. Trenutno zadnji novi obraz je Robert Golob, ki je zasijal kot zvezda supernova, ki ima sicer kratko življenjsko dobo. Edina stalnica v slovenskem političnem prostoru smo Slovenci, ki smo se od osamosvojitve do danes izkazali za neumen narod. Pametnejši od nas je vsak osel, ki gre le enkrat na led, mi pa se bomo spet kmalu pustili potegniti za nos.
Igra z vedno novimi strankami in obrazi je del strategije dominantnega razreda, ki se v strankarskem sistemu ne počuti dobro. To so ljudje, ki ne marajo strank oziroma strankarske politične stavbe po zahodnem vzorcu. Stranke, ki se istovetijo z ideologijo propadlega socializma, so samo maska v igri parlamentarne demokracije, ki je v resnici ne marajo. Zato imajo vse njihove stranke kratko življenjsko dobo. Ne pustijo, da bi se katerakoli stranka iz njihove kuhinje ustalila, utrdila in postala od njih neodvisna. Igro uničevanja lastnih strank bodo nadaljevali, dokler si njihovo ljudstvo ne povrne popolne oblasti. Takrat ne bo več novih obrazov in novih strank. Kaj bo to, kar se bo pojavilo, najbrž nihče ne ve. Niti oni sami. Verjetno bo nekaj nevladnega, nestrankarskega, nekaj, kar se bo imenovalo gibanje ali oblast ljudstva in kar bo imelo svojega Kim Džog Una ali Nicolasa Maduro. Upajmo, da se bomo, preden se to zgodi, prebudili iz teh morastih sanj.

Prave politične stranke imajo trdno nazorsko in politično usmeritev ter voditelje z avtoriteto

Pravi strankarski politični sistem sestavljajo trdne in obstojne stranke z resno in trdno nazorsko ter politično usmeritvijo, ki se skozi čas bistveno ne spreminja. Ljudje v tem primeru točno vedo, koga volijo in kaj lahko od predstavnikov teh strank pričakujejo. Značilnost teh strank je tudi, da imajo močnega, avtoritativnega voditelja, ki mu ljudje zaupajo. Za zaupanje volivcev stranke tekmujejo na odprti sceni in ne spletkarijo iz kletnih prostorov in bunkerjev, kot se očitno dogaja pri nas na levici. Pravi stranki sta pri nas samo na desnici, in sicer NSi in SDS, ki bi jima težko pripisali kakšno skrito ozadje. Obe imata trdno in stabilno vodstvo in nista odvisni od novih, hitro pokvarljivih obrazov. Kar zadevo desno, demokratično stran, to za slovenske razmere zadostuje. SDS in NSi dobro pokrivata slovenski liberalni in konservativni politični prostor s široko in pluralno odprtostjo do vseh Slovencev in drugih državljanov Republike Slovenije.

4 KOMENTARJI

  1. @naslovni prispevek: »[…] leta 1990. Tega leta je umrla Zveza komunistov Slovenije (ZKS) in nadomestila jo je Stranka demokratične prenove (SDP), ki se je le tri leta pozneje (1993) sama pospravila na smetišče zgodovine, rodila pa se je Združena lista socialnih demokratov (ZLSD), […] Leta 2005 se je […] v Socialne demokrate (SD). […]«
    ====

    Vsebinsko bizarno nepoglobljena analiza.

    Gledano po pristni vsebini preizkus navedenih hipotez z današnjim vpogledom v sodni in poslovni register AJPES pokaže, tako danes kot nepretrgoma preko 30 let, za analitsko imenovani subjekt vpisa – SD, matična številka 5147484000 – datum vpisa pri registrskem organu: »30.09.1976.« Hipoteza naslovne analize iz 24. maja 2022 o »leta 1990 umrli Zvezi komunistov Slovenije« pa je vsebinsko bizarno neutemeljena.

    Hkrati navedeno osvetljuje hud notranji problem v t.i. prodemokratičnem delu slovenskega političnega prostora, kot enega od podproblemov 30 letne akutno globoke krize slovenskega naroda in države. Podproblem je v preko 30 letni rdeči niti znotraj t.i. prodemokratičnega dela slovenskega medijskega prostora indoktrinacije vsebinsko bizarno nepoglobljenih analiz.

  2. Hvala za osvežitev spomina.
    Glede na to, da leve stranke podpirajo višje davke in večjo vlogo države, je samo ime stranke Svoboda zavajujoče. V ozadju zavajanja je razsvetljenstvo, ki propagira navidezno svobodo.
    Kakšna je vloga vodstva države, je vprašanje, o katerem se moramo državljani dogovoriti. Jaz se s krepitvijo vloge države, tj. z manj svobode glede na obstoječe stanje, ne strinjam, moram pa dopuščati možnost, da je večja vloga države smiselna.

    • V ozadju zavajanja je razsvetljenska miselnost, katere pripadniki propagirajo navidezno svobodo.

Comments are closed.