Slovenski pasijon

0

pasijon križanjeBližajo se velikonočni prazniki, vendar še pred tem bo potrebno, vsaj tako kaže, prehoditi pot trpljenja in zasmehovanja, pot žalosti in krivic.

Mislim, da ni naključje, da moramo slovenski katoličani prav v tem času doživljati svojevrsten pasijon. Ni velikonočnega jutra brez velikega petka, in to kristjani tega sveta še kako dobro vemo. Tudi zaradi tega spoznanja ne izgubimo poguma in moči, četudi je pasijonska zgodba nekega naroda še tako trpka in kruta. Tudi slovenski narod ni pri tem izjema, naša domovina še vedno vpije od bolečine, vojna in povojna dogajanja so še vedno pod Kalvarijo, Judežev denar še vedno polni ječe, jeruzalemskim ženam se jemlje dostojanstvo, veselo sporočilo želijo umakniti iz javnega življenja. Sprašujem se, zakaj? Vsak zase prisegamo na ljubezen do domovine, do pravične družbe, do otrokom prijazne družine; ko se pa izvoljeni znajdejo na “piedestalu” oblasti, si kot Pilat umijejo roke in v en glas kričijo “Križaj ga”!

Čeprav je bilo na račun družinskega zakonika izrečenih veliko besed, dovolite, da tudi sama še enkrat povem to, kar sem v svojem komentarju zapisala pred leti, ko se je pripravljal prvi referendum o tej temi. Zapisala sem: “Naravni zakon je bil v vseh civilizacijah podlaga za sprejem človeških zakonov. Kjer se ta ni spoštoval, se je narava maščevala, pa naj bo to v odnosu do okolja ali do človeka”. In za temi besedami še vedno stojim, zato ne razumem, čemu ponovno prepričevanje prepričanih.

Ne morem razumeti, da to vsi ponavljamo in kljub temu se dogajajo neumnosti. Že tisočletja drži, da je družina temeljna celica družbe; ankete med mladimi kažejo, da jim največ pomeni družina, ljudje, ki niso poznali očeta ali matere, iščejo in si prizadevajo, da bi spoznali svoje korenine; mi pa dan za dnem poslušamo, kako smo konservativni, ker prisegamo, da so družina oče, mama in otroci. Hvala lepa, ponosna sem, da sem konservativna, take pripombe vzamem kot kompliment. Drage gospe in gospodje, zelo se boste morali potruditi, da me prepričate, da sem iz matere postala oseba 1 in da je moj mož oseba 2. Bojte se pa dneva, ko bodo vaši otroci ugotovili, kaj ste v njihovem imenu sprejemali.

Boli me, da se zaradi napačne interpretacije dogajata sovraštvo in razdor. Le kako lahko rečete, da tisti, ki ne podpiramo tega skrpucala, ki se imenuje družinski zakonik, sovražimo istospolno usmerjene ljudi. To ni res, nihče nikogar ne sovraži, razumite enkrat za vselej, da imeti rad rodnega očeta in rodno mater ne pomeni sovražiti koga drugega. Star pregovor pravi: “Živi in pusti živeti”. Zato preprosto prosim, ne delajmo sovraštva, spoštujmo različnost. Pri Karitas še kako vemo, kaj pomenijo stiske družin, stiske otrok. Ne delajmo novih. Sedaj ni čas za politične norosti, ampak je čas za popravilo napak, je čas, da se ljudem vrne dostojanstvo; zato lepo prosim, ne delajte raziskav po meri politike, ampak raziščite, kaj so želje in potrebe slovenskega človeka. Brez solidarnosti v družini bi bilo stisk še veliko več, zato tudi v slovenskem pasijonu stojijo besede: “Glej tvoja mati, glej tvoj sin”. Le razumeti jih je potrebno.

Ni treba iti v Škofjo Loko gledat Juda Iškarijota, dovolj je, da gremo med tako imenovano elito znanstvenikov. V pravem pasijonu bomo srečali le enega Judeža, v parlamentu in raznih komisijah pa kar padajo iz omar. Nič ne bom obsojala, verjamem celo, da je bilo vse narejeno po zakonu, tako neumni vendar niso, da ne bi znali poskrbeti zase, niso pa tako pametni, da bi, kljub visoki znanosti, znali poskrbeti za svoj narod.

V tem kontekstu je problem moralni zakon. Na eni strani mladi strokovnjaki, ki delajo za drobiž ali so celo brez dela, na drugi strani pa spoštovani profesorji, ki odjedajo kruh in kariero mlademu rodu. Čestitke gospe ministrici, ki je takoj po razkritju odstopila, kaj pa ostali, saj ni bila sama!? Če sem iskrena, marsikdaj medijem ne verjamem in tudi pri zadevi tako visokih honorarjev še vedno po tiho upam, da le ni res. Ko sem v vseh teh letih, ko se je to dogajalo, stalno poslušala o lačnih otrocih, o mladih, ki jim je zaradi pomanjkanja denarja potrebno ukiniti študentske bone, prevoze, pa o zmanjšanju študentskega dela in kaj vem še kaj, me kar zmrazi. Da smo si na jasnem, vem, da vsak delavec zasluži svoje plačilo, vem pa tudi, da vsaka civilizirana družba nosi bremena drug drugega. In od spoštovanih učenjakov bi človek to pričakoval. Sramota.

Čudim pa se, da so študentje lepo tiho, pa tudi združena levica, ki se z besedami, poudarjam z besedami, bori za pravično družbo, pa desnica, ki ima polna usta moralnih vrednot. Vsi poslušamo, zmajujemo z glavo, na koncu pa si po pilatovsko umijemo roke in karavana gre dalje. Do kod in do kdaj?

Isto se sprašujejo številni ljudje, ki prihajajo na Karitas po pomoč. Nikoli nismo spraševali, kdo je veren in kdo ne, v katero cerkev hodi k maši, pomagamo vsem, ki to rabijo, in ljudje to vedo, zato nam brez predsodkov zaupajo. Z veseljem povem, da se je število prejemnikov pomoči rahlo zmanjšalo, pa ne zato, ker jim ne bi imeli kaj dati, temveč, ker ljudje poprimejo za vsako delo, postajajo solidarni z bolj potrebnimi, vsekakor pa je večina spoznala, da je tudi mati država postala za nekatere država 1, za druge država 2. Tudi sodelavci Karitas se zadnje čase vse bolj počutimo na eni strani nebodigatreba, na drugi strani pa potuha državi, da ohranja socialni mir. Banalen, vendar v nebo vpijoč je primer evropske hrane za najbolj ogrožene. Zadeva bosanske in slovenske testenine se vleče kot jara kača. Po načrtu bi jih morali deliti že konec lanskega decembra, zaradi birokratskih zapletov pa jih še sedaj imamo v skladiščih več kot 200 ton. Če koga sploh zanimajo najbolj ogroženi, pa nimam odgovora. Imam pa odgovor za številne dobre ljudi, ki stiske vidijo in pomagajo od svojega. V tem slovenskem pasijonu so številne Veronike, ki brišejo pot ponižanim in razžaljenim, obstajajo številni Simoni iz Cirene, ki pomagajo očetom, materam, otrokom nositi križ. In prav zaradi teh ljudi tudi sami ne omagamo.

Ob koncu bi le še rada podelila veselje ob tem, da je slovenska Cerkev dobila nove pastirje, katerim želim, da bi jo vodili po pravi poti. Prava pot pa ni pot gospodarske rasti, temveč pot duhovne rasti, ki vodi preko Kalvarije. Po razpravah naših državnih predstavnikov lahko sklepamo, da bo ta pot boleča in trnjeva, vendar vsi vemo, da je mandat vsakršne politike kratek, mandat vere pa traja od vekov na veke.

Tudi to je slovenski pasijon, ki bo gotovo dočakal velikonočno jutro. O tem ne dvomim.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.