Ne, ne bom se ukvarjal s kakšnim manifestom, ki bi zrasel na intelektualnem zelniku ozke elite kulturnikov ali politikov. Prav tako me ne zanima posebno slovenski TV. Program mislim po „računalniško“ – kako smo pravzaprav Slovenci programirani. Kakšen je naš „operacijski sistem“ in koliko je učinkovit. Če ne bo zvenelo preveč „krščanarsko“, recimo temu tudi duhovnost.
K razmišljanju me je spodbudil tale članek Miha Mazzinija. Prikazuje „trpečo mater“ kot arhetip slovenstva, ki ni ravno tvoren. Saj ne da bi se dobesedno strinjal z njim, je pa ideja o napaki, takorekoč „hrošču“, v našem nacionalnem duhovnem kapitalu vsekakor zanimiva. Seveda pa jo kaže razširiti, ker vsekakor ni težava samo v materah. Prav tako je poln hroščev tudi koncept očeta oziroma moškega (rekli bi, da manjkajo kar cele strani kode) in pa tudi otroka. Seveda ne moremo kar vsega zavreči in si kopirati-prilepiti tuje kulture in duhovnosti. Ker smo to še vedno mi, s svojo istovetnostjo in zgodovino. Kliče pa naš položaj in kliče naša zgodovina, po temeljitih zavestnih rezih v nekatere uveljavljene nacionalne vzorce razmišljanja. Udobna alternativa je sicer, da jamramo čez „Slovenceljne“, kot rada počne neka gospa, ki nas tudi uči, da je treba sovražiti, a pri tem zgleda pozablja, da je del istega „podna“. Verjetno se moramo že vnaprej odpovedati skoraj kakršnikoli možnosti, da bi se takšni („nevrokirurški“) rezi zgodili na kolektivni, nacionalni ravni: najprej zato, ker imamo trdo kožo še iz sistema, ki je to hotel početi popolnoma in vseskozi; potem zato, ker je naš narod krepko razcepljen; pa tudi zato, ker večina pač ne priznava avtoritete, ki bi jo za tak poseg sploh lahko pooblastila. V Cerkvi se sicer vedno znova pojavljajo taki poskusi in ambicije (ker je to pač tudi njena naloga), a pogosto z malo učinka. Sicer pa živimo v krogih, ki visoko cenijo svobodo in odgovornost posameznika in je potemtakem pač logično, da je tudi taka kirurgija ali reprogramiranje pač stvar vsakogar samega. Verjetno bi me utegnil kdo opomniti, da moje pisanje o tem to svobodo že krši. A menda ne škoduje, če opomnimo na to dejstvo.
Ne bom sledil Mazzinijevemu zgledu in šel v tako ali drugačno podrobno analizo, za to nimam kompetenc – niti prostora. Osnovni duhovni problemi so verjetno tako ali tako jasni: bolestna pasivnost, hlapčevstvo, klerikalizem (tudi komunistični), „fovšija“, zamere, tožarjenje … Zanimivo je, da se v našem narodnem tkivu, kot je razvidno iz literature, že stoletja pojavljajo isti. Pač pa se želim posvetiti vprašanju „reprogramiranja“ na splošno. Če vzamemo za predpostavko (recimo ji) svobodomiselno idejo, da nima nihče drug, sploh pa ne družba ali kolektiv, pravice vtikanja v zasebni „program“ neke osebe, je ta svoboda najprej seveda krepko olajšanje. Vsak človek je enkraten že po krščanski antropologiji in zato se slabo obnesejo razni modeli in uravnilovke. Naporno je truditi se ustrezati tujim kalupom in prijetno je, če smem biti jaz, tak kot sem. Pa vendar takšna programska svoboda bolj ali manj samo izgleda lahkotna in imenitna, ker je prav presneto zahtevna. Kot pri programiranju smo tudi tu pred dilemo: ali pišemo kodo od samega začetka ali pa si sposodimo in skupaj zlepimo koščke tuje učinkovite kode. Oba pristopa imata svoje prednosti in pomanjkljivosti: začenjati od začetka porabi ogromno časa, hitro se lahko zgodi, da „odkrivamo toplo vodo“, stvari še niso (toliko) preskušene, vprašljiva je združljivost z drugimi sistemi; je pa res, da zadevo res poznaš in jo obvladaš. „Modularni“ pristop pa je sicer hiter, vendar je združljivost koščkov z vseh vetrov vedno vprašljiva in je neskončno možnosti, kako si lahko nasprotujejo. Pri ustvarjanju tega svojega življenjskega programa smo verjetno vedno nekje vmes med obema skrajnostma, nekateri so potem boljši kreativci, drugi boljši kompilatorji.
A zdi se, da je pri vsem skupaj prevladala logika supermarketa, logika popustov – čim ceneje in da se splača. Kar pa se mi zdi za tako življenjsko kritično zadevo kot je človekova duhovnost vsekakor vprašljivo. Cena in popusti ponavadi seveda niso dobesedni, ampak se izražajo v tem, koliko se je treba za kaj potruditi, preseči. In kar popularno je postalo iskati za življenje take poti in cilje, da bi pač čim laže „prišli skozi“. Glede na to, da pa verjetno ni naš namen samo priti skozi, ampak biti v življenju še recimo srečni, je morda izbira najlažje poti, najvišjega popusta vsaj vprašljiva. Plezalnega pasu, kolesarske čelade ali antibiotikov pač ne boš kupoval v 1€ shopu. Zato me bega, da v podobnih poceni ponudbah svoje duhovne „module“ nekritično dobiva vse več ljudi. Gre za razne instant predelave vzhodnih duhovnosti, pa vzgojne in poslovne modrosti, seksualno literaturo in kar je še takega. Vsemu temu je skupno poudarjanje „s kar najmanj truda“. Dobro, vsaj včasih velja, da je manj več in da so genialne rešitve enostavne. A za cel kup stvari je pač že tako, da dobimo za malo „denarja“ pač bolj malo tudi muzike. Oziroma je ta muzika nekako kisla in mimo.
Foto: Jernej Kurinčič
