Slovenski nacionalni program izven meja Slovenije

7

Nova revija st. 57Na današnji dan pred sedemindvajsetimi leti je izšla 57. številka Nove revije* s Prispevki za slovenski nacionalni program. V njej Drago Jančar razmišlja tudi o slovenskem eksilu, pregnanstvu, o narodni eroziji. Mešani občutki me prevevajo, ko primerjam besedilo, nastalo pred več kot četrt stoletja v državi, ki je Slovenci nismo imeli za svojo, s stanjem slovenskega izseljenstva in odnosom »matice« do svojih razseljenih sinov in hčera. Besede o eroziji slovenskega naroda, ki je v samostojni državi nismo zaustavili, trkajo na našo vest. Jančar govori o 600 000 Slovencih, ki živijo zunaj meja matične države, kar je pomenilo, da vsak četrti Slovenec ne živi v domovini, danes se ta številka giblje okrog pol milijona. Kljub temu je to še vedno ena petina slovenskega naroda. Četrte, tretje generacije izseljencev se nimajo več za Slovence.

Slovenski narod je še bolj kot takrat razdeljen, na leve in desne, na rdeče in črne, na prave in ne-prave, na naše in vaše. Opažanja, ki jih je Jančar lepo zapisal, morda tudi z upanjem, da bomo nekoč v samostojni državi sposobni premostiti delitve, so odraz »globoke notranje nesvobode Slovencev« (Jančar, str. 220). V lastni, težko pričakovani samostojni državi, ne zmoremo graditi mostov med sabo. Kot da se napajamo iz večne rane razdeljenosti, kot da ne moremo živeti brez občutka ogroženosti in nevarnosti, ki gotovo preti z drugega brega. In to razdeljenost prenašamo preko meja, do tam, kamor seže ideja tistega, ki jo podaja. Narod, ki bi moral negovati in vzpodbujati »edinost, srečo, spravo«, nenehno tekmuje v svoji razdiralnosti in sprtosti.

Najbolj pa v oči bode Jančarjeva ugotovitev, da so Slovenci, ki so odšli, »zapustili državo, ki se nikoli ni imenovala Slovenija, ampak Avstro-Ogrska monarhija, Kraljevina Italija, Kraljevina SHS, Kraljevina Jugoslavija, DFJ, FLRJ ali SFRJ – nikoli domovina« (Jančar, str. 225). Danes moramo z obžalovanjem govoriti o tem, da Slovenci zapuščajo ne le državo ampak tudi domovino Slovenijo. In žal – kot smo lahko videli te dni – tudi z »napotnico« institucije države Slovenije. Domovina s takim ravnanjem ni mati, ampak postane mačeha, ki zaenkrat prek praga meče desetega brata, jutri morda že petega…

V samostojni državi nam je nekaj le uspelo. Glasno priznati, da Slovenci ne živimo le pod Alpami, ampak da so naši sorodniki razseljeni po vseh celinah tega sveta, in da je zato primerno in potrebno, da jim damo nek določen status, ki ga je potrebno spraviti tudi v ustrezen zakonski okvir. Tako je nastal tudi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu z nalogo, da naveže in vzdržuje stike s Slovenci izza državnih meja in da krepi njihovo povezovanje z matično domovino. A kaj, ko se tudi tu kaže naš površni in neiskreni izraz skrbi za zdomce in izseljence, saj je urad po mnenju večine medijev le »turistična agencija«. Mediji pa oblikujejo javno mnenje, zato povprečen državljan ne more o slovenskem narodovem telesu kaj dosti koristnega izvedeti, kaj šele, da bi poskušal razumeti in posledično prispevati k premostitvi razpršenosti naroda. Poskusi povezovanja posameznih organizacij iz Slovenije z organiziranimi skupnostmi Slovencev v tujini so počasni, oklevajoči. Na športnem, kulturnem in šolskem področju nam še gre, na gospodarskem pa smo še zelo daleč od tega, kar bi lahko bilo.

Vprašanja in naloge, ki bi morale sestavljati slovenski nacionalni program, ki seže preko meja Slovenije, so kulturni dialog in strateške in operativne povezave tako na kulturnem, športnem, znanstvenem kot tudi gospodarskem in ekonomskem področju ter priznanje pokončnosti in zavednosti vsakega Slovenca, ki je dnevno podvržen pastem asimilacije v drugi državi, a kljub temu ohranja slovenski jezik, slovensko kulturo in narodovo izročilo. Od Jančarjevega pisanja je preteklo veliko časa, država Slovenija pa z zelo počasnimi koraki stopa naproti slovenskim izseljencem. Kot da je to obrobna tema, kot da gre za marginalni pojav. Z vsako politično menjavo se vedno znova postavljamo na začetek poti. Čas pa teče in zamujena je vsaka ura. Struktura pol milijonskega izseljenega naroda se namreč spreminja hitreje, kot smo jo v Sloveniji sposobni dojemati. Brez vzporedne graditve poti povezovanja in sodelovanja bodo ti izseljenci še težje našli poti nazaj v Slovenijo.

* Nova revija, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1987, št. 57

Foto: Slovenska pomlad


7 KOMENTARJI

  1. “Kot da je to obrobna tema, kot da gre za marginalni pojav”, se prav te dni ponavlja neodgovorno kupčkanje s statusom in zasedbo (ne)resorja za Slovence zunaj meja RS: izsiljen odstop sicer ne najbolj posrečeno izbrane ministrice Komelove in ne najbolj posrečena izbira kandidata za njenega naslednika.

  2. Čisto vsako stvar se gleda z očmi “ali mi koristi”. Gospa Komelova je s svojim izpadom zadnjič v Italiji zaslužila, da odide! Če se to zavije v koalicijsko reformo vlade, nimam nič proti. Toda biti tako pravičniški in vihteti nos zaradi “kupčkanja” je res nevzdržno svetohlinstvo. Pa kdaj boste že to doumeli naši pomladniki?!

  3. čeprav je v bistvu morala Komelova oditi zaradi omalovažujočega odnosa do Slovencev v zamejstvu,jo je vlada pohvalila, ker bi sicer ne odstopila.

    S tem je Komelova pokazala še omalovažujoč odnos do vlade.

  4. Vprašam vas zakaj se še danes uporablja za Slovenijo podalpska država, ko pa spadamo med tri države, ki imajo glede na velikost države največji delež alpskega sveta.

    Slovenija je torej tipična alpska država.

    Z razliko, da je ne moremo šteti med najbogatejše evropske države, kar velja za alpske države.

    Zakaj ne?

    Zato, ker smo po letu 1920, zlasti pa po letu 1945, izgubili vrednote, ki so nas krasile.

    In še danes imamo te težave, ker kulturno premalo sodelujemo z alpskimi državami, kjer je naša zibelka pozitivnih vrednot.

  5. Za sedajo razdeljenost in sprtost Slovencev je najbolj kriv Janez Janša, ki stalno neti stare spore in zamere in ustvarja nove. To je jasno kot beli dan!

Comments are closed.