Pogled od zunaj na slovensko medijsko krajino

4

Slovenski medijski prostor in domnevno zatiranje novinarjev so se znašli v neverjetni polemiki v tujih časopisih. Očitno je, da v tujini sploh nimajo pojma o resničnem stanju v slovenskem medijskem prostoru, ki je zelo specifičen, sicer bi poročali veliko bolj objektivno. Tako pa zgolj nekritično ponavljajo očitke določenih levičarskih novinarjev oz. medijev, ki prihajajo iz Slovenije, očitkov pa sploh ne preverjajo. To ni prvič niti ne bo zadnjič. Zanimivo je, da tokrat nasedajo tudi časopisi, ki so včasih dogajanje v Sloveniji spremljali bolj kritično.

Skrajni čas je torej, da Slovenijo obišče neodvisna kompetentna komisija, ki se lahko na kraju samem prepriča o svobodi medijev in stanju demokracije.

Tuji levičarski časopisi povzemajo očitke novinarjev, ki nasprotujejo sedanji slovenski vladi

Politico je 16. februarja poročal, da slovenski premier Janez Janša nasprotuje standardom Evropske zveze o medijski svobodi. Sklicuje se na nekaj ducatov novinarjev v državi, vendar njihovih imen ne navaja.

Ne preseneča preveč, da podobno pišejo tudi časopisi, kot avstrijski Standard in bavarski Die Süddeutsche Zeitung, ki so tako ali tako vedno nekritično ponavljali to, kar poročajo levičarski mediji pri nas in po svetu. Prispevek v Die Süddeutsche Zeitung z naslovom Samozavestni ‘maršal Twito’ trdi, da slovenska vlada oz. Janez Janša sproža revolucijo z desne in da nastaja kulisa političnega pritiska, groženj in strahu. Citira Ervina Hladnika Milharčiča, kolumnista Dnevnika, ki se je zgražal nad Janšo, češ da naj bi ta med letoma 2004 in 2008 grozil, da tisti, ki kritizirajo vlado, ne bodo deležni javnega oglaševanja.

Zanimivo pa je, da ni bilo zaznati njegove kritike, ko je prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec od zasebnih podjetij zahteval, da naj ne oglašujejo v medijih, ki se ne strinjajo s politiko njegove vlade.

Janševa komunistična preteklost naj bi se kazala v njegovem trenutnem vedenju do tiska

Malo preseneča pomanjkanje vsake objektivnosti pri konzervativnem časopisu Die Welt. Lily Bayer, avtorica prispevka v bruseljskem Politico, je tam objavila članek Kako država EZ Slovenija omejuje svobodo medijev s podobno vsebino. Navaja, da skuša Janša kontrolirati medijsko industrijo in da hujska proti novinarjem, ki ga kritizirajo, hkrati pa da je z novim medijskim zakonom skušal stopnjevati pritisk na medije. Spet se opira na anonimne novinarje. Zgraža se nad tem, da je bilo začasno ustavljeno financiranje tiskovne agencije, zamolči pa  ̶  ali pa sploh ni bila o tem poučena  ̶ , da STA ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti in ji zato Urad vlade RS za komuniciranje januarja ni izplačal denarja. Ker jih še vedno ni izpolnila, je pričakovati, da se bodo zapleti nadaljevali.

Lily Bayer se nadalje sprašuje, ali je s tem konec svobode medijev v članici EZ Sloveniji. Menda naj bi prihajalo celo do samocenzure, nekateri novinarji pa da so se bili prisiljeni obrniti celo na policijo. Ne omenja pa, da so bili na demonstracijah napadi na provladne novinarje, ki so spremljali dogajanje, saj ji tega njeni viri iz Slovenije očitno niso navedli. To početje ni bilo predmet kritike levičarskih novinarjev. Poimensko navede v članku samo Marka Milosavljevića, profesorja na FDV, ki je med drugim izjavil, da se Janševa »komunistična preteklost kaže v njegovem trenutnem vedenju do tiska«.

Je to morda pripomnil iz taktičnih razlogov, ker je bila usmeritev časopisa Die Welt – in to že vse od ustanovitve leta 1946 – izrecno protikomunistična?

Načela novinarske etike, ki bi se jih morali držati vsi mediji, so: resnica, popolnost, uravnoteženost in pravičnost

Nadalje avtorica citira nekoga brez navedbe imena, ki da je sicer potrdil, da je bil pritisk na medije tudi prisoten pod levimi vladami, ampak da je sedaj organiziran. Konkretnih dokazov ali argumentov za to očitno ni ponudil niti avtorica njegovih izjav ni postavila pod vprašaj. Šele na koncu je omenjeno, da urad za komuniciranje vse izjave zanika in poudarja, da je večina medijev v levičarskih rokah. Pričakovali bi, da bi vsaj to preverila.

Pri vseh teh obtožbah je prepoznan princip. Po nekom se organizirano dalj časa poliva gnojnica v upanju, da se je bo vsaj nekaj prijelo. Sledi ugotovitev: če je toliko obtožb proti nekomu v tako dolgem časovnem obdobju, da je vpleten v nečedne, nezakonite posle, potem mora že biti nekaj resničnega v njih. Če se pozneje izkaže, da so vse obtožbe skonstruirane in lažne, je to vredno komaj kakšne obrobne vesti.

Seveda je politična usmeritev zasebnih medijev stvar lastnikov. Ampak tudi ti so vezani na novinarski kodeks, ki predpisuje, da morajo biti novinarji pri proučevanju dokazov in pomembnih dejstev pošteni in odprti. Načela novinarske etike, ki bi se jih morali držati, so: resnica, popolnost, uravnoteženost in pravičnost. Vsa dejstva, ki jih novinar širi, morajo biti točna. To pomeni, da mora novinar preveriti, ali so dejstva resnična ali ne, da mora biti pri tem pošten in odprt, da ne sme razširjati nečesa, o čemer se ni prepričal, da ustreza resnici. Na podlagi govoric, špekulacij, nepreverjenih trditev ni mogoče pripraviti verodostojnih prispevkov v časopisih ali oddajah.

Novinar ne sme prikrivati informacij, jih ponarejati ali jih prikrojiti tako, da bolj ustrezajo njegovi zgodbi. Vsi ti omenjeni članki grobo kršijo tudi eno od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisan v številnih kodeksih in se glasi: Audiatur et altera pars (Naj se sliši tudi druga stran). Načelo zahteva, da novinar upošteva vse strani enakopravno.

Slovenski medijski prostor je enostransko protivladno usmerjen

Kakšno cenzuro lahko ministrski predsednik izvaja nad zasebnimi mediji? Kako lahko posega v neodvisnost medijev? Ali že s tem, da kritizira medije, poseg v neodvisnost? Ker je v ustavi zagotovljena svoboda govora, seveda to velja za vsakogar. Tudi v Avstriji je sedaj podobna debata, ker je kancler kritiziral sodišče. Očitno ni samo v Sloveniji razširjeno mnenje, da je to nedopustno. Dejansko pa je v svobodni demokratični družbi možno kritizirati vse, tako sodbe sodišč kot tudi izdelke novinarjev. In to pravico ima vsakdo brez izjeme.

Če smo objektivni, potem ne moremo mimo dejstva, da je slovenski medijski prostor v zelo visokem deležu – po novejši raziskavi 80-odstotno – v glavnem enostransko protivladno usmerjen, 12 odstotkov je nevtralnih medijev in samo dva odstotka provladnih. Med protivladno usmerjene medije moramo šteti tudi javno RTV Slovenija, kar je absolutno nedopustno. To je seveda največji problem, ker ljudje nasedajo enostranskemu poročanju RTVS, ker temu mediju zaupajo. Za javne zavode, kot je RTVS, velja, da morajo biti zavezani neodvisnosti in nepristranskosti, kar pomeni, da morajo predstavljati raznolikost mnenj, in sicer tako, »da noben pomemben sklop misli ne bo zaveden ali premalo zastopan«, kot piše v kodeksu BBC.

Dvojna merila glede odnosa do novinarjev pri stranki SD

RTVS mora soočati mnenja vseh strani enakopravno, prizadevati si mora, da ustvari odprt prostor za komunikacijo. V nasprotju z zasebnimi mediji, za katere je seveda pomembno, ali lahko iztržijo dovolj denarja, da preživijo, za javni zavod ni pomembno, ali je dobičkonosen ali ne, ker se financira z javnim denarjem. Seveda mora pri tem biti zagotovljeno, da javne televizije nihče enostransko ne instrumentalizira, ne država niti noben drug enostranski interes ali opozicija.

Povezanost tako imenovane koalicije KUL z levimi mediji je več kot očitna. Tako so njeni predstavniki takoj podprli poročanje tujih medijev in se zgražali nad domnevnimi pritiski na slovenske medije. Ravnokar pa smo bili priče temu, kako razume svobodo medijev opozicijska stranka, ki je sicer izredno glasna v svoji protivladni kritiki zaradi zatiranja medijev. Predstavnikom medija, ki podpira delo vlade, je stranka Socialnih demokratov fizično preprečila dostop na tiskovno konferenco. Na novinarsko vprašanje zakaj, pa je odgovorila, da so se tako odločili, ker ta medij neprestano razširja laži in sovraštvo. Omejevanje dela neljubih novinarjev je tipično za države, kjer je svoboda izražanja in svoboda medijev omejena, kot npr. v Rusiji, je pa popolnoma nesprejemljivo za svobodno demokratično družbo. O tem po vsej verjetnosti v tujini ne bomo brali, ker o tem prišepetovalci iz Slovenije ne bodo poročali.

4 KOMENTARJI

  1. Tujcem se sladko =be za stanje v SLO. Edino svojim poslovnežem naročajo, naj bodo zelo pazljivi pri koruptivnih Slovencih. Mimogrede, ali Avstrijci še vedno razmišljajo o železni meji s Slovenijo?

  2. Izgleda, da gre za plačane oglase, ne glede ali plačajo levemu ali desnemu mediju. Tudi EPP je le še povezava kapitalskih interesov, zato bodo izključili vse, ki opotarjajo, da je s krščansko demokracijo v EU konec, če se ne “konsolidira” in otrese kupljencev ala naša e poslanka.
    Bodo politično združili EU s komunistično sesedo ali kar z azijsko rdečo velesilo?
    Bo Kitajska tako močna s svojimi lovkami, da se je bo zbala celo Rusija in se priključila v koalicijo EU, ZDA, Indija, Afrika…? Tukaj so interesi, kjer je Slovenija le lakmusov papir za stanje duha in razmerje sil v EU. Da, prikrito razmerje sil: levica in LGBT s teroristi, že obvladujejo Evropo. Se bo vzhodna E rešila? Jo bo reševala Rusija s svojim obratom za 180 stopinj, ker se boji Kitajske bolj kot demokracije “kapitalizm”, ki ga je v EU itak že razžrla levičarska koalicija z vsemi nasprotniki krščanstva?!

  3. Leva medijska avtokracija ima v Sloveniji avtokratski medijski monopol, ki ga ne izusti iz rok.

    Zato zaman čakamo na medijski demokratični duh, ki bi omogočal demokratični medijski pluralizem, kar je bistvo demokracije.

Comments are closed.