Za liberalne države je značilno, da zelo častijo pripadnost državi. Zato je v številnih jezikih pojem za pripadnost narodu nacionalnost enak onemu, ki označuje državno pripadnost. Slovenci smo živeli skupaj pod enim vladarjem zelo kratek čas, saj so že v zgodnjem srednjem veku po našem ozemlju segli zahodni langobardski sosedi. Kasneje smo živeli v različnih državah, od Beneške republike preko Nemškega cesarstva do Ogrskega kraljestva. Dodatno smo bili razdeljeni še v dežele, nekakšne srednjeveške državice. Zelo nevarne so bile Ilirske province. Obstajala je nevarnost, da se bodo Slovenci bojevali med seboj kot vojaški obvezniki različnih držav. Po koncu Ilirskih provinc smo Slovenci do znamenitega plebiscita v Beneški Sloveniji 1866. leta živeli pod istim vladarjem, potem pa ne več. Tragiko tega dejstva je bilo čutiti tako med I. svetovno vojno, med padlimi italijanskimi vojaki iz I. svetovne vojne na ljubljanskih Žalah najdemo tudi slovenske priimke, kot med II. svetovno vojno, ko so bili med okupatorji tako Slovenci s Primorske kot Koroške. Razglašanje Odila Globočnika za Slovenca ne sodi v ta sklop, saj je že njegov oče narodni odpadnik. Enako bi lahko omenjali tudi znamenitega italijanskega Oberdan(k)a, katerega mati je bila iz Vipavske doline. Kljub temu žalostnemu dejstvu, smo Slovenci ohranili občutek slovenske skupnosti. Močna opora je bila v ideji Združene Slovenije, ki je vedno pokrivala vse slovensko etnično ozemlja. Komunisti so jo skušali nadomestiti z idejo enotnega kulturnega prostora, kar ni slabo, je pa neskončno daleč od političnih kulturnih pravic vseh Slovencev.
Po slovenski osamosvojitvi smo dobili ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu. Občutek odgovornosti za svoje rojake kaže popolno nerazumevanje Združene Slovenije, ker izseljenci so naši ljudje, ni pa bilo nikoli ozemlje, na katero so se naselili. Bolj nekaj kot nič, toda gre za žalostno površnost.
Republika Slovenija kaže vse bolj mačehovski odnos do slovenstva kot celote. Na eni strani je tega kriva liberalna ideja, ki ima posluh samo za državljane, ne pa pripadnike naroda, na drugi izobraževanje. V šoli učenci, dijaki in študentje zvedo malo ali nič o svojem narodu. To lahko opažamo celo pri sedanjem predsedniku vlade. Slovenska zgodovina mu je nekaj najbolj tujega. Poseben problem so priseljenci. Mnogi od njih so lojalni in dobri državljani, slovenskega narodnega vprašanja, razen častnih izjem, pa ne poznajo. Slovenstvo enačijo s slovensko državo, državno, ne pa narodno pripadnostjo. Tudi zato ni bilo s slovenskih strani nikakršnih reakcij, ko so razglasili v sosednji Italiji Rezijane za poseben slovanski narod, ko nekateri »učenjaki« slovenske Korošce razglašajo za neslovence.
Bedo slovenske zavesti so razgalile letošnje Prešernove nagrade. Vedno so bili med njimi tudi slovenski »zamejci«. Že sama oznaka je sramota, saj pomeni zanikanje Združene Slovenije. V njej ni bilo nikoli prostora za zamejce. Teh enostavno ni, saj je ideja nastala kot odpor zoper politične meje. Celo Ogrskih Slovencev ali Prekmurcev do leta 1918 niso nikoli tako označevali. To je resnično neodpustljiva sramota. Spomnili bi se lahko mnogih posameznikov, pa tudi inštitucij. Koliko je samo Draga prispevala k slovenski politični kulturi, ki je temelj vsake kulture. Letos praznuje koroški inštitut Urban Jarnik 25 letnico. Lahko bi omenili dejavnost koroške Slovenske krščanske zveze, goriški Kulturni dom Alojza Bratuža. Spregledovanje zamejstva ne odkriva samo ideološke nestrpnosti, ampak nas napeljuje na verjetnost, da 8. februar ne bo več slovenski kulturni praznik, ampak praznik (nestrpne) državne kulture, zožene na umetnost Republike Slovenije. Bojim se, da se ponovno srečujemo s tipično slovensko avtodestrukcijo, dejanski kulturni autodafé slovenstva.
