Po odločitvi dr. Marka Kremžarja je bila SKD nadaljevalka tradicije SLS

0
Dr. Marko Kremžar je kot zadnji predsednik zgodovinske SLS njene povezave in dediščino zaupal krščanski demokraciji. Foto iz arhiva Družne

Zgodovinska Slovenska ljudska stranka SLS je v vseh povojnih letih delovala v emigraciji in je bila vključena v mednarodne asociacije krščanske demokracije. Za uspešno osamosvojitev in kasnejše priznanje nove države je bilo posebnega pomena to, da so nekatere ključne države v Evropi vodili krščanskodemokratski politiki. Ti so bili praviloma veliko bolj naklonjeni demokratičnim procesom v komunističnih državah, v zvezi s Slovenijo pa tudi njeni osamosvojitvi.

Po odločitvi dr. Marka Kremžarja je bila nadaljevalka tradicije SLS krščanska demokracija

Dr. Marko Kremžar je kot zadnji predsednik zgodovinske SLS njene povezave in dediščino zaupal krščanski demokraciji, ki se je v nastajajoči državi rojevala najprej pod imenom Slovensko krščansko socialno gibanje. Kmalu se je preimenovala v Slovenske krščanske demokrate, vodenje pa je prevzel Lojze Peterle. Z najboljšim rezultatom na volitvah znotraj koalicije Demos je v skladu z vnaprejšnjim dogovorom prevzel vodenje vlade.

To so bile srečne okoliščine, da je se je slovenska osamosvojitvena zgodba lahko končala uspešno. Po plebiscitu so vidnejši politiki iz drugih držav Slovenijo obiskovali večinoma zato, da so jo prepričevali o nadaljnjem sobivanju z jugoslovanskimi republikami. Krščanskodemokratski politiki pa niso počeli tega. Tako se je v začetku februarja v Ljubljani kar dva dni mudila delegacija Evropskega združenja krščanskih demokratov (UEDC), ki so jo sestavljale stranke dvajsetih zahodnoevropskih držav. Glavni sekretar zveze je napovedal, da bo naslednja sprejeta članica slovenska. Delegacija je torej tudi s tem obiskom želela podpreti Slovenske krščanske demokrate in slovensko vlado pri uresničitvi odločitve za neodvisnost in samostojnost Slovenije.

Jugoslovanka armada je grozila, a ljudje so bili pripravljeni na obrambo samostojne države

Slovenija je bila v silno občutljivem položaju tudi v smislu ogroženega miru. Jugoslovanska armada se je v pogovorih o prihodnosti skupne države obnašala kot politični sogovornik in je tudi nenehno grozila. Raziskovalni center pri katedri za obramboslovje na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo je predstavil rezultate prvega dela javnomnenjske raziskave o vprašanjih demilitarizacije, slovenske vojske in varnosti. Po tej raziskavi, ki je zajela 2072 oseb, so Slovenci menili, da njihovo varnost najbolj ogrožajo slabo gospodarjenje, uničevanje okolja in zaostajanje na področju znanosti in tehnologije. Najbolj jih je bilo strah, da bi v Jugoslaviji prišlo do vojne, vendar jih je kar polovica povedala, da bi se v primeru oborožene agresije na Slovenijo »nekako bojevali in upirali«, okrog 23 odstotkov pa jih je izrecno izjavilo, da bi se uprli z orožjem.

Iz raziskave je izhajalo, da je za razpustitev jugoslovanske armade 53,5 odstotka Slovencev, za ustanovitev lastne vojaške akademije pa jih je 43,5 odstotka. Samo 5,6 odstotka vprašanih je menilo, da zagotavljanje vojaškega vidika varnosti ni potrebno. Takole je rezultate raziskave komentiral takratni Delov novinar Vinko Vasle:

»To seveda ne govori o tem, da so Slovenci vojaško ‘razpoloženi’, vendar pa so prepričani, da v koncept nacionalne varnosti vendarle sodi tudi lastna vojska. Pod določenimi pogoji seveda – da je ta majhna, ne preveč draga in bolj profesionalna.«

Mir je bil ogrožen, predsedstvo države pa je, razen Ivana Omana, pozivalo k demilitarizaciji

V skrajno negotovi situaciji so politiki, ki izhajajo iz bivšega režima, in njihovi somišljeniki iz tako imenovanih civilnih organizacij podpisovali Deklaracijo za mir. V njej so se zavzemali za »Slovenijo brez vojske in vojaške industrije«. Predlagali so celo člen k ustavi, ki bi se glasil: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom.« V naslednjih dneh so deklaracijo podpisali mnogi vidni politiki, med katerimi so bili tudi Janez Drnovšek in celo člani slovenskega predsedstva (M. Kučan, C. Zlobec, D. Plut, M. Kmecl) z izjemo Ivana Omana.

Jože Pučnik je dogajanje označil za veleizdajo, obrambni minister Janez Janša pa se je odzval s posebnim pismom članom predsedstva. V njem je poudaril, da živimo v zelo občutljivem času in da nimamo nobene garancije, »da se ta občutljivost ne bo spremenila v oborožen konflikt ali celo državljansko vojno«. Zapisal je tudi, da bodo v tem primeru ljudje zahtevali predvsem varnost, ki pa je ni mogoče doseči z deklaracijami, in dodal: »‘Zahteva po hitri enostranski razorožitvi’ ne bo prinesla ne miru ne samostojnosti

Dr. Jože Pučnik je izrazil odločenost Demosa za pot v samostojnost, kaj pa odgovor druge strani?

Demos in slovenska vlada sta kljub takim sabotažam, ki so dodatno zapletale že tako zelo težaven položaj, nadaljevala osamosvojitveno poslanstvo. To odločenost in uvid v širše dogajanje povzemamo s poudarki nagovora, ki ga je imel v začetku februarja dr. Jože Pučnik na Bledu:

    • Ob sedanjem hudem gospodarskem položaju se rado pozablja, da je to dediščina komunistično-socialistične ekonomije.
    • Naš program ni več iskanje poti, kako bi v Jugoslaviji ostali skupaj, ampak zahteva, da se pogovorimo, kako bi na miren, demokratičen način in ob čim manjši gospodarski škodi lahko odšli vsak svojo pot.
    • Vse kaže, da na to nimamo časa čakati pet mesecev. Očitno bo do odločitve o slovenski samostojnosti prišlo že prej.
    • Dokument zvezne vojske o ohranjanju komunistične zvezne države je v evropsko javno mnenje udaril kot bomba, ob kateri so spregledali tudi tisti, ki so še vedno mislili, da v Jugoslaviji obstajajo sile, ki imajo samo plemenit namen ohraniti skupnost narodov. Zdaj je jasno, da je v ozadju ideologija, za katero smo prepričani, da je minila.

Ob obisku makedonske delegacije nekaj dni za tem je Kučan Pučnikovo izjavo, da se bo Slovenija do junija odcepila od Jugoslavije, komentiral, češ da to govori v imenu svoje stranke in da mora za take besede nositi tudi odgovornost. Taka javna stigmatizacija in distanciranje jasno kažeta, koliko podpore je imela osamosvojitev med predstavniki režimskih politikov.