Slovenski kristjani moramo zavzeti samozavestno držo

0
Dr. Janez Juhant: Kristjani se smemo in moramo postaviti na svoje noge, se boriti za svoje pravice in svoj prostor pod soncem v samostojni slovenski državi – ne pa se prepuščati, da smo zgolj transmisija oziroma socialistična zveza postkomunističnih struktur in trdnjav.

Najprej je treba načelno poudariti, da je družbeno-politično delovanje kristjanov sestavni del krščanskega oznanjevanja. Kakor so se levičarske civilnodružbene organizacije opredelile za Svobodo, smo tudi kristjani in druge demokratične civilnodružbene organizacije upravičeni in dolžni, da se odzivamo na družbene probleme. Škofje in duhovniki sicer s tem tvegamo, da Cerkev lahko kdo razume kot podpornico določenih družbenih usmeritev (strank), vendar načelno to ni vprašljivo, saj se je Cerkev vso zgodovino – bolj ali manj uspešno – kritično opredeljevala do družbenih tokov in jih tako poglabljala ter prežemala s krščanskim pogledom na spoštovanje človekovega dostojanstva.
Cerkveni zbori niso bili le teološka, pač pa tudi politično pomembna (in vplivna) dogajanja. Krščanstvo je tako poglabljalo judovsko pikolovsko razlaganje postave, prekvasila grško pamet in rimske kulturno-pravne temelje s sočutjem, spoštovanjem osebe in dialoško držo. Krščanska misijonska zavest je povsod v družbah uveljavljala načela svobode in spoštovanja dostojanstva vsakega človeka, posebej zapostavljenega, odrinjenega in prizadetega, npr. otrok in žensk.

Krščanstvo je kljub vsem stranpotem posameznih dostojanstvenikov sooblikovalo evropsko demokratično zavest

Krščanstvo je bistveno sooblikovalo sodobno demokratično zavest, v razsvetljenstvu spodbudilo pravno-politične okvire ter prilično ali neprilično nasproti diktaturam in totalitarizmom zagovarjalo človekovo dostojanstvo in svobodo človeka kot osebe, ustvarjane po božji podobi. Vnašalo je človeškost in svobodo v omejene in pogosto tudi zaprte, zatrte ali zasužnjene okvire življenja človeka in družbe v omenjenih sistemih, katerih posledice se ohranjajo do danes. Kakšen nesmisel: poslanec Svobode se v hramu demokracije klanja diktatorju, ki je odgovoren za pomor desettisočev ljudi in večina od njih se je kot Ehrlich borila ravno za to, da bomo Slovenci in drugi narodi živeli v svobodni državi. Nasprotno pa se poslanci te dni ob obletnici izvensodnih povojnih pomorov ne spomnijo množičnih slovenskih in drugih žrtev titoizma.
Krščanstvo je bilo kljub stranpotem nekaterih cerkvenih ljudi vedno podpornik usmeritev in strank in organizacij, ki so zagovarjale svobodo, pravičnost, vzajemnost, sodelovanje in spoštovanje drugih. Organizacije, združbe in politične stranke, ki zagovarjajo totalitarne prvine ter načelno ali konkretno ne spoštujejo demokratičnih izročil, pa ne morejo računati na podporo vernikov. Prav tako nas nima pravice nihče v demokratični družbi, še najmanj predsednica demokratičnega hrama, ovirati pri uresničevanju tega družbenega poslanstva.

Lambert Ehrlich je mlade vzgajal za človeški in družbeno angažiran dialog

Slovenski prerok Lambert Ehrlich se je z odločnostjo upiral vsem totalitarnim metodam in okvirom, ki zatirajo človeka, tako nemško-nacionalističnemu nasilju na Koroškem, fašistični in nacistični okupaciji kot revolucionarnemu komunizmu. Zavedal se je, da je nujno potrebno, a ni dovolj zgolj duhovno poglabljanje, kar ponavljajo tisti, ki bi radi še danes videli kristjane le v zakristiji ali kamrici srca pri molitvi. Mladci so krščanstvo razumeli zgolj duhovno, usmerjeno v nebo, čeprav so se dejavno uprli revolucionarjem. Tudi krščanski socialisti in drugi, ki so se prepustili terorju komunistov in z njimi v imenu revolucije pobijali rojake, so pridigali duhovno svobodo vere in Cerkve, a so jim vse to komunisti s silo odvzeli.
Podobno podreditev vsega naznanjajo v imenu svobode novi oblastniki. Ehrlich je z globokim duhovnim uvidom in osebnim asketskim zgledom vzgajal stražarje za človeški in družbeno angažiran dialog. Spodbujal jih je k uveljavljanju demokratičnih načel v študentskih skupinah, v družinskem okviru in v možnih družbeno-političnih strategijah.

Kristjani se moramo postaviti na svoje noge, se boriti za svoje pravice in prostor pod soncem

O tem se bo treba pogovarjati tudi danes v družinah, župnijskih občestvih in drugih civilnodružbenih organizacijah. Čeprav šola ne vzgaja otrok v krščanskem duhu, se kristjani lahko in smo dolžni se pogovarjati in organizirati ter med nami širiti prostor krščanskega družbenega delovanja. Škof Rožman je bil med vojno žalosten in si je v vesti to očital, da ni razumel župana Velikih Lašč, ki je škofa prosil, naj dovoli/spodbudi samoobrambo pred komunističnim nasiljem.
Tudi kristjani se smemo in moramo postaviti na svoje noge, se boriti za svoje pravice in svoj prostor pod soncem v samostojni slovenski državi – ne pa se prepuščati, da smo zgolj transmisija oziroma socialistična zveza postkomunističnih struktur in trdnjav. Politik, ki ne bo zagovarjal krščanskih načel, ne more računati na našo podporo. Vesel sem, da tudi gospodarstveniki, kot npr. Ivo Boscarol, spoznavajo, da se je treba ustrezno zavzeti in žrtvovati kaj za demokratično Slovenijo: ne le svoj ugled, pač pa tudi denar, če ga imamo. Ehrlich in številni drugi so za to zastavil vse, celo svoje življenje.