Intimna opcija Protiimperialistična fronta (PIF), ne Osvobodilna fronta (OF)

5
Oddaja Razdvojeni, Pogovor na RTVSLO, (Foto: posnetek zaslona)

Kolaboracija z Rdečo armado in predvsem rdečo ideologijo, ki so jo prevzeli komunisti, se preprosto ignorira. Ampak v resnici je pri mnogih še vedno v glavah predvsem PIF (Protiimperialistična fronta) in bratstvo z Rusijo, OF (Osvobodilna fronta) pa ni nikoli bila njihova intimna opcija.

Razpravo o dogajanjih med drugo svetovno vojno »naši« zgodovinarji težko prenašajo

V torek, 9. junija, je bil predvajan film z naslovom Razdvojeni. Sledil je enoinpolurni pogovor Vide Petrovčič s štirimi zgodovinarji: dr. Tamaro Grisser Pečar, dr. Božom Repetom, dr. Jožetom Možino in dr. Alešem Gabričem. Po uri debate, ki je predvsem razkrila precejšnjo bedo »pravih naših« zgodovinarjev, so se preselili na MMC. In nato je oddaja poniknila nekam v arhiv RTV-ja, brez kakršnih koli dolgih spopadov na forumu med »partizani« in »belogardisti«. Vsaj meni tega ni uspelo odkriti.

Človek pač mora razumeti Boža Repeta, da se slabo počuti, če okoli njega niso samo njemu naklonjeni sogovorniki, ki bi se čudili njegovemu pronicljivemu ter truda polnemu, zanosnemu zagovarjanju nečesa, česar ni možno obraniti pred krutimi dejstvi.

In tudi Aleša Gabriča razumem, da se težko znajde, ko je treba po njegovem mnenju normalnost s sicer nekaj obžalovanja vrednimi spopadi med frakcijami v KPS in ZKJ za časa obstoja FLRJ in SFRJ obraniti pred nesporno dokazanimi dejstvi, da je bil to v celoti totalitaren (kriminalen) režim.

Da vidiš komunizem, o katerem je malo posnetih filmov, poglej v nacizem

Res je sicer, da na History Chanelu in podobnih programih ni veliko filmov o komunizmu, bi pa jima (tako kot še drugim njunim sotrudnikom) priporočil oglede filmov o nacizmu ali fašizmu. Samo namesto Hitlerja oz. Mussolinija daš Tita, namesto Hitlerjugend naše pionirčke in mladince, namesto nürnberških parad telovadbo v Beogradu (ali na zletih bratstva in enotnosti), namesto gradnje avtobahnov gradnjo naše Ceste bratstva in enotnosti, namesto organiziranih počitnic na obalah Baltika naše sindikalne domove, hišice in kasneje počitniške prikolice na Jadranu, ob omembi podreditve vse industrije ter načina življenja razvoju nemške vojske pa več kot 20-odstotno porabo BDP-ja za našo ljubljeno JLA ipd.

Nikakor pa ne smemo pozabiti na uničevalna taborišča za sovražnike nemškega ljudstva (kanzlagerji), katere si hitro približamo z našimi prevzgojnimi taborišči (Malo virov, ta pa je zanimiv), ki so jih organizirali naši komunisti. V obeh sistemih je (suženjsko) delo osvobajalo. Iz nekaterih tovrstnih ustanov so kasneje celo zrasli giganti socialistične industrije (Litostroj, Kidričevo ipd.). Pa na gestapo in udbo ne smemo pozabiti. Če si barvno slep in ustrezno oportunističen, potem se seveda lahko ubraniš vseh dejstev in še zmeraj ostaneš trden čuvaj »tekovin revolucije«.

Spominske plošče žrtvam na pokopališčih veliko povedo

Mene osebno pa ob teh »debatah« vedno prešine zelo kruta podrobnost, ki pa očitno drugim ne pade v oči. Nisem hodil v daljne dežele, zapečkar pa kljub temu nisem. Kar dobro sem raziskal našo nekdanjo skupno domovino Avstrijo in delno tudi drugi sestavni del Ogrsko. Že zgodaj sem tudi spoznal, da če želiš spoznati »resnico« o kraju, moraš pogledati tržnico, stranišča in pokopališče s cerkvami in znamenji.

Takoj mi je padlo v oči razmerje med padlimi v prvi in drugi svetovni vojni. Na Tirolskem so kot tretja kolona zraven zapisani še Hoferjivi borci za osvoboditev izpod Bavarcev iz leta 1809, na južnem Koroškem pa borci domovinske vojne 1918–1920. Povsod pa je med padlimi v obeh najhujših kataklizmah razmerje približno ena proti ena. V obeh vojnah (1914–1918, 1939–1945) so bili aktivni v celotnem spopadu, v obeh vojnah tudi poraženi. Ko pa prideš na območje t. i. Ljubljanske pokrajine, se slika močno spremeni.

V času druge svetovne vojne je dva- do petkrat več žrtev kot v prvi svetovni vojni. V prvi svetovni vojni smo bili ves čas aktivno v spopadih s silami Antante na (vsaj) štirih frontah (Srbija, Rusija, Italija, manj Romunija), v drugi svetovni vojni pa smo kapitulirali v štirinajstih dnevih. V resnici ne bi smelo biti več žrtev kot pri Dancih, Belgijcih, Nizozemcih ipd., ki so ravno tako kapitulirali, vlade pa so se umaknile (ne zbežale) v London.

Ukaza o nesmiselnosti aktivnega vojaškega upora komunisti niso upoštevali

Kratko pojasnilo. V jeseni 1941 so partizani in četniki skupaj izvedli veliko diverzantskih akcij v zahodni Srbiji (način delovanja oz. sodelovanja je sicer še vedno precej zavit v meglo). V eni izmed akcij so blokirali nemško garnizijo v Kragujevcu, zaradi tega pa je 717. nemška divizija 21. oktobra 1941 usmrtila 2778 ljudi (med njimi tudi dijake in profesorje gimnazije). Zaradi te represalije (najhujši zločin med II. svet. vojno s strani nemškega okupatorja) je jugoslovanska vlada svoji vojski v domovini (in tudi vsem drugim odporniškim skupinam, med njimi tudi komunisti, ki so bili tako in tako v ilegali) ukazala, da mora iti v vojašnice (ali ilegalo) in čakati ugodenega trenutka, ko bodo lahko zaveznikom pomagali pri osvoboditvi domovine.

Podobno je reagirala tudi češkoslovaška vlada ob povračilnih ukrepih po uboju Richarda Heydricha (4. junij 1942) s strani čeških agentov angleške SOE (Uprava za posebne operacije – pomoč odporniškim skupinam v okupirani Evropi). V Lidicah, ki so jih izbrisali z obličja Zemlje, so ubili 340 prebivalcev. In Čehi ter Slovaki so se tega ukaza držali, medtem ko naši komunisti ne. Čehe in Slovake so Rusi »osvobodili«, preden je bila »osvobojena« Slovenija. Okupacija je v obeh državah trajala toliko časa, dokler velesile niso opravile medsebojnih spopadov (beri: osvobodile okupiranih držav in na koncu zavzele nemškega rajha). Podatke sem poiskal v več virih na internetu, zato so interpretacije in številke lahko tudi drugačne.

Poanta pa je v vseh primerih enaka: vlade so vse bile proti akcijam, zaradi katerih bi okupator lahko izvajal represalije. Angleži so le redko iskali soglasje vlad za diverzantske akcije v Evropi, ker so bile vlade praviloma proti izzivanju okupatorja, ki je brez milosti izvajal teror na civilisti.

Komunisti so težke vojne razmere izkoristili za izvedbo krvave revolucije

Slovenski partizani niso skrajšali okupacije niti za en dan, so pa – za potrebe revolucije – vodili državljansko vojno (tudi zunaj meja sedanje Republike Slovenije). In to s strahotnimi posledicami že med samo okupacijo in nato še hujšo po »osvoboditvi«. Razmere sicer niso bile v vseh slovenskih pokrajinah enake, ker je okupator na različne načine zagotavljal s haaško konvencijo določene naloge varovanja civilnega prebivalstva, ampak prej ali slej so komunisti povsod izvedli svoje revolucionarne rabote.

Lahko se sicer kitijo s tem, da so sodelovali z zavezniki, predvsem Angleži, vendar so ti zasledovali samo svoje cilje: premagati Hitlerja, in to za vsako ceno, ne glede na žrtve med civilnim prebivalstvom. In to ne samo med nemškim, temveč tudi italijanskim (veliko zgodovinskih mest je bilo zbombardiranih do več kot 60-odstotno), slovenskim, francoskim, belgijskim itd. SOE je zasledoval samo angleške cilje, ki so bili v tistem času zagotovo legitimni, danes pa bi bilo verjetno malce problematično, če bi izvajali aktivnosti na ta način (poglej na primer Vietnam, od koder so novinarji poročali o posledicah čiščenja zemlje).

Vnemar se daje kolaboracija s stalinizmom, ki po svoje še kar traja

Da ne bo pomote: nacizem je bil izjemno huda preizkušnja za demokratični svet, ampak komunizem je to še dandanes. Ko se med seboj pretepajo velikani, takrat se morajo mali malce potuhniti in ne siliti v ospredje, ker bodo sicer poteptani s strani velikih. Civilno prebivalstvo že brez tega strahovito trpi. Okupatorju se je sicer treba vsaj pasivno upreti (ne sodelovati), a pri aktivnem odporu je treba upoštevati posledice. Če se tega ne morejo v vsaj razumni meri držati, se zgodijo hude travme, ki na koncu celo privedejo do tega, da domobranci (že ime samo pove, kaj je bila njihova naloga – izvirajo pa sicer že iz ustroja avstro-ogrske armade) prisežejo na Hitlerjev rojstni dan, ker alternative preprosto ni bilo.

Pri tem se pa kar pozablja, da smo vsi v nekdanji skupni državi slavili rojstni dan njegovega dvojčka Stalina. Na njegov rojstni dan (21. ali 22. decembra) je prisegla 1. proletarska brigada (to naj bi bile elitne strankine enote po vzoru SS) in tega praznika JLA nismo odpravili do razpada SFRJ. Kolaboracija z Rdečo armado in predvsem rdečo ideologijo, ki so jo prevzeli komunisti, se preprosto ignorira. Ampak v resnici je pri mnogih še vedno v glavah predvsem PIF (Protiimperialistična fronta) in bratstvo z Rusijo, OF (Osvobodilna fronta) pa ni nikoli bila njihova intimna opcija.

5 KOMENTARJI

  1. V slovenski zgodovini največje gorje slovenskemu prebivalstvu in narodu nasploh, je storila komunistična partija, ki je izvajala diverzije proti okupatorju in nasilno revolucijo ne glede na žrtve domačega prebivalstva.

    Še več, žrtve med Slovenci je izkoriščala za prevzemanje oblasti.

    Skrajno barbarsko in genocidno za slovenski narod.

    Kdaj bo obsojen slovenski komunizem za ta genocid?

  2. V tem času so bili revolucionarni zločini kot dediščina komunistične partije in še danes niso obsojeni.
    To je lahko temelj za narodno spravo in začetek sožitja različnosti v narodu.
    Bolj kot ljudi, ki so nasedli revoluciji bi morali obsoditi sistem, ki je povzročil zločinsko dogajanje in prevzem komunistične oblasti.
    To je nujno potrebno za narodno pomiritev in spravo.

  3. Ne vem, kako ste uspeli najti tale forum https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=5924665 in njegov podforum Politični čvek. Eden najbolj barbarskih forumov pri nas.

    Bolj zanimivi so neki Odmevi RTVS, ko na obletnico osvoboditve Auschwitza, podajo pregled skozi zgodovino koncentracijskih taborišč po svetu. Omenijo taborišča v burskih vojnah, taborišča za Indijance v Severni Ameriki, tudi taborišča v Jugoslaviji v balkanskih vojnah v 90. letih prejšnjega stoletja, seveda omenijo tudi nacistična taborišča, ne omenijo pa sovjetskih taborišč sistema Gulag, kaj šele, da bi omenili slovenska uničevalna taborišča od maja 1945 naprej.

    • “ortikon”, niso bila taborišča , vsi z bodečo žico ograjeni prostori so bila morišča , niti se niso kaj preveč trudili s kakršnemikoli kamuflažami , naj se vidi kako je treba neposlušni slovenski narod spraviti na kolena ! Vendar kljub vsemu slovenski rod ni izumrl ! Obdobja se menjajo narodnost pač ne ! BOG ŽIVI NAS SLOVENCE !

Comments are closed.