Slovenski eksodus 20. stoletja ni primerljiv z migracijami tega trenutka

20
999
Foto: Reuters

Ko sem pred kakima dvema letoma opozarjal na grozeča ozadja migrantskega vala z Bližnjega vzhoda, so moji krščanski kolegi večinoma govorili še o beguncih. In mi pogosto očitali, kako sem lahko tako brezčuten, saj s(m)o mnogi Slovenci leta 1945 doživeli zelo podobno zgodbo. Pri tem so namignili na žalostni eksodus Slovencev čez Ljubelj v Vetrinj na Koroškem.

Obletnico tega žalostnega dogodka obeležujemo prav v teh majskih dneh. Niso bežali zgolj domobranci, tudi ne samo duhovniki. Bilo je veliko žensk, otrok in tudi starejših ljudi. Mnogi so se tolažili, da bo njihov neprostovoljni »izlet« čez Karavanke trajal morda samo nekaj tednov, da se hrup ob »osvoboditvi« poleže in se bodo lahko vrnili na svoje domove. Žal se ta želja ni uresničila – na slovenska tla so se vrnili samo tisti, ki so jih Britanci poslali v roke komunističnim partizanom, ki so dosledno uresničili grozeče besede svojega džihadističnega vodje Josipa Broza Tita, ki jih je izrekel v Ljubljani: nikoli več ne bodo videli te pokrajine, če pa se bo to zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas…

Slovenski izgnanci so si po dolgotrajnem bivanju v begunskih taboriščih morali najti trajnejšo rešitev. Morali so začeti povsem na novo. Mnogi so odšli čez veliko lužo. Toda še prej je delegacija slovenske begunske vlade pripotovala v dokaj reven kraj na jugu Italije, v San Giovanni Rotondo, kjer se je nekaj stoletij prej spreobrnil sv. Kamil de Lellis, znan po karizmi skrbi za bolnike. V kapucinskem samostanu v tem kraju je slovensko delegacijo pričakal čudodelni mož, ki je veliko trpel, tudi zaradi Kristusovih ran na svojem lastnem telesu. To je bil sv. Pij iz Pietrelcine, bolj popularno imenovan pater Pij (z rojstnim imenom Francesco Forgione). Znan je bil po močnem razsvetljenju in preroških darovih, po številnih čudežih, tudi po bilokaciji, preko katere je v času prve svetovne vojne pred samomorom rešil italijanskega generala. To je bil Luigi Cadorna, ki je zaradi poraza svoje vojske proti avstrijski cesarski vojski hotel narediti samomor v svoji strogo zastraženi sobi, v katero ni smel vstopiti prav nihče. Vendar se je vseeno nenadoma pred njim »narisal« bradati mož v redovniškem oblačilu s svarilom: »General, ne delajte neumnosti.« Mnoga leta kasneje, ko je kaznovani in nato rehabilitirani Cadorna obiskal S. Giovanni Rotondo, ga je pater Pij v množici takoj prepoznal in mu nekoliko v šali požugal: »Vidite, kakšno traparijo bi takrat lahko naredili…«

Kakorkoli že, delegacija Slovencev je od čudodelnega patra želela izvedeti, kam naj Slovenci odidejo, če se ne morejo vrniti v svojo domovino. ZDA, Kanada, Avstralija, Argentina? Pater Pij je svetoval Argentino, kjer je sicer že prebivala skupnost primorskih Slovencev, ki so zbežali pred fašizmom. Izkazalo se je, da je prav v Argentini slovenstvo preživelo v najbolj neokrnjeni obliki. Povsod drugod se je slovenski jezik pri potomcih slovenskih beguncev ohranil precej slabše. Navsezadnje je bila Argentina edina, ki je sprejemala tudi ženske, otroke in starejše. Povsod drugje je bil sprejem politične emigracije bolj ali manj pogojen s potrebami po delovni sili, kar je bila takrat že stara zgodba. Industrijska močna ZDA je že desetletja pred tem sprejemala tudi številne zdomce iz Evrope – nekateri so prišli le začasno, drugi tudi za stalno. Med tistimi, ki so prišli začasno na delo v ZDA, je bil tudi oče patra Pija Grazio Forgione, ki je potreboval denar, da je sinu plačal študij, brez katerega ne bi mladi Francesco, z redovnim imenom Pij (Pio), ne bi mogel priti do duhovniškega posvečenja. V Ameriko je oče Grazio tako odšel kar dvakrat.

A kdor vzame v roke kakšno knjigo o slovenskem eksodusu, zagotovo ne bo mogel spregledati temne plati eksodusa. Številni izobraženci z doktorati, ki so odšli denimo v ZDA, so morali tam začeti povsem od začetka. Univerzitetni profesorji so morali za svoje preživetje postati fizični delavci. Zanje je bilo to ponižanje, pa tudi napor. Tisti mlajši so se še nekako znašli, za starejše pa je bila to velika muka, saj jim oblasti niso priznale niti srednje šole. Kar pomeni, da bi morali na stara leta vse začeti znova. A to zgodbo dejansko poznamo že iz življenja dr. Jožeta Pučnika. Ko je takrat še mladi Jože prišel iz zapora, se je zavedel, da mu življenje na prostosti v trdi komunistični diktaturi, v kateri je bil ožigosan kot sovražnik ljudstva, pomeni zgolj umiranje na obroke. Mnogi znanci so se ga izogibali, za nameček se je tudi potrdilo o njegovi diplomi iz filozofije in primerjalne književnosti nekje »izgubilo«. V Hamburgu je moral začeti znova – najprej kot fizični delavec in kot študent ob delu, kariero pa je konec osemdesetih končal kot doktor socioloških znanosti in predavatelj.

Kaj hočem s tem reči? Morda predvsem to, da je zgodba o slovenskem eksodusu v resnici zelo težko primerljiva z migracijami, ki jih sedaj doživlja Evropa in z njo Slovenija. To, kar prihaja k nam, NI delovna sila, niti niso kakšni begunci, ki bežijo pred vojno. Gre za organizirane migracije iz mnogih varnih držav, za katere ni nujno, da so revne. Denimo, arabske države, dobro založene z nafto, omogočajo razkošno življenje, če ne drugega, vsaj t. i. naftnim šejkom. Vendar so prav ti pomembni dejavniki projekta islamizacije Evrope – to je projekt, o katerem sanjajo že mnogi rodovi muslimanov vsaj od tistih časov, ko se je turški imperij sesul sam vase in ko je krščanski Evropi uspelo izgnati islamski kalifat z Iberskega polotoka. Ironija je, da je na Portugalskem po menda spreobrnjeni Mohamedovi hčeri Fatimi ime dobil kraj, ki je leta 1917 postal znan po Marijinih prikazovanjih in sporočilu svetu, da je spreobrnjenje od mlačnosti k dejavnemu krščanstvu velika nuja. Vse to je bilo povezano tudi z vzponom boljševizma istega leta v Rusiji. Dandanes si dediči boljševiške revolucijo ter islamisti podajajo roke. Jasno, v Rusiji »car« Vladimir Putin, sicer nekdanji KGB-jevec, v svoji državi ne bo pustil razrasta islamizma, zato pa si verjetno prikrito mane roke, ko se s tem problemom spopada Zahod.

Si lahko predstavljate, kaj bi se denimo zgodilo z avtorjem teh vrstic, če bi na primer ilegalno prečkal mejo čez Kolpo v obratni smeri (na Hrvaško), hrvaška policija bi ga tam ujela in bi zaprosil za azil? Mislite, da bi ga dobil? Pozabite na to! Verjetno bi dobil »nagrado« v obliki nekajletnega bivanja v Lepoglavi ali Remetincu. Nikakor pa ne dobro opremljenega stanovanja, kot se to dogaja ilegalnim prebežnikom, ki jih ujame slovenska policija. Kot je že znano, vsak od njih stane skoraj dva tisoč evrov na mesec, stroški se krijejo iz tvojega denarja, spoštovana državljanka, spoštovani državljan! Morda se boš na to spomnil takrat, ko tvoj otrok ne bo dobil štipendije, čeprav bi si jo zaslužil. Ali ko boste morali zbirati zamaške za ne-vem-katero operacijo. Slovenski begunec iz leta 1943 je moral poprijeti za vsako, še tako umazano delo, če je hotel preživeti. Ste prepričani, da je ilegalni migrant prav tako vnet za delo? Tu in tam morda kakšen. A za to niso krivi zgolj sami, pač pa tudi dosedanja (Cerarjeva) vlada in celotna tranzicijska levica, ki želi migrantom podeljevati državljanstva, da bi se volilno telo v Sloveniji nagnilo povsem na stran izrojene levice. Ergo: tretjega junija imate priložnost, da rečete tej politiki NE.

Vir: Demokracija

20 KOMENTARJI

  1. kakorkoli tudi če nisi levičar ni primeren izraz izrojena levica, ki ga vse pogosteje iporabljajo neklaztero.-
    Zame je to sovražni govor, neprimeren izraz, uporabljen posebno pogosto pred volitvami. Boj za volilce, zmago je predvsem osebni boj za ugled, oblast, denar. Stranke potrebujejo volilce predvsem za svojo zmago, za svoj uspeh. Prav uporaba osebno žaljivih, neprimerno sovražnih in pol resničnih zgodb vplivajo na to,da se tudi ob morebitni zmagi SDS ne bo mogla povezati prav z nobeno stranko. Nova 24 in drugi bolj desni opciji naklonjeni mediji so sokrivi za takšno osebno sovraštvo med politiki, najbolj sovražno od 1991 dalje.

    • Torej “izrojena levica” …
      Ta izraz se je prijel po letih pričakovanj, da se bodo politične stranke nekako pozicionirale po zgledih sosednjih držav.
      Poznavalci razmer so sicer opozarjali, da je pri nas obrnjeno vse na glavo. In da je vse le posledica nekega prejšnjega nenaravnega stanja ?!
      Vprašanje je, ali se to stanje ni znalo, ni hotelo ali ni zmoglo postavit na neke bolj zdrave temelje ?

    • Opažam, da bolj ko se z opisom približujemo opisu ki ustreza nekim dejstvom, bolj naletimo na odzive, češ da je to neprimeren, ali celo sovražen govor.
      A je RES?

        • Govoriti resnico s slabšimi izrazi kot nasprotna stvar je pa res hvale vredno.!?
          Marsikaj se da kulturno povedati.
          Če se vam zdi, da je način izražanja ala Grims sprejemljiv, potem pa vam ni pomoči.

    • Obstaja levica in obstaja izrojena, tj. neprava levica oz. levica, ki to ni. To je skupina, ki ima samo nalepko levica, njena dejanja so pa njeno nasprotje.

      Nekateri res težko prenašajo, če se bobu reče bob. Sprenevedanje je za nekatere vrednota. Tisti, ki na desni strani po tihem računajo na koalicijo z izrojeno levico, seveda raje tiščijo glavo v pesek in morebitnim prihodnjim partnerjem raje dajo ime, ki si ga ne zaslužijo.

      Prave, socialdemokratske levice pri nas še ni. Obstaja pa skrajna levica po venezuelskem vzoru. Vse drugo, kar se deklarira za levico, je bolj kot ne izrojena, formalna levica z monopoli in dogovorno ekonomije vred.

      • Tine, dobro ste obrazložili, zakaj je slovensko levico primerno označiti kot izrojeno.
        Morda manjka poudarek, da gre pri slovenski levici za skrajno konzervativno politično smer, ki se stalno zazira v preteklost in išče “rešitve” v prosluli ideologiji socializma, kakršnega smo bili prisiljeni živeti ljudje na ozemlju propadlega komunističnega državnega eksperimenta, imenovanega SFRJ

  2. Meni se je ustavilo pri džihadističnemu voditelju Josipu Brozu Titu. Potem sem pa pogledal v SDSov leksikon in ugotovil, da je bil Josip Broz Tito mudžahid in vodja jugoslovanske Al-kajde med leti 1939 in 1980.
    DEJSTVA, ki jih naše levičarsko šolstvo in zgodovinopisje zamolči.

  3. Škoda, da se vam je ustavilo pri džihadistu Titu, saj je največ zanimivega napisano dalje v Blažičevem članku.

    Sploh pa ni potrebno gledati v leksikone, da bi ugotovili, da je bil Josip Broz vojskovodja zločinske združbe, ki je z namenom uveljavitve ideologije komunizma nad ljudmi, ki te ideologije niso sprejemali za svojo, zverinsko pomorila stotisoče nedolžnih. Podobno kot sodobni džihadisti.

    Se pa strinjam, da bi o teh dejstvih morali pisati tudi vaši levičarski zgodovinopisci in poučevati tudi v vaših levičarskih šolah. Da ne bi iz levičarskega zgodopisja in šol izhajale laži in nevednost!

  4. Poznamo spoštljivo ljubeč izraz: Kaviar levica. Ta morda še bolj definira dejstvo, da današnja levica (povsod in vsak dan bolj) živi svoj kapitalistični kredo.

  5. Gospod Blažič je v članku zapisal podrobnosti o vélikem povojnem eksodusu Slovencev, o katerih ne bomo ničesar izvedeli v nobenem slovenskem šolskem učbeniku. Pa čeprav je opisal le dogodke, kakor so se zvrstili.
    Za slovenski narod so bili to izredno pomembni dogodki, saj smo med in po vojni pod zločinsko roko komunistov izgubili cvet slovenskega naroda!

    Si predstavljate, da bi slovenski učni kurikulum nekoč pri pouku zgodovine predpisoval profesorjem zgodovine v četrtem letniku gimnazij, da morajo pomoru cveta slovenskega naroda nameniti vsaj toliko šolskih ur, kot jih namenjajo opisom partizanskih junaških bitk proti okupatorju?

      • Koltur,
        da niste slučajno vi ena od ubogih, pregnanih in neukoreninjenih multikulti migrantskih sirot, ki so izgubile vse svoje, družino in domovino in se niso uspele ali pa niso hotele integrirati v novo družbo in sta jim zato ostala le še zagrenjenost in sovraštvo do vsega, kar jih obkroža v novem okolju?

        Ne veste, zakaj pomeni družina vrednoto, ne veste ničesar o zgodovini slovenskega naroda, živite v lažnih predstavah in ne razumete prav dobro dogajanja v državi, kjer ste se znašli… no, jezika ste se uspeli naučiti, kar pa je premalo za uspešno integracijo v družbo, če niste pripravljeni vsaj delno sprejeti tudi drugačnega načina življenja… tako izgubljeni se zdite…

        • Spoštovana Vanja (če je to sploh vaše pravo ime), odlična analiza, res. Vredna katolibanstva tega portala, haha.

  6. Seveda ni. Slovenci so bili zgolj ekonomski migranti in so šli v ZDA delavcem zbijati plače. Sodobni begunci pa bežijo za svoja življenja.

  7. Desnica bo našla mir šele v grobu.
    Takle članek ni vreden državotvorne konzervativne desnice.
    Veliko jih še vedno ne razume, da če imajo dejstva, kako to, da boga ne držijo za jajca? Ali pa so prepičani, da ga?!

  8. Zdravko,
    vaš komentar nič ne pove, kaj konkretno vas moti v vsebini članka.

    Ali menite, da ni legitimno vsestransko razpravljati o problematiki migracij?
    Ne moremo se slepiti, da se okoli nas nič takega ne dogaja. Navsezadnje se najbrž vsi spomnimo nepreglednih kolon ljudi, ki so takorekoč prosto prehajali čez Slovenijo v Avstrijo. Kot vemo, odtej Avstrijci mejo s Slovenijo strožje nadzorujejo in zapirajo, tako da v primeru podobnega navala ljudi, kot smo mu že bili priča, ne bo tekočega prehajanja ljudi dalje v ostale evropske države.

    Zato se je o tem vprašanju potrebno javno pogovarjati. Če nekdo zapiše in utemelji svoje mnenje, ki vam ni všeč, lahko vi zapišete drugačno mnenje o istem.

  9. Govoriti resnico s slabšimi izrazi kot nasprotna stvar je pa res hvale vredno.!?
    Marsikaj se da kulturno povedati.
    Če se vam zdi, da je način izražanja ala Grims sprejemljiv, potem pa vam ni pomoči.

    • Grims je naša retorika, Slovenci pa nas nočejo voliti

      weeeee

      zakaj nočejo voliti naše katolibanske, nestrpne, zahojene, srednjeveške ideologije weee

      weeeee

      portal casnik in a nutshell

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite