Slovenske zdraharije

15

Ideološke razprtije in sovraštvo, ki smo mu ponovno priča v zadnjem času, hromi slovensko družbo in dokazuje, da se iz svoje zgodovine nismo pripravljeni čisto ničesar naučiti. Kaj je vzrok tej nacionalni zadržanosti? Je izhod iz histeričnega ukvarjanja s samim seboj sploh izvedljiv?

Kratkotrajna razjasnitev

Pred slabim letom sem bil močno »zaskrbljen« zaradi stanja slovenskega duha. Klasične ideološke teme so se kar naekako poniknile, vel je celo nek veter, ki je naznanjal, da je brezplodno kreganje glede druge svetovne vojne in odpiranje ideoloških tem nespodobno,  da je več kot šestdesetletni odmik od usodnega bratskega spora dokončno odplaknil neskončna preigravanja o naših in vaših. Še bolj presenetljiva je bila predvolilna kampanja pred predčasnimi volitvami, kjer se prvič v samostojni Sloveniji ni omenjalo medvojnih in povojnih tem: nič Rožmana, domobrancev, revolucije … Spraševal sem se, če se bomo res tako z lahkoto odrekli nacionalnemu hobiju – neskončni razpravi o drugi svetovni vojni –  temi, o kateri je večina prebivalcev Slovenije prepričana, da ve čisto vse  in  mora to svoje »znanje« vtepsti v glavo nerazumnim ideološkim zaslepljencem na drugi strani.

No, ni bilo treba dolgo čakati. Oče naroda je v zibelki slovenstva zahrumel: »Hlapci!« in narod se je zbudil iz dremeža ter ponovno našel svojo lastno pot. Novice so zopet polnili članki o rdeči zvezdi, dosežkih, ki so nam jih prinesli naši leta 1945, praporščakih. Študentje pred parlamentom berejo predpisano čtivo, ljudje pa spletne forume veselo polnijo s svojim poznavanjem zgodovine. Glavni duhovni akterji naroda so zopet postali osiveli starci, ki svoje blodnje, sovraštvo in fobijo uspešno prelivajo na naslednje generacije.

Zakaj smo takšni kot smo?

Kot narod smo res neverjetni. Kljub vsej tragiki in teži dogodkov druge svetovne vojne in komunističnega totalitarizma po njej je nerazumljivo, s kakšno strastjo in vnemo vedno znova razpravljamo o tej temi. Nismo pripravljeni prisluhniti tragičnim zgodbam ljudi z različnih strani, nismo sposobni minimalne empatije in sočutja. Razprava o razumevanju tragike tistih dogodkov se vedno znova sprevrže le v iracionalno neargumentirano vročično pljuvanje in pri tem se  čutijo poklicani predstavniki vseh slojev in starosti.

Kaj nas žene k temu histeričnemu ukvarjanju s tistimi usodnimi in tragičnimi dogodki? Je to destrutivni gen, ki se kaže v slovenski samomorilnosti? Je to ekskluzivizem, ki se je razrastel v tridesetih letih in po vojni utelesil v partijski diktaturi, ki je neprestano iskal notranjega sovražnika, tako da je to početje zadobilo patološke razsežnost? Je to maščevanje nad »narodnimi izdajalci«, ki si ga je partija po vojni kot večni program s krvjo vžgala v srca, kot je zapisal Tone Seliškar? Je to potlačeni strah, ki veje kot neskončno sovraštvo do žrtve? Je to dejstvo, da sebi in drugim ne moremo odpustiti lastnih grehov? Je to zakoreninjena kontinuirana vzgoja za upor proti nečemu? Je to zgolj politično izigravanje in manipuliranje z ljudmi?

Bomo takšno stanje sploh kdaj zmogli preseči?

Za začetek bi bilo nujno, da bi si končno priznali, da je slovenski narod v tistih časih popolnoma odpovedal in razočaral! Da je rezultat druge svetovne vojne in revolucije en velik poraz za celotni slovenski narod! Da si spoštovanje in dostojanstvo zaslužijo vse žrtve, ne glede na to na kateri strani so padle. Prevladati bi moralo soglasje, da je povsem nespodobno in nedopustno, da sodbo o tistih časih oblikujejo neposredni akterji tistega časa ali njihove oporode. Prav ponižujoče in nehigienično je, da se preko medijev npr. stalno posredujejo umotvori in patološko sovraštvo Janeza Stanovnika, človeka, ki je bil osebni tajnik Edvarda Kardelja v času najhujših revolucionarnih zločinov. Tematiko tistega obdobja bi morali očistiti ekskluzivizma in črno-belega poenostavljanja, obravnavati bi ga morali z veliko mero občutljivosti in sočutja do vseh tragičnih zgodb, z razumevanjem do vseh, ki jih je ideološko stoletje in »nečisti čas«, kot se je izrazil pesnik, potegnil v kolesje nasilja. V ospredje bi morale priti usode in zgodbe posameznikov, saj lahko le skozi njihovo čutenje, upanje, strah in negotovost, razumemo kompleksnost in težo tistega časa. Takšna zgodovina pa vsekakor ni in ne more biti triumfalistična in izgubi naboj, s katerim bi streljali vse povprek.

Že zdavnaj bi bil čas, da bi zaprli poglavje o bratomorni vojni in se oprli na tvorne elemente slovenske zgodovine in začrtali smernice za prihodnost. Tako se lahko le strinjamo z besedami Draga Jančarja, ki jih je zapisal že pred dobrim desetletjem, a so še vedno povsem aktualne: »Vizija, ki vodi prihodnost spet kot dolgotrajen boj, ki se bo končal z zmago »naših« in z »njihovim« porazom, seveda ni nobena vizija, prav to je tista odsotnost smisla, ki bi naj napolnjeval obstoj demokracije in tolerantne države. Današnje družbe ne more več voditi tista energija, ki jo je pomagala vzpostaviti, namreč energija iz zanikanja, energija proti nekomu, ampak energija iz ustvarjalnosti, ki je prav tako navzoča v vsem slovenskem dvajsetem stoletju in je odločitev za nekaj.«

Foto: Nebojsa Tejič/STA

 


15 KOMENTARJI

  1. Vse te zadeve so posledica dejstva, da smo majhen, zgodovinsko zatiran in posledično strahotno frustriran narod. Ker ne moremo – tako kot veliki in močni narodi – pobijati in izkoriščati drugih, se, oprostite izrazu, jebemo med sabo. Že od nekdaj. Raznorazne ideologije (katolicizem, liberalizem, komunizem …) služijo zgolj kot ideološka opravičila za to, da se najedamo med sabo.
    Kako ven iz tega? Iskreno povedano, ne vem.

  2. Mogoče bi se morali vprašati, KDO je tisti, ki “s strastjo in vnemo vedno znova razpravlja o tej temi”. KDO govori o raziskovanju pobojev kot o preštevanju kosti. KDO se na vse kriplje otepa priznanja zgodovinske resnice. KDO vpije: pustimo preteklost, hkrati pa krčevito brani vse svoje privilegije, ki si jih je v tej krvavi preteklosti nabral. KDO?

  3. KDO debate o “polpretekli zgodovini” vedno znova sprevrže le v iracionalno neargumentirano vročično pljuvanje?
    Nenazadnje: KDO napada in kdo brani? KDO je napadal in kdo je branil?

    KDO ni pripravljen prisluhniti tragičnim zgodbam ljudi? KDO ni sposoben minimalne empatije in sočutja?

    Kaj mislite, kdo je tisti, ki hoče zgodovino raziskati in jo razčistiti in KDO je tisti, ki hoče o njej molčati, ideoloških tem pa ne odpirati.

    Pri vsej zdravi pameti se sprašujem, zakaj ne bi prosto raziskovali, razmišljali in o se o tem pogovarjali. NE! Pri nas velja za neideološko, če še naprej živimo iz dediščine komunizma, kakorkoli pa kdo o tem podvomi, je pa to že “ideološka borba”. So what!

  4. Mislim, da slovenski narod v tistih časih ni popolnoma razočaral.

    V zelo zapleteni situaciji (divjanje okupatorja in revolucionarjev) je velik del slovenskega naroda ohranil zdravo miselnost in trdno hrbtenico. V tem času so svojo vero izpričali mnogi slovenski mučenci. Lojze Grozde gotovo ni bil med edinimi…

    Velik del slovenskega naroda je v tem težkem in zmedenem času ohranil zdravo pamet. Svojo odločitev pa je plačal z življenjem.

  5. “Da si spoštovanje in dostojanstvo zaslužijo vse žrtve, ne glede na to na kateri strani so padle.”

    Hitler je tudi padel ob koncu WWII, pa ne vem, če se govori, da si zasluži spoštovanje in dostojanstvo.

    Mislim, da voditelji komunistične revolucije niso bili ljudje, ki si zaslužijo spoštovanje in dostojanstvo.
    To pomeni, da po njih ne moremo imenovati, cest, trgov, stavb, šol, vojašnic… Verjamem, da so se mnogi partizani borili za Slovenijo in pri tem padli, a vodstvo in razni politični sekretarji, pa so zelo dobro vedeli, da gre za revolucijo.

    Franc Rozman Stane zato ni bil heroj, pač pa je bil heroj in še kaj več od tega dr. Lambert Ehrlich in še marsikdo.

  6. Mislim, da se mora slovenski kristjan še naučiti, da “lahko energijo za svoje delovanje v veliki meri črpa tudi po svojih slovenskih mučencih”.

    Zakaj si tega časa ne bi ozavestili in iz njega potegnili vse najboljše za prihodnost.

    Ali se je cerkev v prvih treh stoletjih kar odrekla svojim številnim mučencem? Ne. Oni so bili seme novih kristjanov. A to so postali šele po pričevanju tistih, ki so ostali živi.

    Tako. Vsi padli za vero in za Slovenijo(narod) pred nas postavljajo nalogo. Tudi zato ne smemo molčati…

    • G. Matej, vaše pisanje gre v smeri ohranjanja in celo poglabljanja delitev znotraj slovenstva. Mi je prav žal, da moram to zapisat!

      • G.Vinko,

        vsak posten clovek in vsak posten drzavljan zeli zvedeti resnico, ne glede na to, ali poglablja delitev znotraj naroda ali ne. Vprasati se le mora, zakaj resnica poglablja to razdeljenost. G.Matej je lepo povedal, kje je vzrok za to.

      • Jaz pač mislim, da ne moremo vseh enačiti. Če so razlike bile, je prav, da o njih govorimo. Ne moremo si zatiskati oči in ušes in žvižgati kot, da se ni nič zgodilo. :))

  7. Vprašanje je, kdo o preteklem povojnem (II. svet. vojni) dogajanju sploh ima pravico razpravljati in o storjenem soditi. Lustracijo, kot temeljni korak, ki bi revolucionarne postavil izven zakona so onemogočili prav tisti, ki so v medvojno bratomorno in povojno revanšištično morijo najbolj vpleteni. Bavcon in Bučar (tudi onadva vpletena a nikdar sodno obravnavana) sta modro tiho, ko sta pri pisanju v novo ustavo sooblikovala 2/3-ski prag za sprejemanje ustrezne zakonodaje. Naivnost pomladnikov nas tepe in razdvaja. Od vseh držav vzhodnega bloka, kamor sodi tudi bivša Jugoslavija, se je samo v Sloveniji bivši partijski vrh, prebarvan in preimenovan ohranil, kot politično dejstvo in tako v neformalnih oblikah podmizno onemogoča normalen demokratičen razvoj Slovenije. Dovolj je bežen ošvrk prek neodvisne veje oblasti, slovenskega sodstva in je mogoč zaključek v katerem grmu se zajec dogaja. Nobena vlada iz pomladnih vrst ne bo razvozlala tega vozla, upanje je zdrava pamet in razmislek tistih, ki volimo. V parlament je potrebno izvoliti 2/3-sko pomlad, da se sestavi vlada brez vseh tistih, ki na velika usta razglašajo skrb za delovne in upokojene, za hrbtom javnosti pa rdeče našminkani zvezdo malikujejo. Prvi korak k spravi naredi močnejši (zmagoviti) a tega koraka do sedaj ni bilo in ga tudi ne bo. Svojci premaganih in pobitih so že davno nazaj odpustili. Vsaka sveča na Žalah na dan mrtvih prižgana in položena okoli cerkve, simbolno spominja na po vojni umorjenega in v neznano jamo zakopanega.

    • Sprava???

      Takoj bo, ko se bodo partizani in domobranci opravičili slovenskemu narodu za njihovo početje. Na eni strani so zločinci: partizani in domobranci ter na drugi strani žrtev: slovenski narod.

      Nimajo se kaj partizani in domobranci odpuščati, oboji so počeli svinjarije. Tudi partizani in to celo take, da je zaradi njihovih krvavih rok nastala policijska enota pri okupatorju: vaške straže. Čisto legitimna in po mednarodnem pravu dovoljena policijska enota!

  8. Govoriti o spravi je zapravljanje časa.

    Zakaj bi se žrtve morale spraviti z zločinci, še posebej, ker se velik del slovenske politike napaja iz deviacij najbolj sramotnega in najbolj zločinskega obdobja slovenskega naroda in ker ne kaže nikakršnega obžalovanja.

    Mogoča je le pomiritev.

Comments are closed.