Slovenske telenovele ali zmernost je najlepša čednost

3
560

telenoveleV Sloveniji smo zadnje čase priča televizijskemU razcvetu. Nove serije in resničnostni šovi rastejo kot gobe po dežju in zdi se, da so tokrat ustvarjalci zadeli v polno. Popularnost slovenske produkcije še nikoli ni bila na takšnem vrhuncu kot je danes. Kar je po eni strani dobra novica za ustvarjalce in prodajalce, se po navadi vrne kot bumerang vsem tistim, ki jih produkcija posrKa vase. Kaj je torej tisto, kar nas žene vsak večer pred ekrane in kje je meja med sproščanjem in odvisnostjo?

Razcvet potrošništva, in z njim povezan marketing, od vsega začetka sloni na poznavanju delovanja človeškega telesa. To pomeni neumorno testiranje različnih pristopov z namenom povečanja dviga potrošnje. Edina stvar, ki šteje, je tako vsemogočni dolar – ali v našem primeru evro. Tako kot tobačne industrije še vedno ne zanima učinek, ki ga ima njihov proizvod na človeštvo, tako tudi televizijski marketing gleda le na to, kako nagovorit čim več gledalcev in s tem pridobit več oglaševalskega denarja. In v svojem poslu so postali zelo dobri.

Usmerejena pozornost

Študije narejene predvsem v Ameriki poudarjajo, da je sama struktura serij, ki jih gledamo, narejena na način, ki omogoča ustvarjalcem, da s pomočjo tehnologije dobesedno usmerjajo gledalčevo pozornost. To pomeni, da lahko dosežejo, da od stotih gledalcev v istem kadru isti izdelek gleda devetdeset ljudi. Nekaj torej, kar se na daleč zdi nemogoče, ima pa lahko zelo velike posledice.

Šok in zrcaljenje

Če za modernega človeka velja, da je postal zelo apatičen, so serije zelo dobro ujele našo potrebo po akciji. Način snemanja serij, ko imamo scene, ki se menjajo hitro, vznemerljiva glasba in občutek napetosti, ki kliče k naši pozornosti. Teorija gre v smeri, da preko zrcaljenja filmski junaki vstopajo v naš osiromašen čustven svet. Naše čustvene potrebe se skozi leta niso spremenile, zato je namišljen svet za mnoge edini kanal čustvenega doživljanja.

Zgodba

Prva stvar, ki jo slišiš na vsakem predavanju govorništva je, da če želiš dobiti pozornost občinstva, moraš začeti z dobro zgodbo. Dobra zgodba pa je tista, s katero se lahko občinstvo poistoveti. Če smo dolga leta televizijske serije uvažali iz Mehike in Amerike, smo danes na točki, ko nas iz ekrana nagovarjajo naše lastne korenine. Domače okolje, vino, ki ga lahko kupimo v trgovini, župnik, o katerem smo že toliko slišali, skrit alkoholizem, samomori in skrivnosti. Glavne teme domačih produkcij so samo izraz tematik izza naših zidov. Nek glas, torej, ki je vsem poznan.

Odvisnost je izguba kontrole

Zmernost je najlepša čednost. Še en slovenski proizvod. Tako kot pri hrani, alkoholu ali športu. Gledališče in oder je vedno bil pomemben del tudi slovenske kulturne dediščine in prav je tako. Umetniško izražanje tudi danes predstavlja odraz družbe. Tako kot prodajalka v trgovini ni kriva za razcvet alkoholizma – tako tudi težko krivimo televizijsko industrijo za to, da večere namesto v družbi prijateljev, preživljamo pred ekranom. Odvisnost pomeni to, da v prvi vrsti sami izgubimo kontrolo nad sabo. Ko se to zgodi, bolj kot kadarkoli potrebujemo v svojem življenju bližnje, da nam priskočijo na pomoč. Seveda pa je kot pri vsaki odvisnosti na začetku najbolj pomembno zavedanje, da problem sploh obstaja. Pa smo spet pri temi, ki je tako slovenska – kdo od znanih likov je že tak?

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)

3 KOMENTARJI

  1. Slovenci smo tipični primer, da potrošniška družba nima povezave s kapitalizmom.

    Večina naše družbe je potrošniška, praznoverna (socializem), zasvojena z alkoholom ali žajfnicami, čustveno osiromašena, lahko manipulirana.

    • “Večina naše družbe je potrošniška, praznoverna (socializem), zasvojena z alkoholom ali žajfnicami, čustveno osiromašena, lahko manipulirana.”

      Seveda, saj se v našem šolstvu močno trudimo za to. Ampak gospod Pavel nas nič ne hvali! 🙁

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite