Slovenija glede pogledov na gospodarska in socialna vprašanja še vedno tiči globoko v socializmu. Po svoje je to razumljivo: pol stoletja trajajoče »ujčkanje« ter prisesanost na državne jasli je pač pustilo posledice. Tu seveda ne govorim več o značilnostih totalitarnega sistema, pač pa o principu delovanja družbe, ko je država tista, ki skrbi za vse. In jo je zato treba tudi stalno zalagati z denarjem. Če ne gre zlepa, pa si država vzame zgrda. Problem Slovenije pa je, da se pri nas praktično nihče ne želi ukvarjati z alternativnimi modeli gospodarsko-socialnega sistema, hkrati pa bentimo čez visoke davke in se čudimo naraščajočemu številu slovenskih »gastarbajterjev«, ki se raje kot v Sloveniji zaposlijo v Avstriji ali Italiji. In znova sledi moraliziranje, za kaj vse bi morala država še poskrbeti in česa je še kriv “neoliberalizem”.
Vse to so seveda značilne slovenske pravljice za lahko noč. Kajti ljudstvo je treba uspavati z lepimi besedami in populističnimi krilaticami, ki nimajo nikakršne zveze z realnostjo. Še pred tremi leti so Pahorjevi na ves glas razglašali, da znajo Slovenijo voditi bolje. Bolje kot Janševi, se razume. Glede na javnomnenjske izide bi sklepali, da smo se Slovenci večinoma že zavedli, da je bila to velika laž. Vladajoča elita se bržkone zaveda, da ni mogoče vseh ljudi ves čas vleči za nos, zato pa se v zadnjem času oprijemlje vedno novih provokacij.
Če je javnomnenjski efekt z afero Patria nekako zbledel (razen če bodo sojenje »nategovali« vse do volitev in ga zaključili v škodo prvaku opozicijske SDS), so se stranke tranzicijske levice domislile novega, že preiskušenega trika: za vsako ceno izzvati Katoliško cerkev. Pa čeprav z novelo zakona o verski svobodi, ki Slovenijo nesporno vrača v polpreteklo obdobje. Kajti taktika je jasna: z vložitvijo takšnega zakonskega predloga, ki je skregan z evropsko realnostjo in obravnava verske skupnosti kot hudodelske združbe, se skuša postkomunistična levica znova prikupiti svojim razočaranim volivcem, medtem ko sredinskemu volilnemu telesu sporoča, da vsak glas za desno-sredinske stranke pomeni hkrati glas podpore RKC in njenim domnevnim tendencam k vzpostavitvi totalitarnega katolicizma. In to ravno v trenutku, ko ima institucionalni del Cerkve velike težave sam s seboj (še zlasti v Mariboru, kjer bo finančno okrevanje trajalo še dolgo).
Toda, morda pa so se ideologi novodobnega laicizma ustrašili vse bolj iniciativnega delovanja slovenskih katoličanov v zvezi z družinskim zakonikom. Tovrstni aktivizem je namreč za postkomunistično levico skrb vzbujajoč, saj je to nedvoumno sporočilo, da ljudje niso ovce in da se ne bodo pustili zlahka zastraševati.
Več: Demokracija
