Za večjo raznovrstnost virov financiranja v raziskovalni dejavnosti

4
181

Frane Adam za večjo raznovrstnost virov financiranja v raziskovalni dejavnostiMoj prispevek se nanaša na problematiko financiranja raziskovalne dejavnosti oz. na možne alternativne vire v tem okviru. Znano je, da imamo tu Javno agencijo za raziskovalno dejavnost (ARRS), pa tudi druge mednarodne, zlasti EU sheme in razpise.

Problem je v tem, da ARRS v mnogih ozirih deluje podoptimalno, to kaže mnogo analiz v zadnjem času, nekatere so bile predstavljene pred enim mesecem na seji ene od komisij Državnega sveta. Eno sem naredil tudi jaz. Objavljena je tudi na spletnem portalu Kvarkadabra, portala za popularizacijo znanosti, v glavnem naravoslovja. V njej sem predlagal nekaj ukrepov, ki bi povečali transparentnost, nediskriminatornost ter meritornost odločanja. Potrebne bi bile spremembe v bibliometriji, nadalje ustanovitev Komisije za etiko in integriteto v raziskovanju, dana bi morala biti možnost pritožbe na pristranske recenzije. (Spomnimo se na primer dr. Marka Noča.) V tem okviru sem predlagal tudi razmislek o tem, kako bi vzpostavili fundacijo, ki bi – v sicer manjšem obsegu – dopolnjevala financiranje ARRS oz. bi podpirala tiste segmente raziskovalnega dela, ki ga ta ne financira (tudi druge EU sheme).

Predlog za revitalizacijo Slovenske znanstvene fundacije

Pokazalo se je, da ne bi bilo treba ustanavljati novih institucij, temveč bi bilo smiselno revitalizirati že dalj časa obstoječo Slovensko znanstveno fundacijo (SZF; deluje od 1994). Ta fundacija, ki je oseba zasebnega prava, je bila v začetku zamišljena (in je tako tudi delovala) kot fundacija, ki z raziskovalnimi štipendijami za mlade raziskovalce in drugimi oblikami nudi podporo raziskovalcem različnih disciplin. Nekaj časa si je prizadevala v tej smeri, nato pa je zaradi nerazumevanja pristojnega ministrstva in pozneje tudi ARRS (oz. politike sploh) svoje delovanje omejila na promocijo in popularizacijo znanosti in le v manjši meri na podporo zlasti mlajšim raziskovalcem.

SZF bi kazalo okrepiti v organizacijskem in finančnem smislu, in sicer z naslonitvijo na neodvisne vire financiranja, zlasti donacije, ter na sodelovanje s tujimi fundacijami, tako poslovnimi kot individualnimi filantropskimi. Pri nas sicer take fundacije obstajajo, vendar niso usmerjene v raziskovalno sfero. So pa tudi finančno šibke, kot je celotni nevladni sektor.

SZF bi pokrivala nekaj segmentov raziskovanja in znanstvene dejavnosti, zlasti v smislu podpore pri prijavljanju večjih projektov, ki jih financira EU, ter pri dokončanju projektov, ko je potrebno preverjati izsledke in izvajati dodatne sondaže in metaanalizo. Zlasti pa bi bila potrebna asistenca SZF pri različnih aplikacijah v smeri socialnih, institucionalnih in podjetniških inovacij.  Kar nam manjka in kar bi veljalo podpreti, sta interdisciplinarni dialog in sodelovanje. Posebej sta tu pomembna input v razne strateške dokumente in uvajanje novih metod komunikacije med raziskovalci, javnostjo in potencialnimi uporabniki v politiki in gospodarstvu ter nevladnem sektorju.

Meritokratska družba potrebuje tudi razvit nevladni in zasebni sektor v okviru vseh družbenih podsistemov

Pozorni moramo biti ne samo na scientifikacijo družbe, temveč tudi na socializacijo znanosti, se pravi na njeno uokvirjanje v družbenem okolju. Teh vidikov in segmentov raziskovalnega dela, ki so pogosto zanemarjeni, izrecno ARRS ne financira. V okviru Obzorij– HORIZON, ki je glavna akademska shema za financiranje projektov v EU, se te teme občasno pojavijo, vendar tudi na evropski ravni ni pravih instrumentov za sintezo raziskovalnih rezultatov.

Če bi SZF razširila svoje delovanje in se profilirala v smeri, ki sem jo nakazal – in interes za to obstaja (tu me je v diskusiji dopolnil dolgoletni direktor fundacije dr. Edvard Kobal) –, bi to bilo pozitivno tako za znanstvene discipline kot tudi z vidika samoorganizacije zainteresiranih raziskovalcev. Pluralistična in odprta, meritokratska družba ne more biti utemeljena na monopolu državnih in paradržavnih institucij, potrebuje poleg javnega tudi razvit nevladni in zasebni sektor v okviru vseh družbenih podsistemov.

Pripis avtorja: Prispevek je bil predstavljen na posvetu, ki sta ga organizirala Državni svet in Inštitut Nove revije, 15. aprila 2019, nanašal se je na vlogo zasebne iniciative/koncesionarstva v raziskovanju, visokem šolstvu ter zdravstvu.

Foto: Roman Mager / Unsplash

4 KOMENTARJI

  1. OK. Se strinjam z zapisanim. A to je le ena smer preboja. Sam jih vidim še več. Prva, ki jo nakazuje že avtor, je preusmerjanje znanosti v aplikativne raziskave, ki jih plačuje direktno industrija. V tem primeru bi zanesljivo obšli večino kleptokracije. Druga smer je prenos financiranja znanosti z države na EU. Združene Države se lahko gredo svojo znanost, ker so dovolj velike. Zvezna država Maryland se ne more iti “svoje znanosti”. Zlasti to velja za področja kot je teoretična matematika. Brez teoretične matematike ni fizike. Brez fizike ni strojništva. A ne more mala država, kot je Slovenija, gojiti samozadostno teoretično matematiko. Nasploh bi se namesto kmetijstva morala EU osredotočiti na razvoj znanost.

  2. Zdaj pa še moje zasebno mnenje o ARRS. Z ARRS definitivno ne želim imeti prav nikakršnega opravka. Njenega trenutnega direktorja poznam še kot “soborca” iz mariborskega Zaresa. Zares je moja prva stranka. Imeli smo ogromno podpore na levi in nemalo na desni. Takrat sem bil šokiran, kako lahko ob takšni množici iskreno domoljubnih ljudi pripravljenih nekaj narediti za izboljšanje stanja v svoji skupnosti stranka vleče tako zelo napačne poteze. Kako se ob 99% poštenjakih v vrh prebije 1% komolčarskih povzpetnežev v celoti. Tudi Jože je takšen primer. Najprej je bil osladen in smo si ga (kot najbolj informiranega) mladi mariborski Zaresovci izbrali za vodjo. Potem pa je začel s spletkami v stilu: “Joj, pozabil sem ti povedati, da si bil evidentiran za podpredsednika. Veš, o tebi nismo glasovali, ker je bolje regijsko nekoliko razpršiti vodstvo.” in naslednjič: “Ne vem, kako te ni na seznamu za člane sveta” in tretjič: “Ne, nisi razumel prav, da v svet stranke volimo 3 ženske in dva moška, kot po 40% minimalni zastopanosti zahteva statut. Volimo 4 ženske in enega moškega, ker so Asovci, s katerimi se združujemo, izvolili 4 moške in eno žensko”. Končalo se je z direktnimi kršitvami statuta. Pritožil sem se najvišjemu ustreznemu organu v stranki, a je Miha Kozinc potegnil z Jožetom in pritožbo vrgel v spam. Nato so me podučili, da stranka sicer mora imeti statut, a ga ne rabi spoštovati, saj jo k temu ne zavezuje prav nobeden slovenski zakon. Le javnost! Zato to kršitev, ko je na volitvah v svet stranke na državni ravni pod Jožetovim vodstvom sodelovalo 5 članov regijskega odbora, ki po statutu niso imeli volilne pravice (so bili samo imenovani od strani Jožeta in ne voljeni), dajem v javnost, naj ve, kako se dela v strankah. Ne, demokracije ne moremo imeti brez strankarske demokracije. V vseh slovenskih strankah je problem pretok informacij. A, kadar ljudje kot Jože NAMENOMA zadržujejo informacije, se enostavno ne da delati. Ni čudno, da je v mariborskem Zaresu nastal množičen upor proti Jožetu že pred državnozborskimi volitvami, na katerih smo se prebili v parlament. A je vseeno Golobič prav njega potegnil za svojega pomočnika na ministrstvu. Revolt se je samo še stopnjeval. Zahtevali smo res novo politiko, kot smo imeli v imenu stranke zapisano. Na tem in številnih drugih področjih. Se povezovali z aktivnimi člani po vsej Sloveniji. Najprej nam je Golobič poslal Biščaka, da nas disciplinira, nato pa je čez čas nastopil v igri ena na ena z našim mariborskim predsednikom. Gotovo si je pomagal z umazanimi udarci pod mizo in “obveščevalnimi” podatki o njegovem zasebnem življenju, da mu je uspelo. Preko tega šibkega člena je razpustil edini aktivni del nove politike v celotni stranki, nato izrinil še Lahovnika in prevzel vodenje celotne strankine ladje naravnost v čer, kjer jo je potopil. Za svoj neuspešen bolj proti korupciji pri TEŠ 6 ima levji delež njegova napačna odločitev, da podpre Jožeta in ne nas, ki smo dejansko bili aktivni in smo bili v javnosti sposobni zagnati hrup. A demoralizirani z njegovim diktatorstvom se za to več nismo odločili. Tudi Slovenija plačuje svojo celo, ker investicija v TEŠ 6 ni bila niti takrat zaustavljena.

Prijava

Za komentiranje se prijavite