Koronavrtnica Eve Petrič v cerkvi sv. Štefana na Dunaju

0

Eva Petrič je umetnica, ki skozi svoje delo lebdi, plava, pluži. Njeni umetniški poskusi iščejo nove načine videnja prostora. Kar je prostor, išče vsebino; Eva Petrič jo dodaja, vedno znova in drugače. Je hiperaktivna v idejah in tudi dejanskem delu. Piše, fotografira, snema, dela z rokami, pa ne samo čipke, oblikuje umetniške predmete, poje.

Njeni multimedijski projekti so kot nekakšne delavnice v spreminjanju. Izreden občutek za linijo je Eva Petrič pokazala tudi pri avtorski kolekciji nakita Zaljubljeni kromosomi za draguljarsko hišo AE Koechert na Dunaju. Svoja dela pokaže v najbolj elitnih, prestižnih, celo svetih prostorih pa tudi v kakšni galeriji, ki naravnost slovi po razkošju povprečja. Dovolj močna je že njena prisotnost, ime. Dopisovala sva si med Dunajem in Kranjem. Če pa vendarle greste te dni na Dunaj, Eva Petrič trenutno razstavlja v cerkvi svetega Štefana, kjer je na skupinski razstavi na ogled tudi njena postavitev čipk pod naslovom Kolektivna koronavrtnica.

Eva Petrič ima tri domove: po enega na Dunaju, v New Yorku in v Ljubljani

Sodeč po dogajanju v zadnjih nekaj letih vašega umetniškega ustvarjanja, v resnici domujete na Dunaju. Kot da so center Dunaja, Štefanova cerkev, draguljarne in drugi prostori, kjer se je možno predstaviti, vaš dom. Tudi na ulici recimo. Je Dunaj vaš prvi umetniški dom?

Dunaj je gotovo eno od mest, ki mi predstavlja dom, še posebej z vidika ustvarjanja, saj me prav to mesto s svojim pridihom preteklosti zelo inspirira in hkrati dopušča človeku, da se umiri in ponotranji svoja opažanja ter reflektira nanj. Ni kakor New York City, ki ga imam tudi za svoj umetniški dom. V New Yorku se ves čas hkrati dogaja nešteto stvari, in če jim človek želi slediti, res težko najde čas in sploh možnost za umiritev in ponotranjenje opažanj. Zame je Dunaj en sam velik muzej, tako da že sam sprehod skozenj deluje estetsko terapevtsko. Zdi se mi, da podobno vpliva, kot če bi se sprehajali po znameniti in klasično preverjeni razstavi v muzeju.

Ne bi pa rekla, da je Dunaj moj prvi umetniški dom, saj sem v zadnjih šestih letih največ časa preživljala v New York Cityju, kar pa se je zaradi prepovedi potovanj iz Evropske zveze v ZDA zaradi pandemije v zadnjem letu spremenilo. Bojim se, da bo New York City zaradi tega prav to svojo lastnost spontanosti in hkratnega dogajanja za nekaj časa izgubil … in bo zato manj zanimiv v kontekstu inspiracije in vsega tega, kar se lahko zgodi naključno in spontano in kar je bila primarna lastnost tega mesta. Torej, če zanemarim trenutno situacijo zaradi koronavirusa, bi bil moj odgovor na vaše vprašanje naslednji: moj umetniški dom je to, kar nastane v dialogu z mojim prehajanjem med trikotnikom Dunaja, Ljubljane in New York Cityja.

Dunaj je mesto z največ muzeji na svetu – in tam razstavlja slovenska umetnica Eva Petrič

Na Dunaju imamo nekaj znamenitih muzejev in galerij. Ves čas predstavljajo res vrhunsko umetnost. Koliko so to prizorišča, s katerimi živite vsak dan? Recimo Muzejska četrt, njihova fantastična knjigarna. 

Res je, menda je Dunaj mesto z največ muzeji na svetu. Imajo res neverjetno ponudbo. Je pa tudi, kot sem že rekla, vsaj zame to mesto sámo kot nekak muzej. Vsaka ulica ima svoj čar in še vedno je veliko majhnih, zanimivih trgovinic, ki so jih v večini drugih mest žal že zasenčile in pregnale velike trendovske trgovine, kar pripomore k razredčenju identitete mesta.

Muzejska četrt, MuseumsQuartier (MQ), se mi pa zdi nasploh eden najuspešnejših tovrstnih projektov na svetu, saj ne le da prikazuje umetnost, ampak je tudi stična točka druženja med vsemi ljudmi, vsemi generacijami tako Dunajčanov kot turistov. Ta prostor je res dobesedno živ prostor, 24 ur dnevno skozi celo leto, in to ne samo na področju vizualne umetnosti (MQ ima različne muzeje od arhitekturnega do sodobno umetniškega), ampak tudi glasbene (različni koncerti in tudi javne stalne zvočne instalacije), igralske, performativne, literarne. MQ vsebuje res enkratno knjigarno, kjer tudi prodajajo mojo monografijo mrežastih instalacij WEBbing.

Ta prostor se ves čas nadgrajuje, tako da vedno gradi na tem, kar je že bilo, ne pa da bi to uničeval. Prav zaradi tega se mi zdi, da je tako zelo uspešen in naravno, a hkrati nevsiljivo kompleksen. Imam srečo, da živim zelo blizu in sem zelo pogosto tam. Veseli me sporočiti, da bom to poletje tudi sama tam gostovala v njihovi MQ Art Box z multimedijsko instalacijo Can You Swim?, ki bo na ogled nekaj mesecev, in to 24 ur na dan, kar pomeni, da je tudi javni projekt in mora zadovoljiti tako umetnosti željne obiskovalce kot tudi mimoidoče. Prav to mi je izziv in hkrati veselje, saj mora moje delo res spregovoriti z vsemi na takem ali drugačnem nivoju; prav to se mi zdi, da je tudi poslanstvo umetnosti: da spregovori z ljudmi – tako ali drugače, samo da res spregovori.

Eva Petrič s premišljeno uporabo materialov in postopkov za želeni učinek

Delate z različnimi materiali, koliko gre za dejansko fizično, celo ročno delo? In katera orodja so vam v pomoč?

Pri meni gre vedno za kombinacijo različnih materialov, kombinacijo ročnega in digitalnega dela, kjer so mi tako roka kot računalnik in glava hkrati orodja in inspiracija. Najraje pa nadgradim in rekontekstualiziram stvari, ki že imajo svojo preteklost, svojo zgodbo. Na primer, uporabljam čipke, ki jih zbiram z vsega sveta in ki so že same na sebi ročno delo. To delo potem še naprej rekontekstualiziram in na novo sešijem v kolektivno zgodbo in tudi kombiniram z zvokom ali videom, torej digitalnim svetom, kjer uporabim orodje digitalnega.

Tudi pri fotografiji mi je prav tako pomembno, da uporabim to, kar že je moje telo, moja senca, jo ujamem v objektiv fotoaparata in potem ročno razvijem v temnici. Potem pa se vrnem k digitalnemu in morda iz ročno razvitih fotografij naredim kolaž, ki se tiska na pleksisteklo, za kar moram sodelovati s firmo, ki to izdeluje, ali pa z več različnimi firmami in organizacijami, in nastane kot primer moja Rubikova kocka recikliranih senc in e@mocij … (Link na video). Torej gre za dobesedno ristanc različnih medijev in različnih načinov dela s temi mediji in veliko prilagajanja na različne situacije in tudi poskusov vedno puščati prostor za nenehno eksperimentiranje.

Pandemija je veliko dogodkov preprečila, nekaj pa je bilo kljub vsemu uresničenega

Če pogledava zadnje leto vašega ustvarjanja: kaj vse ste počeli in kaj je bilo kljub pandemiji postavljeno na ogled?

Počela sem veliko, a kar nekaj energije in časa je šlo v prazno zaradi nenadne pandemije. Je pa res, da je ta spodbudila nastanek novih del, ki jih brez nje ne bi bilo. Najprej torej, kar zaradi pandemije ni bilo uresničeno, je pa bilo že vse pripravljeno in v priprave vloženega veliko dela in energije. Predvsem so to moji newyorški projekti: najprej odprtje nove digitalne umetniške galerije na Liberty Plaza 28 v finančni četrti Manhattna, ki bi se morala zgoditi v aprilu 2020 z mojim videom Reciklirane sence. Prav tako aprila bi morala biti odprta skupinska razstave Mlada Evropa v Ubu Gallery, kjer sem bila predvidena kot eden od treh mlajših umetnikov iz Evrope, in nato še skupinska razstava junija 2020 v preddverju Generalne skupščine OZN v New Yorku na temo ohranjanja biodiverzitete. Ti projekti se zaradi še vedno veljavne prepovedi potovanja v ZDA najbrž ne bodo uresničili.

Eva Petrič s Koronavrtnico na Dunaju, v Ljubljani pa Uspavanka za drone

Je pa pandemija spodbudila nastanek moje Koronavrtnice, ki je pozneje med prvim valom epidemije z akcijo pretvarjanja čustev v čipke z izdelki članic skupine za eksperimentalno čipko prerasla v Kolektivno koronavrtnico. Ta že od oktobra dalje širi upanje s stene nad grobnico cesarja Friderika III. v dunajski katedrali sv. Štefana in bo na ogled tam vse do konca septembra. Junija, avgusta in septembra mi je uspelo ujeti odprto okno v pandemiji in realizirati razstavo SOUNDeSCAPES: Uspavanka za drone v galeriji Photon v Ljubljani. Ta razstava je nato avgusta gostovala še v galeriji Simulaker v Novem mestu, septembra in oktobra pa še na Dunaju.

Žal pa mi je zatem drugi val pandemije preprečil izvedbo skupnega slovensko-avstrijskega dogodka v Kinu Šiška z naslovom Odiseja skozi mojo, tvojo umazanijo, ki sem ga pripravila skupaj z avstrijskim komponistom Rupertom Huberjem in v sodelovanju z avstrijskim kulturnim forumom v okviru medsosedskega kulturnega dialoga. Žal je bil dogodek zaradi omejitvenih ukrepov zaradi pandemije odpovedan en dan pred samo premiero. Upam, da ga bomo lahko realizirali letos spomladi. Enaka usoda je doletela tudi mojo večmedijsko instalacijo Postkoronsko sonce – v nihanju, ki sem jo pripravila posebej za prostor Križevniške cerkve v Ljubljani za december 2020. Prav danes pa sem zvedela, da bo instalacija v Križankah realizirana letos junija – seveda, če nas tedaj ne bo presenetil tretji val pandemije.

Prostor jo navdihne, o ideji prepriča odgovorne, nakar jo izpelje

Imam občutek, da ste izredno produktivni in da si znate poiskati tudi prizorišča za svoje predstavitve.

Res je, različni prostori, zlasti javni, me inspirirajo, saj sem prepričana, da je umetnost namenjena vsem, tudi tistim, ki ne zahajajo v galerije in muzeje. In ko me določen prostor močno prevzame in vidim, kako bi ga nadgradila, se mi ne zdi škoda energije, ki je je včasih treba kar veliko, da potem s svojo idejo prepričam pristojne in jo uresničim.

Kje utegnemo letos videti vas oz. vaša dela v Sloveniji?

Najprej upam, da bomo že spomladi lahko v Kinu Šiška v Ljubljani realizirali Odisejo skozi mojo – tvojo umazanijo, ki je zaradi koronavirusa odpadla lani novembra. Potem, kot sem že omenila, bo moje Postkoronsko sonce zanihalo junija v Križevniški cerkvi v Ljubljani. Še pred poletjem upam, da bomo uresničili tudi skupinsko razstavo Interwoven v galeriji Neurotitan v Berlinu, ki je lani odpadla. Poleti bom z instalacijo TRANShomoPLANTATION sodelovala v javnem prostoru Dunaja, na prizorišču Schottentor križišča linij dunajske podzemne železnice, pozimi pa bom z novo instalacijo Can You Swim? gostovala v Art Box v znamenitem dunajskem MuseumsQuartier. V Sloveniji sem jeseni dogovorjena za samostojno fotografsko razstavo v galeriji Gong v Novi Gorici in decembra za skupinsko razstavo v Savinovem likovnem salonu v Žalcu skupaj s slikarko Zdenko Žido.