Slovenska snežna ujma: njen duhovni in duhovnozgodovinski pomen

68
245

Zgaraneroke»Snežna in ledena ujma ne moreta biti naključni, temveč imata globlji duhovni pomen. Slovenska zemlja je namreč prepojena s krvjo mučencev in junakov, ki so svoja življenja izgubili zaradi svojega protikomunističnega prepričanja. Je ni pedi na naši zemlji, kjer ne bi bilo prelite njihove krvi. Ta kri je vsrkana v vsako poro naših gozdov in dreves. Ta so jo pila in se je napila, zdaj pa vpije, kakor je vpila h Gospodu kri ubitega Abela, Kajnovega brata (prim. 1 Mz 4,10). Ker o pobojih govorimo premalo oz. jih hočemo pomesti pod preprogo s floskulami, naj že enkrat pustimo zgodovino pri miru in se osredotočimo na prihodnost, se uresničuje svetopisemski rek, da če „ti umolknejo, bodo kamni vpili.“ (prim. Lk 19,40). Seveda v našem primeru vpijejo drevesa, ki ne zmorejo več prenašati teže sedemdesetletnega molka o grozodejstvih, ki jih skrivajo med svojimi koreninami. Drevesa, ki ječijo in padajo, da se sliši kakor streli iz pušk, pod katerimi so padli mučenci komunističnega režima, pod težo snega in ledu, so prepojena s krvjo žrtev pobojev in drugih zločinov. In kri teh ljudi je v teh dneh spregovorila v vsej svoji veličini. Ta kri je tista, ki ječi skozi prizadeta drevesa. Ne lomita jih sneg in led, temveč teža umora.«

Tako je razloge za naravno nesrečo, ki je te dni prizadela Slovenijo, v zapisu z naslovom Zlagano sočutje analiziral Sebastjan Erlah, letošnji dobitnik Meškovega priznanja Združenja novinarjev in publicistov, sicer pa vplivni kolumnist, čigar politična stališča so blizu naši največji opozicijski stranki, katere član je (kakor 30.000 drugih državljanov te republike – poldrugi odstotek prebivalstva! – , med katerimi je že petnajsto leto tudi pisec teh besed).

Erlahov prispevek je vzbudil posmeh, norčevanje in zgražanje. Odzivi na družabnih omrežjih so precej jasno pokazali, da tudi konservativna katoliška javnost nima več potrpljenja. Pa ne toliko do avtorja samega, ki so ga sicer že odslovili iz nekaterih katoliških medijev (kot je ob tej priložnosti zapisal sam, se je znašel v dobri družbi, saj so bili pregona zaradi izrečenih misli pred njim deležni že Sokrat, Nietzsche in Pučnik); tokrat se je verjetno, res, znašel predvsem v vlogi strelovoda (če smo že pri meteoroloških metaforah) nezadovoljstva nad določenim tipom retorike, ki jo pooseblja.

Obljubim, da se bom tokrat zadnjič ukvarjal z degradacijo retorike na slovenski desnici. Verjamem namreč, da mnogim bralcem ta tema že preseda. Se pa bom, ker je zadnjič o tem, oglasil v dveh delih. O pomembnejši vsebini naslednjič. Najprej bi rad namreč tudi sam nekaj misli posvetil vpijočim drevesom.

Iz razmišljanja se norčujejo, je v svojo obrambo zapisal Erlah, ker ne razumejo njegove duhovne razsežnosti. To vsekakor drži. In to ne velja le za njegove liberalne, temveč tudi katoliške kritike – ki so mu dejstvo, da duhovne razsežnosti članka ne razumejo, dali precej jasno vedeti.

Duhovna razsežnost vpijočih dreves

Ideja, da je nered v naravi odraz moralnega nereda, ima v zahodni kulturi dolgo in globoko tradicijo. Srečamo jo pri starih Grkih, posredno (kot Božjo kazen) v Bibliji, zlasti pa v keltski mitologiji, ki je, kot vemo, vir dobršnega dela srednjeveških legend. Glede tega je najbolj znana legenda o Ribiškem kralju iz ciklusa o kralju Arturju in iskalcih Svetega grala. Srčni, a nesrečni kralj je usodno ranjen v boju: kopje ga zadane v stegno; po drugi različici v dimlje. Srednjeveškemu človeku je bil evfemizem jasen: kralj je preživel spopad, a je v boju izgubil svojo moško moč. »Il fut blessé entre les jambes«, piše Chrétien de Troyes v 12. stoletju; »ranjen je bil med nogami«. Srednjeveški svet, prežet s krščanstvom, ne ločuje med telesno in duhovno razsežnostjo: kraljevo rano je treba razumeti predvsem kot duhovno pohabo. Kralj je izgubil plodnost. Viteška etika je kruta, neizprosna in še ne zna dobro razločevati med neželenimi okoliščinami in subjektivno krivdo posameznika. Čeprav je bila kralju rana zadana v pravičnem boju, ga to v viteški mentaliteti ne opravičuje. V spopadu bi bil moral zmagati ali pa pogumno pasti. Krvaveča rana, ki priča o njegovem neuspehu, ima razsežnost moralne krivde; in krivda vladarja se – po arhaični predstavi, ki jo poznamo vse od Grkov in Mezopotamcev – začne odsevati na usodi njegovega kraljestva. Njegova dežela postane pusta, brezplodna kot on sam. Pesnitve na dolgo in široko opisujejo ujme, ki jo prizadenejo; v nekaterih različicah (mislim, da pri Wolframu von Eschenbachu, bavarskemu trubadurju, ki je obiskal tudi naše kraje) kraljestvo sredi pomladi zajame nenavadno huda zima, ki pomori vse, kar je živega. Ko se ob veliki noči ledena plast vendarle umakne, se izpod nje pokaže popolna pustnija. Od tod znameniti uvodni verz modernistične pesnitve The Waste Land angleškega pesnika T. S. Eliota (»April is the cruelest month …«).

Eliotova pesnitev, ki se navezuje na tradicijo srednjeveške legende, je kontemplacija neskončnih možnosti, ki jih nudi modernost, in neskončnega opustošenja, ki ga je zmožna. Nastala je le nekaj let po koncu prve svetovne vojne: tako kot v legendi o Ribiškem kralju je tudi tu opustošenje odsev zatona duhovnih elit. »The best lack all conviction, while the worst are full of passionate intensity,« je skoraj hkrati zapisal Eliotov irski prijatelj W. B. Yeats. Oba sta svoje verze napisala pod vplivom krvavih dogodkov na Irskem; deželi, ki je bila Eliotu, kot katoličanu, zelo pri srcu. Irska tragedija – krvavi osvobodilni boj, ki mu je sledila državljanska vojna – je v pesniku vzbudila zle slutnje, da divjanje prve svetovne vojne ni bilo vrhunec, temveč šele začetek nezaslišanega razdejanja.

Imel je prav. Dvajseto stoletje se je izkazalo za eno najbolj krvavih v zgodovini. Svetovna zgodovina je na naša tla vstopila s Soško fronto, ki je v dveh letih in pol vzela pol milijona mladih življenj. Pol milijona! Zanje še najbolj velja Zajčev verz, »tvoji beli zobje so bili jalova žetev« … Kdo lahko oprosti toliko uničenih življenj v imenu mizernih ozemeljskih prerivanj? In nato fašizem, okupacija, upor, revolucija, poboji … in Teharje, montirani procesi, Goli otok.

Zakaj bi drevesa ječala le zaradi nekaterih žrtev? Če se njihovo trpljenje res napaja iz krvi nedolžnih, kje so tukaj pobiti talci italijanskih kaznovalnih pohodov, mučeni aktivisti Osvobodilne fronte, Cigani, ki so jih pobili partizani, kje je žena Mateja Bora, ki so jo ujeli domobranci in izročili nacistom (»Položil na vresje sem tvojo razbito lobanjo, dolgo strmel sem vanjo …«)? In če govorimo o mučencih – pa pobiti kristjani pod nacističnim barbarstvom? In zakaj samo žrtve vojn in političnega nasilja? Narava ne joče nad ostalimi nedolžno ubitimi, trpinčenimi, v skrivne jame zmetanimi, pozabljenimi? Mislite, da jih je bilo malo? Koliko zverinskih, nekaznovanih umorov se je nabralo v vseh stoletjih, od Turkov do rokovnjačev, koliko žrtev ne bo nikoli slišanih, koliko jih je za silo zagrebenih, še brez skupinskih obeležij nad jamami? Koliko detomorov? Zgodovina teh krajev je, tako kot drugod, sosledje nezaslišanega nasilja človeka nad sočlovekom.

Temu se z drugimi besedami reče izvirni greh. Katoliški katekizem uči, da je zaradi njega padlo vse stvarstvo. Nič ni ostalo neranjenega – vse, kar je, trpi zaradi človekove zlobe, zaradi njegove nizkotnosti, malenkostnosti, zavisti, topoglavosti; zaradi vseh malih grehov, zamer, prebrisanosti in pokvarjenosti, ki vsak dan rojevajo prave etične katastrofe, ki vpijejo do neba.

Samo v tem kontekstu ima pisanje o ječanju dreves svoje mesto v mističnem motrenju stvarstva. Vse ostalo je manipulacija.

Kajti drevesa ne morejo imeti žrtev komunizma raje od vseh ostalih. Ker žrtve komunizma niso žrtve nekega kozmičnega spopada z Antikristom. So žrtve kot vse ostale. Žrtve želje po oblasti (libido dominandi), običajne zlobe, poškropljene s politično imuniteto; so žrtve avantgardnega projekta, ki je politični spopad dojemal v posvetnih eshatoloških kategorijah, ki je vse, ki so mu nasprotovali, razglasil za moralne izmečke in prodane pokvarjence, ki je gojil kult nezmotljivega vodje in z enoumjem in propagando dušil vsak glas kritike. Zgodovinsko in politično te zločine motrimo s posebno kritičnostjo, zaradi časovne bližine in nekaznovanosti lahko v nas vzbujajo mnogo močnejši moralni gnev in zaradi grozljivih posledic, ki so jih zapustili v narodu, nas navajajo k posebni ogorčenosti. Vse to je res; toda s kozmično-soteriološke perspektive – iz edine perspektive, torej, v kateri smemo govoriti o ječanju dreves – so le še ena izmed mnogih manifestacij človeškega padca. Dovolj je, da se ozremo okoli, po svetu in zgodovini, in videli bomo, da je to le ena izmed mnogih tragedij človeštva. In ne med najmanjšimi.

To kajpak ne pomeni, da nimamo do nje posebne empatičnosti in odgovornosti, ki se mora med drugim prevesti v etično zahtevo, da glede teh zločinov ravnamo, kot od nas zahteva pravičnost. Zločin je zločin in če se le da, ga je treba kaznovati, ne glede na politični ali drugi kontekst, v katerem se je zgodil. Po spremembi režima, ki je to dolgo onemogočal, je naša naloga, da krivce za zločine, ki so še živi, pripeljemo pred roko pravice. Toda Erlah ne piše o tem; on piše o ječanju dreves.

Zakaj ječijo drevesa?

Iz Erlahovega besedila je očitno, da zato, ker mediji nočejo dati dovolj pozornosti parlamentarni akciji SDS-a proti zločinom UDBE. In razvajeni ljudje, ki so ostali brez elektrike in odrezani od sveta, si mislijo, v svojem egocentričnem narcisizmu, da se ujma tiče njih – ne, pogumno razkrije Erlah, sploh se ne tiče njih, tiče se, kot vse, predvsem »nas«. »Nas«, to se pravi podpornikov slovenske pomladi, naših političnih interesov, strategije mobilizacije, naših travm, naših fiksacij. Vedno in vse mora namreč biti o nas – v nasprotnem primeru bi človek utegnil pomisliti, da ima ta država še kak drug problem, ki gre onkraj tega, da nam ni priznano mesto, ki nam pripada v družbi.

Banaliziram? Sem nepieteten? Ne! Ironiziram, ker je to poleg zgražanja (da ne uporabim fiziološko-prebavne metafore) edini način, kako se spoprijeti z epidemijo prostovoljnega poneumljenja, ki je zajela našo deželo in ki ji Erlah – recimo že enkrat bobu bob! – služi iz dneva v dan ob živahnem odobravanju nekaterih organizacij in institucij na desnici.

Nepieteten je Erlah. Zato je tudi doživel hladen tuš na desnici. Kar počne s spominom na žrtve totalitarizma, se namreč reče manipulacija. Je manipulacija teologije, ker povsem neprimerno in poljubno zlorablja njene kategorije za politične namene, in je manipulacija, ker te politične namere (ki so lahko tudi legitimni) uporablja za dnevnopolitična prerivanja.

Bralec ima sedaj polno pravico, da plane kvišku: »Neumnost! Kakšna manipulacija? Kvečjemu upravičena prenapetost. Zakaj se moramo ukvarjati z enim Erlahom, na drugi strani pa je cela medijska mašinerija manipulacija! itd. itd. …«. Razburjeni bralec ima povsem prav. Prav ima, ko meni, da zadeve niso simetrične že zato, ker ima, pri dotični problematiki, ena stran resurse, da (v brk razsodbi Ustavnega sodišča) postavlja spomenike stalinističnim zborovanjem, druga pa se mora bolj ali manj omejiti na pisanje v obrobnih medijih. Nima pa prav, ko pričakuje, da je treba prav k vsaki oceni dodati »da, vendar … (drugi so še slabši)«. Ta »da, vendar« je veriga, ki nas priklepa na vrtiljak zrcalne radikalizacije. Njen končni horizont pa je uničenje civilne sfere javnega sobivanja na Slovenskem. Tisti, ki nam je ta pri srcu, začenjamo razumevati, da je treba začenjati stvari postaviti na njihovo mesto in da je pri tem treba pomesti tudi pred lastnim pragom, kot se reče.

Marsikaj je odvisno od konteksta. Verjetno obstaja kontekst, v katerem ima tudi izjava, da drevesa ječijo zaradi krvi komunističnih mučencev, svoje legitimno mesto. Težava je v tem, da smo se navadili molčati ob primerih, ko takšne in podobne izjave niso upravičene, in si zaradi tega z lastnimi rokami spodkopujemo legitimnost, da jih branimo tedaj, ko so. To je še eden od mehanizmov, s katerimi nas pričujoča radikalizacija iz suverenih posameznikov spreminja v sužnje naših lastnih mnenj.

To je predrzna izjava, toda trdim, da diskurz, ki veje iz Erlahovega članka, že ni več krščanstvo. Vsaj ne v svoji ortodoksni, katoliški obliki. V najboljšem (ampak res najboljšem) primeru spominja na pretirano osredotočanje na nacionalne mučence, kakor jo lahko vidimo v nekaterih pravoslavnih in vzhodnih cerkvah, npr. pri Srbski pravoslavni ali Armenski apostolski cerkvi. Na tisto nevarno zožanje religiozne perspektive na raven partikularnega (rodovnega, nacionalnega, teritorialnega; skratka, neuniverzalnega), ki jo opažamo pri shizmatičnih bratih. Le da tu zožanje ni rodovno-nacionalne, temveč ideološke narave (čeprav je tudi v slovenskem primeru govora o genocidu, genos pa pomeni rod). Ko začnemo to rodovno tragedijo mistificirati, iz nje delati teologijo žrtve in nacionalno-ideološko martirologijo, smo na dobri poti v neo-poganske nebuloze, ki lahko služijo za legitimiranje marsičesa, predvsem novih krivic.

Erlah je verjetno premlad in se ne spomni, da se je konec osemdesetih lahko zelo, zelo podobne stvari bralo o srbskih žrtvah ustaških pobojev. Ki so seveda prav tako resnične kot slovenske žrtve komunizma, zverinstvo, ki so jim bili podvrženi, pa prav tako ali še bolj nezaslišano in vnebovpijoče. Ni pa nobene potrebe, da desetletja po smrti oboji postanejo žrtve še ene manipulacije za politične namene.

Foto: www.sxc.hu

68 KOMENTARJI

  1. Kako se je že dogajalo v Davidovih dneh? Nesreča za nesrečo, navidezno »naravne«, neodvisne od človeškega faktorja. Vzrok? Zločin, ki ga je naredil njegov predhodnik Savel. Kaj sedaj? Davidu uspe »spraviti skupaj« spravo z ostankom pomorjenega ljudstva – in nesreče prenehajo.
    (Tega si ni izmislil g. Erlah in jaz tudi ne.)

    • To kar Jezus pravi glede stolpa v Siloi se nanaša na čas pred Odrešenjem, ki nastopi z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenje. Do takrat, smo bili vsi enako grešni, vsi za v pekel (tega nas je namreč prišel Jezus rešiti). Po odrešenju pa je stvar popolnoma drugačna. Kdor je v Jezusu (oz. se Vanj vrača) mu je greh izbrisan: in z grehom kazen zanj (kar seveda ne izključuje očiščujoče trpljenje na tem ali onem svetu – v vicah). Gospod Erlah piše o času po Odrešenju.

  2. Spoštovani komentatorji!

    Najprej moram povedati, da se o “Slovenska snežna ujma: njen duhovni in duhovnozgodovinski pomen” piše, ko prideš s terena, kjer si pomagal sosedu …

    Potem moram povedati, da kraji na Dolenjskem niti niso imeli kakšne strašne ujme, razen višje ležečih. Konkretno: Trebnje, Novo mesto. Pa je Novo mesto znano kot mesto, kjer zažigajo škofe.

    Da ni povezave med moralnim razsulom in stanjem v naravi? To trditev je težko zagovarjati: http://www.air-zone.com/images/smog2.jpg Slika je izbrana iz prve strani, ko sem v gugl odtipkal smog.

    Lahko se pa pogovarjamo čisto konkretno, ali je ta ujma resnično krik nepokopanih po vojni umorjenih ljudi? Obe mnenji, da in ne moramo spoštovati. Strinjanje pa ni potrebno.

  3. Prav nič ni narobe, da je Erlah napisal svoj članek. V njem ni navedeno, da kakšno žrtev izpušča ! Sam Erlah je poudaril, da gre za razmišljanje o “globljem duhovnem pomenu” zadnje ledene ujme….Navaja pa izrecno in po mojem niti ne neupravičeno samo tiste, ki so še vedno zamolčani in zasramovani, za njihovo smrt pa nihče niti na odgovornost ni bil poklican, kaj šele kaznovan. Večina državljanov še danes na različne načine žali te žrtve in tiste, ki jih omenjajo in iščejo resnico.
    Bi bilo pa korektno, da se avtor tega odmeva na Erlahovo pisanje vsaj predstavi. Da bi imelo njegovo pisanje vse potrebne dimenzije, ki jih bralec potrebuje !

  4. Bistvo vsega je v naslednjem:

    Ali smo sposobni razumeti stvarstvena življenjska sporočila ?

    Ali ni neverjetna in resnična simbolika z zaledenelimi srci in čustvi?

    Ali lahko kdo objektivno dokaže, da slovenska srca in čustva niso krepko zaledenela, da še nismo sposobni obsoditi slovenski holokavst po 2. svtovni vojni

    Ali ni potrebno toplo, božansko sonce, ki naj otopli zaledenela srca in čustva Slovencev?

  5. Zakaj je v Sloveniji še vedno zaničevan tisti
    tisti, ki obsoja slovenski holokavst
    in ki hrepeni po človekoljubju?

    Med njimi tudi Pedro Opeka in Možina.

  6. To, da so Erlaha že odslovili iz nekaterih katoliških medijev, mi vliva upanje. Očitno so tudi med slovenskimi katoliki vplivni ljudje, ki so jim odvratni ljudje, ki očitno svoje osebne travme in obsesije “zdravijo” tako, da strupeno širijo razkol, sovraštvo in nestrpnost.

    Upam, da bo do takšnih pozitivnih premikov čim prej prišlo tudi na slovenski levici.

  7. Oppppsss! Šele sedaj sem šel brat razmišljanje gospoda Sebastjana. In napad nanj mi je razumljiv, saj razgalja novinarje, ker delajo rompompom okoli ujme, ki je mačji kašelj v primerjavi s katastrofo “slovenska levica”. In da ga nekateri vplivni ljudje v vrhu slovenske Cerkve ne prenesejo … tudi razumem … če tedanji škof Stres ni mogel pred cerkvenim sodiščem obsojenega pedofila-duhovnika odmakniti od duhovnih vaj za mlade, če nočemo govoriti o UDBI med cerkvenim vrhom …

    • haha, da je slovenska levica hujša katastrofa od žleda, je pa nesporno dejstvo, ki se ga ta empirično dokazati s številkami 🙂

  8. Slovenci smo očitno res tragičen narod. Samo jamranje pa obtoževanje. Pisanje takih oprostite traparij kot so te o vremenu in nedolžnih žrtvah je tudi lahko norčevanje iz teh. Veliko težav, ki so nastali ob tej ujmi je tudi zaradi tega ker so nevzdrževane ceste potoki in pa tudi marsikje neočiščeni prostori ob elektrovodih.
    Koga pa so prizadele najbolj te ujme…. Ljudi, ki normalno živijo in delajo.
    Res smo narod hlapcev če imamo takšen način razmišljanja.
    Namesto tega naj rajši pišejo o konkretnih primerih in dokazih nečednih dejanj.

  9. 1. Odrešitev je univerzalna, ne samo za ene ali druge, temveč za vse. zato krščanstvo danes ni zgolj judovska sekta, temveč vera vsega človeštva.
    2. Vsaka žrtev je predvsem žrtev v luči boja za oblast, takšne ali drugačne oblasti. Razlika je samo v tem, da ene žrtve so poveličevane, druge so zamolčane. Erlah in SDS so prevzeli način razmišljanja svojih predhodnikov, namesto Titeka imajo Janšo, namesto komunizma, imajo antikomunizem, vse drugo je ostalo na istem. Tam se poveličujejo žrtve komunizma, tu se poveličujejo mučenci antikomunizma. Ker mučenci antikomunizma v slovenski družbi niso standard, temveč po vsej Sloveniji natrošeni spomeniki NOB, vlada v SDS in tudi precejšnjem delu katoliške inteligence frustracija in cinizem.
    3. Kakšen je izhod? Zagotovo ne to, da se človek postavi v vlogo žrtve, da se napaja iz občutka moralnega zmagovalca in se njegov um kopa v deliriju cinizma in ironije.
    4. Cinizem je v dobršnem delu odraz strahopetnosti in nezmožnosti soočanja z dejanskim stanjem.
    5. Da se Erlah istoveti z Nietzschejem je pomembno samo v tem kontekstu, da je bil Nietzsche ravno tako velik cinik. Celo več, Nietzsche je cinizem ter ironijo predpisoval kot zdravilo in ju označeval za edino dejansko stanje duha v nihilističnem svetu, kjer se enako vedno ponavlja in vrača. Da o sočutju sploh ne govorim, boj proti sočutju je tema večine vseh Nietzschejevih del (cinizem kot nasprotje in zdravilo za sočutje !!!!! ?????) V tem oziru dvomim, da je Erlah sploh katolik, ker katolicizem temlji na dokončnem odrešenju, na premočrtnosti zgodovine, ki se konča v končni sodbi, v kateri bo Bog zavrgel krivične in poveličal pravične, do takrat pa naloga človeštva in človeka, da se vadi in razvija v ponižnosti, sočutju in predanosti božjemu načrtu (svetemu duhu).
    6. Stranka SDS ostaja tisto, kar je bila, v svojem jedru posvetna, ateistična stranka z socialno noto, ki pa svoje razlage in odgovore na pereča družbena vprašanja črpa predvsem iz ateistične, nihilistične duhovne tradicije. Očitno to paše tudi nekaterim katoliškim intelektualcem, ampak mi katoliki, mi stavimo na ponižnost, sočutje in božji načrt.

  10. Malo prej sem prebral v današnjem spletnem Delu pozitiven članek o Možini in Pedru Opeki.

    Očitno se stvari premikajo v pozitivno smer, torej k človekoljubju.

    Pomanjkanje človekoljubja je povzročilo pri Slovencih
    nepotrebne življenjske travme.

    Človekoljubje pa plemenitiš tudi z občudovanjem stavrstva.

  11. Dober prispevej. Sam vidim neumnost Erlahovega pisanja še v neki drugi točki: zanj imata katastrofa in nesreča svojo težo samo takrat, ko ju je mogoče navezati na neko drugo zlo. Ujma je slaba zato, ker je odraz poboja domobrancev; in povojni poboji so slabi zato, ker se vračajo v podobi vremenskih nesreč. To, kar Erlah spregleda, pa je neodpravljivo dejstvo, da je vsako trpljenje že nesreča samo po sebi, ter da ne potrebuje dodatnih katastrof in ponovitev, da bi postalo obzalovanja vredno.

  12. —“Če bo nekega dne vaše srce zarjavelo zaradi pesimizma, če ga bo razžrl cinizem-naj se bog usmili vaše duše starca. Ostali boste mladi, dokler boste pripravljeni na izzive, dokler boste dovzetni za lepoto, dobroto, in veličino, dojemljivi za sporočila narave, sočloveka in nerazumljivega. “”–Marcus Aurelius

    Mark Avrelij je napisal pravilno. Jamranje določenih piscev je dokaz tega. Hlapčevsko razmišljanje pravovernih kristjanov je pripomoglo da smo v stanju kakršnem smo.
    Po eni strani jamrajo, po drugi strani bi vse in vsem odpustili. Ne ločijo med odpuščanjem krivic in satisfakcijo do žrtev za storjene zločine. Predstavniki kristjanov v parlamentu pa glasujejo tudi za privilegije tistih, ki so bili vladajoči člani bivšega režima.
    Je pa res da nekateri uživajo v tem, da se počutijo kot žrtve… Tako imajo izgovor pred seboj in svetom, da se nič ne da spremeniti.
    … Ostali pa vemo, da je treba iti naprej. Ne glede na vse kar se dogaja. Ali kot pravi pregovor… Ni problem če padeš, važno je da narediš korak naprej…

  13. S človekoljubjem se da storiti največ. To dokazuje tudi Pedro Opeka.

    Človekoljubje je proti sovraštvu, neresnicoljubju, nepravičnosti, nepoštenju, krivicam, neodgovornosti, nemoralnosti, neetičnosti, nesolidarnosti.

    Človekoljubje spremeni brez nasilja tudi nasilne in tiste, ki so proti človekoljubju.

  14. Oba imata po svoje prav, čeprav menim, da ne gre za namerno manipulacijo. Božja znamenja je težko razumeti in dojeti. Res pa je, da je to ljudstvo svetoskrunsko v celoti, ker noče pokopati desetisočev žrtev slovenskega medvojnega in povojnega holokavsta, kar v človeški zgodovini niso počela najbolj barbarska poganska ljudstva. Za to početje ni izgovora na komunistično kontinuiteto, ki bi jo ljudstvo s svojimi nogami na volitvah prospremilo na smetišče zgodovine, če bi hotelo. Pa ne bo! Kljub sedanjim dogodkom, ki jih vsi poznamo, bo na prihodnjih volitvah ista kontinuiteta zmagala verjetno z dvotretinsko večino in postavila pod vprašaj celo članstvo v EU in Natu. Tudi izgovori na rokovnjače, Turke, detomore ne veljajo, saj so bile vse žrtve verjetno pokopane, vsak partizan ima spomenik, Kidričevega so na “dan mrtvih” celo počastili s cvetjem. Dokler bo pa naš narod imel Hudo jamo za drugorazredno temo in ne bo spoštoval svetosti življenja in mrtvih se lahko nadeja novih znamenj tudi na svojem materialnem področju.

    • Sarkazem imaš prav. Nimaš pa prav, ker vidiš v ljudstvu zgolj in izključno v naprej definirano voljo, da ostane tako kot je… Cinizem enega Erlaha in še mnogih drugih je zgolj voda na mlin levičarjem in drugih… Problem je v tem, da je desnica, sploh pa SDS, v metodah povsem enaka levici, saj ne more biti drugače, bili so v komunističnem sistemu vzgojeni in šolani in delajo tako kot so jih naučili, samo Titeka so zamenjali z Janšo… Hočem povedati naslednje, vsekakor je potrebno odločno zavrniti komunizem, ampak ne na ta način, da prilivaš še ognja na mlin in z cinizmom in sarkazmom ter brezčutnostjo odvračaš ljudi od sebe… Treba je preprosto samo prijazno reči, s tem se ne strinjam. Tega nočem. Pika. To je dovolj. In treba se je organizirat. Npr. koliko pa je na desnici res podjetnikov? Malo. Tako kot levičarji, vsi rinejo v državne službe in tu nastane problem, ker so že zasedene s strani levičarjev, seveda jih ne bodo prostovoljno odstopili, tudi desničarji jih ne bi, če bi jih imeli… Koliko demonstracij je desnica spravila na noge, pa se SDS ponaša z ne vem kakšnim članstvom?… Nič, zero, niente, skrivajo se za kulturnimi proslavami in raznimi forumi, kjer bereš in slišiš vedno ene in iste face… in pokličejo še par družinskih članov, da je videti dvorana polna… In še in še…

        • Prosim, preberi si moj zgornji oz. prvi komentar na članek in me šele potem klasificiraj in popredalčkaj… Vsaj to uslugo mi prosim naredi, preden te bom jaz lahko še kako drugače popredalčkaj, ker to je reakcija vredna levičarja, ne pa razgledanega in splošno informiranega desničarja…

  15. “Nepieteten je Erlah. … Kar počne s spominom na žrtve totalitarizma, se namreč reče manipulacija.”

    Se popolnoma strinjam, g Lisjak. Hvala za tehten članek in pronicljivo analizo.

    Morda izhaja manipulacija iz Erlahovega nestrokovnega in neprimernega odnosa do javne besede. (Kdo in zakaj mu je podelil Meškovo priznanje?!) Kot novinar bi moral razlikovati med tistim, kar ima vlogo objektivnega besedila, in tistim, kar je primerno za osebni zapis, in kot tak prenese več (pre)drznih povezav. (Tak zapis je npr. pesem.) To, kar beremo v zapisu Zlagano sočutje, se težko razume drugače kot izraba žrtev in trpljenja pobitih za to, da pljuvaš po političnih nasprotnikih. Nepietetno in protikrščansko!

    • Zelo pretiravate g. Jože Kurinčič, zelo. Erlah je na svoji spletni strani zapisal kar je zapisal. Menda ima pravico zapisati kar čuti ? Če je malo pretiral, mu pa res ni treba očitati manipulacije, izrabe žrtev, pljuvanja po političnih nasprotnikih ( je Erlah kak politik, ki ima kake politične nasprotnike ?)!?
      Take polemike na “desni” so zelo všeč dobronamernežem iz – to pa ja zlahka ugotovimo – skrajne levice, ki zelo uživajo v konfliktu na t.im. desnici….

      • Tistim iz skrajne levice so zelo všeč teksti, kot jih piše Erlah. Zato ker so polni sovraštva. Skrajni levici pa je sovraštvo osnovna hrana.

        To zlahka ugotovi vsak, ki ni bedak.

        • V tem je žal velika resnica. Slovenci smo inteligentni. Kako si torej razložiti dejstvo, da še vedno nismo (Slovenci, ne poslanci ali ministri!) prišli do najbolj osnovne odločitve, da je mrtvega človeka potrebno dostojno pokopati, da ni dovolj, da ga zagrebeš? Da je krivico potrebno obsoditi? Kako si razložiti dejstvo, da več kot polovica volivcev vztrajno in dosledno voli stranke, ki so polne karieristov in ki so državo po dvajsetih letih dokončno bankrotirale? Zdrava pamet odpove. To stanje (in oblast) je mogoče vzdrževati samo tako, da ljudi na smrt spreš med seboj.
          Kako lahko kristjani izstopimo iz te dialektike, ko (pogosto nehote) omogočamo to sprtost? Kako se je mogoče oglasiti, povedati svoje, in ne postati del te igre?

      • najprej branite Erlahovo pravico, da “pove, kar čuti” (kot da bi mu jo bil kratil), nato pa v isti sapi dodate, da so take polemike voda na mlin skrajni levici – z drugimi besedami, naj bom raje tiho (naslednjič lahko to poveste kar naravnost: jaz se ne užalim tako hitro)
        Erlah ima pravico, da “pove, kar čuti” (čeprav se tu strinjam z mladim ameriškim katoliškim mislecem Barnesom, da to poudarjanje “iskrenosti” ni nujno nekaj dobrega:
        http://www.patheos.com/blogs/badcatholic/2014/01/too-much-information.html). ampak javni prostor ni arena za izražanje čustev: je sfera argumentirane razprave o javnih zadevah. človek mora premisliti, kaj da v javnost, saj mora vzeti v zakup reakcijo na svoja stališča. sploh, če gre za javno osebnost, kakršna Erlah je (Meškov nagrajenec, novinar, kolumnist itd.)
        navaditi se bomo morali, da je tudi desna sredina na Slovenskem pluralna skupina; kar pomeni, da določena stališča, retorika, način obravnavanja stališč itd. pri nekaterih naletijo na negativne odzive. na primer na mojega. in če se bo s takšno retoriko nadaljevalo, bo ta razkol vse večji.
        rešitev seveda ni v molčanju, temveč v odprti razpravi. del razprave pa so včasih tudi burni odzivi. če si jih določeno kontroverzno stališče zasluži. in nihče me ne bo prepričal, da to ni takšno kontroverzno stališče.
        Erlah rad provocira. provocirati pomeni dobesedno iz-zvati. in tokrat je dobil od-ziv. nič drugega

    • V Sloveniji morata biti vsaj dva takale jozeta kurincica. Eden je tale, ves pravicniski, inkvizitorski: “Nepietetno in protikrščansko!”, drugi pa, hudobec, je nedavno zlorabljal trpljenje demokraticne strani in spraseval udbovca Roterja razna sitna vprašanja … No, resitev uganke bi bila se shizofrenija ali pa obicajna postsocialisticna zmedena pamet.

    • hvala vam, g. Kurinčič
      upam pa, da Erlah ne bo doživel prevelike kritike, kot si jo zasluži. navsezadnje je bil to le zapis na blogu

  16. Erlaha nisem bral. Tale clanek pa je sicer poln razmeroma inteligentnih stavkov, sledu modrosti pa v njem ni. Pod videzom nekega intelektualenga in uravnotezenega pristopa je v svojem soprocilu na ravni Mladininega cinizma, ko so se norčevali iz odziva ljubljanskega skofa na brezjansko Marijo s podgano: “Mati, kaj so ti storili”.

  17. Z g. Kurinčičem se zelo strinjam o nekrščanskem in nepietetnem odnosu Erlaha. čudi pa me,da ne pozna okoliščin v zvezi s podelitvijo priznanja Boruta Meška, glede na to, da je bil to javen dogodek, obrazložitev pa je bila objavljena na spletni strani ZNP. Torej, Erlaha je za priznanje predlagal Gašper Blažič, ki je tudi član komisije, ki je ta priznanja podeljevala, je pa tudi sodelavec portala časnik.si. Glede na to, da sta posebna prijatelja in da Erlahov zapis na blogu ni prva neokusnost, kiši jo je Erlah privoščil, gre za škandal brez primere in koruptivno dejanje.

  18. Spoštovani g.Erlah,tudi meni so se porodile enake misli,res se zlo plazi po naši Sloveniji,toda zlo je KRISTUS premagal in tudi,če nam je še tako hudo moramo verjeti v DOBRO.

  19. Ko sem bral ta zapis, sem se moral mimogrede spomniti na diskurz, ki sta ga nekdaj uporabljala Mićo Mrkaić in že pokojni Janez Rugelj. Kot je znano, so mnogi ljudje ob njunih izjavah omedlevali. Verjetno niti prebrali niso do konca, pa se jim je že stemnilo pred očmi. In kot sem videl pri odzivih na Erlahov zapis na blogu (ne na kakšnem javnem mediju, ampak na svojem blogu), se je zgodilo zelo podobno. In zanimivo, sedaj piscu naredijo reklamo praktično povsod – najprej Dejan Steinbuch v Financah, sedaj še tu. Tudi OK. 😉 To pa lahko pomeni, da je tako razvpiti bloger komu stopil na rep.
    Sebastjana Erlaha poznam in tudi njegove zapise berem že dolgo. Ne bom rekel, da podpišem vse, kar zapiše, ima pač svoj (morda občasno tudi preveč robat) slog, vsaj glede blogerskih zapisov. Priznava pa, da nalašč noče biti "politično korekten" in da za to sprejema posledice. Čisto mimogrede, tudi sam sem se lotil podobne teme na časnik.si ("Gorje premaganim"), pa je spolzel mimo brez večjih odzivov. 😉 Sicer pa.. o povezavih med mučenci in drevesi je na malo drugačen način spregovoril film Pokrajina št. 2. Kdor ga je gledal, morda nekoliko bolje razume metafore, ki jih je uporabil S. E.
    Vprašanje umorov, ki jih je izvrševala Udba (plus arhivi), ni neko dnevnopolitično in ideološko vprašanje. Gre za civilizacijsko in navsezadnje tudi duhovno vprašanje. Ljudje, ki so nam vladali nekdaj in imajo na vesti umore, nam na nek način iz ozadja vladajo še danes. Roterjev Zdene je bil vsaj toliko odkrit, da je v knjigi "Padle maske" predstavil, kako je v Kučanovem štabu skrbel za propagando. Ni žalostno to, da se sedaj v parlamentu ukvarjamo s tem, žalostno je to, da se mora s tem ukvarjati zgolj SDS, večji del parlamenta pa se oportunistično drži zapovedane brezčutnosti. In navsezadnje, se je že kdo vprašal, koliko je znašala samo finančna škoda zaradi nedokončane tranzicije? Davkoplačevalski denar smo metali v privilegije, v bančne luknje, dokapitalizacije, razne kobajagi kulturniške projekte, medtem ko je ravno včeraj prvi mož Elektro Gorenjska odkrito povedal, da se je v elektro-infrastrukturo vlagalo občutno premalo, zato so posledice toliko hujše. In tudi odziv vlade na katastrofo je bil precej slabokrven, Bogu hvala so vsaj agregati prišli, večino dela so opravili prostovoljni gasilci, toda po enem tednu so nekateri kraji še vedno odrezani od sveta! Kje mi živimo? Še Celovška cesta v Ljubljani je krepko preluknjana, kar tisti, ki se vsak dan prevažamo v službo z mestnimi avtobusi, krepko občutimo. Kako je potem šele na podeželju? Kako je mogoče, da ljubljanska mestna oblast znova odvzame sredstva, namenjena obnovi Litijske ceste (ker v tistem delu MOL pač ni veliko Jankovićevih volivcev) in jih nameni za afnanje na Slovenski cesti? Naj razume, kdor more. Mimogrede, v petek se odpravljam v Koper in sem pokukal na spletno stran Slovenskih železnic, če bi bilo morda bolje iti z vlakom kot z avtom. Pa sem se hitro premislil, ko sem videl, da bi za prevoz do Kopra z vlakom potreboval skoraj tri ure.
    Ta dejstva sem napisal zato, ker mnogi očitno pretakajo krokodilje solze ob žledolomu in v kateri od televizijskih oddaj smrt mladeniča na Pohorju vpletejo v debato o arhivih (to je šele nepietetno!). Res je, da so pri slabem razvoju podeželja doslej grešile vse vlade, a še posebej socialistične, ki se obnašajo centralistično.
    Sedaj pa drugi del: duhovnost. Prebral sem kar nekaj knjig s področja t. i. karizmatične duhovnosti in demonologije. In to je področje, ki ga niti večina klerikov dobro ne pozna, kaj šele laikov. Tudi veliko pričevanj sem slišal iz prve roke o tem, kako lahko zla dejanja pustijo posledice v družini, pa tudi v krajih, kjer se je zlo dogajalo. Pojdite vprašat prebivalce Hude jame, pa vam bodo povedali svoje občutke, da živijo na območju, ki je okuženo z zlom. Sam ne bi neposredno povezoval žledoloma s pobitimi, bi pa rekel, da je bilo dogajanje v prvih februarskih dneh simbolična ponazoritev stanja duha (ob tem, da se je v gozdovih zgodila huda čistka, ogromno vej je popadalo.. najprej tiste, ki so bile najmanj trdne). Nedavno sem se na duhovnih vajah (pravzaprav seminarju) v Celju srečal prav s to temo – razne družinske tragedije v družinskem deblu (pa tudi kakšni veliki grehi) in kako potem to vpliva na potomce… In to so zamolčane teme tudi v katoliškem tisku. Na žalost. Morda kdo pozna koga, ki živi v bližini Brezarjevega brezna v Podutiku (LJ)? Tudi tam so se dogajale zelo krvave stvari po drugi svetovni vojni. In sem večkrat že slišal tudi o posledicah, ki jih doživljajo tamkajšnji prebivalci več kot pol stoletja po dogodku… Tu gre za stvari, ki so s stališča človekovega razuma povsem iracionalne. Dano pa je to spoznati tistim, ki prosijo Svetega Duha za razsvetljenje.
    Glede na vse to ob branju Erlahovega blogerskega zapisa niti nisem imel kakšnih negativnih občutkov. Ne vem, morda sem tudi sam brezčuten? Pozitivna plat njegovega zapisa je morda v tem, da smo začeli malo več razmišljati – ali pač?
    Pa oprostite, ker sem bil zelo dolg.

    • Včasih me naivnost tovrstnih člankov in komentarjev prav presune. Prvič, ko cinizem postaviš za merilo, potem so cinična tudi dejanja… Erlahovi twitti se vsi po vrsti berejo kot cinični komentarji, če ni bi imel prekomerne radovednosti v sebi, bi jih nehal brati… Pa še marsikoga drugega bi lahko navedel, pa se zdaj ne spomnim nikov in imen… Ja, in ko cinizem postane merilo razmišljanja dejanja niso nič kaj boljša… Tvoja SDS se ne ukvarja edina z udbo in krivicami preteklega režima, temveč še marsikdo drug… Mogoče ti bi ti tu pomagal kakšen seminar Konrad Adenauer Stiftung, pa bi ti že na začetku razložili, da politiko dela tisti, ki obvladuje tudi teme… In vaš predsednik Janša je v tem zelo vešč in državo posiljuje praktično vsak mesec z novo temo… Trenutno je na tapeti udba, in če ni druge teme, v kateri bi SDS lahko dominirala, je to pač trenutno udba… in eno določeno temo dominiraš na ta način, da ne pustiš nikomur drugemu postavljat merila, kako naj si stvari razlaga in da ima rešitve pripravljene samo on, drugi pa ne… Ko bi se vaš predsednik Janša tako super razumel tudi na gospodarstvo, kot se na ideološke teme, bi bil bistveno uspešnejši politik, kot je… Žal pa razen tega, da dominira tema in nas ter državo razveseljuje s stalno novimi domislicami, kakšnega večjega učinka od njega ni… In to je tista tipična slovenska nesposobnost, ali bolje impotentnost, o kateri še največ piše in razume Alojz Ihan, plesat znata SDS in vaš predsednik zelo dobro, toda tistega odločilnega koraka, ko je treba v zadnji seriji zbrat živce in misli in skočit boljše od drugih, tega pa vaš predsednik nima v sebi… to je že neštetokrat pokazal, za koliko zakonov plačujemo obresti, ker se vaš predsednik in njegov team ne znajo zbrati in potegnit prave prave poteze, da o tem njegovem zadnjem spodrsljaju lani pozimi, ko bi lahko postavil vsaj kakšno svojo žensko za mandatarko namesto Alenčice, ki nam zdaj tako pridno šiva rdečo zvezdo, tega pa ni zmogel, raje se gre kralja na betajnovi, glavno da je prvi v opoziciji, kot pa vladati s kompromisi, mu je globoko pod čast… ampak kompromisi so bistvo življenja, kdor jih ne sprejme postane s časoma šizofren…

      • Oh, spet neko utrjevanje pozicije JJ. On je poslan na “desnico”, da jo čisti od znotraj, njegov navidezni smrtni sovražnik iz Murgelj pa od zunaj. Tako so neokomunisti povsem varni na vseh izvorih oblasti v družbi in od demokracije ni niti črke d. Lepo se je videlo, da “desnica” nima več niti človeka, ki bi lahko kandidiral za predsednika države pa smo morali glasovati za manjše zlo. Danilo Türk je bil upravičeno razočaran in jezen.

      • Ja, skrajni čas je, da se Janši ponudite za svetovalca, potem bo vse v redu ! Kako se precenjujete, najbrž ste zelo mladi in tipičen slovenski vsevednež…

        • Ah no, lepo vas prosim! Zapišite že, kdo je št. 2 v SDS? Št. 1 je JJ, do št. 10 je pa vse prazno! Upate trditi drugače? 😉

    • Delate isto napako, kot jo Luka G. Lisjak očita Erlahu. Omenjate žrtve, ampak samo tiste, ki jih je zagrešila levica. Drugih se vam ne zdi potrebno omenjati. Kakšen novinar z levice piše pa o vseh drugih žrtvah. Tistih, ki so jih zagrešili njegovi politični predhodniki, se mu ne zdi potrebno omenjat.

      Temu se reče razcepljenost, Diabolo je tisti, ki razdvaja. Zanj niti ni pomembno, koliko je katerih žrtev. On ima nekakšno lupo ali pa daljnogled, s katero lahko grešnika prikaže večjega ali pa manjšega, kakor se mu zdi potrebno. Njegov cilj je čimbolj temeljita razcepljenost, kar mu je v naši državi zelo dobro uspelo. Samo pogledate volilni rezultat.

      Stavek kot: “Naš je mogoče malo pretiraval, ampak oni so še stokrat hujši” je navadna bedarija, čeprav mogoče pove resnico. Tisti “malo pretiraval” je medtem demon že napihnil. V naši državi se je razpaslo zlo in v boju z njim je lahko uspešen samo tisti, ki je kot svetnik. Kristjani bomo to zlo zmožni premagati, ampak šele potem, ko bomo pri sebi in pri svojih bližnjih izgnali vse, kar daje demonu vzvod.

      Krščanski novinarji in politiki naj bodo veseli kritik. Drugi jih nimajo.

  20. @Abelard:
    Nazivate me, kot da bi bil sam član SDS. Pa nisem.
    Priznam, precej dolgo časa sem na volitvah glasoval za NSi (tudi nesrečnega leta 2008, ko je stranka izpadla iz parlamenta) , vendar bom pred naslednjimi volitvami dobro premislil, komu bom dal svoj glas. Toliko o tem, čigav sem. Moje simpatije do določenih mini-opcij (strank) ter osebnosti so bolj racionalne kot pa čustvene.
    Dovolj za razumne.

    • Ja, v redu, sprejemam komentar. Vztrajam pa na poziciji, da je cinizem skrajno škodljiv, kontraproduktiven in uničuje dušo in telo ter onemogoča tisto, ker ljudi zbližuje, empatijo… Glede odnosa N.Si in SDS je pa tako kot v zakonu, skupaj sta bila, dokler sta si bila všečna in dokler je bila korist, predvsem s strani SDS (tudi zelo ciničen pogled), ko pa eden od partnerjev reče (torej v tem primeru N.Si), glej, ta petek ne grem s tabo na žurko, ker mi je dolgočasna, ga pa drugi obtoži, da ga ne mara in ne ljubi in se užaljen utaplja v lažeh in sprenevedanju… V SDS naj raje razložijo, zakaj na odboru za kulturo niso glasovali za predlog N.Si, da se črta celoten 65. člen, v katerem je govora tudi o anomizaciji osebnih podatkov?… No, oni že vedno, zakaj ne, ker so imeli že prej v mislih referendum in so potrebovali dovolj tehten razlog za referendum, brez anaomizacije osebnih podatkov, ga pa nimajo. ampak do zdaj nihče v SDS tega ni pojasnil in se delajo, kot da seje odbora za kulturo sploh ni bilo…

  21. Odličen zapis,g.Luka!
    Gospod Erlah je v tem zvezdnem trenutku le eden, morda samo eden izmed stotisočev prič ledene ujme, ki je spet dejanskostno, torej vznemirljivo, kakopak, opomnil na slovenske težke kvihte, uteži in na, tudi, boljševiške mlinske kamne, ki nas vlečejo nazaj in v globino.

    Da, lahko bi spesnil pesem ali sonet, ki bi morda enkrat ugledal luč bralstva.Vendar ne.
    Udarno, dejanskostno, v globoki prizadetosti-verjamem to, povedal ljudstvu, ki je za teden onemelo ob neisprosni surovi enostavnosti narave,da vsak zakaj ima veliko zatojev.
    In Gospod Erlah ve, da se slovenska zagamana in zacoprana
    spirala zlohotne poniglve in povsem neodgovorne izživljavosti v velikem brezbrižnem Napuhu utopičnega eksperimenta komunističnega boljševizma bliža neslutenemu vrhuncu v dnu, ki so ga začeli kajnovski klani črnodušnih Kardeljancev, pisunov, umetnikov, miličarjev in sodnikov rdečega orkestra, morilcev Kidričev, Ribičičev in Rozmanov , Dakijevcev in desetin Puklastih Mihov.
    To je en del in ima svoje počelo v peklenskem zlu ruske morilske apokaliptske ničevosti.

    In drugo , najbolj vrhunsko pomembno za slovenski narod je, kar čuti, sliši in se zaveda, skozi in v Gospodu Erlahu, je vesoljna vseodgovornost za nestrečo, trpljenje in strahotne muke in za neizživeta življenja desettisočev
    mučeniških nedolžnih žrtev in njihovih potomcev ter sorodnikov.Obeh polov, seveda.

    Mislim, da je to to, kar je povedal Gospod Sebastijan Erlah.

    Da, drevesa, gmajne, gozdovi jokajo.Ne.Tulijo.
    T je pisal že Bor, pa Kosovel.
    Ko poje Erlah je pa pogrom, a ne?
    In resnično je.Še kako.In buta ven. In butalo bo še bolj!
    Kri joka, tuli skozi led in mraz!
    In terja odgovore, spoznanje, priznanje, kesanje in odpuščanje.Spravljenje.Hočeš ali nočeš.
    Brez tega ne bo šlo.
    Kučan in njegova falangistična kamarila koritarskih drobnjakarjev velenapuha pa dalje trmari, krmari in podira.
    In kar je najhuje, se ne zaveda, da je to, kar kri joka skozi ledovje in razlomljene veje, nuja sprave.

    Sprava prihaja z ledenim polomom in z tihimi večeri brez
    svetlih žarnic, muzike, pralnih mašin in zmrzovalnih skrinj v slovenske domove in v zavedanje po obvoznici iz Narave po Božjem svariteljstvu, ki jo prešuštniški in cmeravo ritavi in napuhnjeni povprečnež, Slovenec ni sposoben speljati.
    Brez Spravljenja ne bo šlo.
    Spoštovani Tovariši,Tovarišice in dragi Farani in Faranke, ne bo šlo.
    Ledena polomijada je taka, kot je ali paradigmatsko simbolno v krvavem ledu – samo začetek hudega treznjenja.

    Tisti, ki ne doumejo, bodo doumevali.Časa je veliko.
    Tisti, ki se opominu Gospoda Erlaha smejejo in ga ponižujejo, pa bodo hudo jokali.

      • Pa kje ti vidiš toliko cinizma. Erlah je tole napisal, ker ga ta žledolom spominja na našo splošno krizo. Kdor bi rad našel fizikalno vzročno/posledično povezavo se norčuje iz njega in iz sebe.

        Ja, tale naša Slovenija je en sam 70 letni žledolom. To ni noben cinizem. Morda žalost. Morda pa dokaz, da je Kristus edino upanje.

        • Seveda je cinizem, praktično vsi Erlahovi twitti so cinični s precejšnjo mero samovšečnosti… Ta človek rabi veliko pozornosti in če nimaš res kaj pokazat, potem se greš cinizem. Pozitivne in vsebinske teme se v Sloveniji ne primejo, dokazano tudi po mojih izkušnjah… Če napišem analitičen komentar, se nihče ne oglasi, če koga primem bolj na trdo, ironično, še najbolje bi pa bilo, da ga kar užalim, potem se pa zelo hitro razvije diskusija. To je največja težava Slovencev. Zaradi funkcionalne nepismenosti odreagirajo samo na žaljivke, samopašnost in cinizem. Ampak ko se dva takšna potem med sabo spopadeta, že po logiki komunikacije ni možna sprava. In tako to dela tudi Janša in SDS ter njegovi kurirja kot je Erlah, če vsebina ni podkrepljena z dobršno mero žaljivk in cinizma, se gre gladko mimo njega, zato on veselo twitta slike starejših poslank v leopardjem vzorcu, kar je povsem nespodobno in neokusno, se pa pač prime (eno Merklovo bi bilo globoko sram, da kaj takšnega naredi, njo že vznemiri, ko pade samo kako točko na lestvici priljubljenosti, in že požene ves svoj štab v pogon, da popravi svojo podobo v javnosti!)… Ja, prime se že, ampak vsi pozabljate, sploh v SDS, da se s tem tudi žali ljudi in ljudje ne odpuščajo niti ne morejo odpuščati tako hitro, kot letijo včasih twitti…

  22. Kar slovenske politike tako zelo loči od npr. nemških politikov je predvsem kultura komunikacije. Medtem ko nemški politiki in njihova PR mašinerija ter publicistika zelo pazijo, da ne bi užalili kakšne posebne skupine družbe in poudarjajo predvsem prednosti svojih programov in delovanja za posamezne družbene in socialne skupine, pa je pri nas politični diskurs usmerjen povsem v cinizem in žaljenje, in celo mislim, da niti ne toliko zaradi tega, ker bi bili ljudje sami na sebi tako zelo pokvarjeni (nemški politiki so enako pokvarjeni kot slovenski, samo uspejo ne s svojo pokvarjenostjo, zato se omejujejo), temveč ker so FUNKCIONALNO NEPISMENI. Normalne analitične teme, ki zahtevajo zbranost in razumevanje, se v Sloveniji ne primejo. V bistvu se moraš žalit, da ljudje zastopijo, zakaj se sploh gre. to pa zagotovo ne more voditi v spravo niti ne med enojajčnima dvojčkoma (v tem primeru SDS in N.si), kreg je logičen zaključek… Obstaja edina rešitev, se zbrati in naprezat možgane, pa nič drugega…

  23. Ne mislim braniti g.Erlaha,bi pa priporočil njegovim kritikom,da si za začetek preberejo knjigo BLAGOSLOVI ALI PREKLETSTVO-Derek Prince.Mogoče se jim bo odprl drugačen pogled na našo preteklost in sedanojst.

  24. Kakor koli primerjati naravno ujmo kot kazen za nerazčiščeno in zamolčano zgodovino je posmeh vsem, ki jih je prizadela. Prizadeti prebivalci so reševali svoja bivališča in lastnino nekateri tudi lastna življenja. Žal so tudi bile človeške žrtve v tej naravni ujmi. Res je načelo svobode izrečene in pisane besede zapisano v ustavi in je človekova pravica. Cinizem pa vsekakor ni ustavno pravna kategorija. Je prej ogledalo pisca in njegovega pogleda na svet.

    —”Če bo nekega dne vaše srce zarjavelo zaradi pesimizma, če ga bo razžrl cinizem-naj se bog usmili vaše duše starca.- Mark Avrelij

  25. Tudi mi smo krivi, da so Jezusa križali.Zapletena je božja logika krivice, zločina in kazni.Zakaj nekateri hudodelci živijo izredno dolgo in v blagostanju ? Zakaj je milijarde človeških bitij bilo umorjenih še pred rojstvom, zakaj v času milijarderjev ljudje množično umirajo zaradi posledic revščine, zakaj.?.?.?
    Vsak bo zase odgovarjal pred Bogom. Tako tisti, ki so dajali ukaze kakor tisti, ki so jih izvajali, tako tisti, ki so se odločili za splav kakor tisti, ki so pri temu pomagali, tako tisti, ki mečemo v smeti hrano, kakor tisti, ki zaradi milijardnega profita uničujejo plemena, ljudstva in naravo..
    Samo preroki znajo prisluhniti znamenjem časa kot božji govorici. Janez pa v Razodetju o znamenjih tudi marsikaj pove.

  26. “Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje, za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja bolečina je ponosna in molčeča in bolj nego ljudje jo razumevajo bori na gmajni in brinjevi grmi za skalami.” (Srečko Kosovel)

  27. Edina razlika je v tem, Sebastjan, da v nasprotju s Srečkom Kosovelom ti govoriš o trpljenju drugih, ki ga sam nisi izkusil, in iz njega delaš meteorološko metaforo v najboljšem primeru in predmet cenene polemike v najslabšem. Ne se ogrinjat v patos tuje bolečine.

      • Seveda ne vem ničesar o tvojem trpljenju! Pisal si o tragediji drugih ljudi. Ravno zato se mi zdi bizarno, da o teh tragedijah pišeš kot svoji “ponosni in molčeči” bolečini ali da iz njih delaš nekaksne vremenske analogije.

        Skuliraj se, če ostanem pri zimskem besedišču. Nimaš pravice, da iz tujih nesreč delaš lastno mučeništvo ali (slabo) poezijo. Kot novinar ali komentator – gotovo tudi kot kristjan – lahko pomaagas drugace.

        • Zlagano sočutje je zelo velika tragedija. Je že posledica tragedije. Te tragedije, da se je slovenski narod pobarbaril do te mere, da mu je vseeno za žrtve povojnih pobojev.

          To je tragedija “drugih ljudi”. To je trpljenje “drugih ljudi”. In do tega trpljenja je slovenski narod indiferenten.

          Za Božjo voljo, še antični Grki so bili bolj civilizirani od nas (Antigona).

          Mi pa smo barbarski. Vse na nas je zlagano in ogabno!

          • ZAKAJ TAKO RADI TRPITE? Zlagano je to, da trpljenje kličejo predvsem tisti, ki nimajo za kaj trpeti. Tisti, ki pa zares trpijo, pa se v času svojega trpljenja nimajo na koga obrniti. bomo videli, kaj boš čutil, ko te bo trpljenje zares prijelo, če boš imel raka ali pa ti bo umrl kdo od najdražjih, se ponesrečil, čeprav bog ne daj, da bi se to zgodilo. Hočem reči samo, bodi vesel, da ne trpiš, da ti gre dobro, da si lahko ustvarjalen, kakor koli že, to je že dovolj za pozitivno energijo in za soustvarjanje z drugimi. Trpljenje pride, ko Bog tako odloči in kakor je Bog odločil in komur je bog določil. Ko se kdo znajde v tej poziciji trpljenja, se ponavadi kar z velikim obžalovanje spominja vseh priložnosti, ki jih je spregledal, ko je bil še poln življenjske energije, in zato je bolj smiselno, da se jo izkoristi, kot pa kliče nekaj, česar človeku v danem trenutku ni namenjeno. Vse hudo pride vedno nenadejano, zato je treba vsak trenutek izkoristiti za tvorno sodelovanje.

          • Strinjam se z abelardom. Mislim celo, da je zlagano trpljenje marsikje v naši družbi precej velik problem. Česar se niti ne zavedamo.

  28. Ne vem zakaj toliko nepotrebnih besed… Zgodil se je žled. In to je vsa resnica. Vse ostalo so neumna iskanja povezav, ki jih ni. E

  29. Pozabil si še na žrtve indopevropskih Slovanov, ki niso hoteli sprejeti krščanstva.

    Človekov izvirni greh seveda ne obstaja. Enako kot je opisano zgoraj so se obnašale vse humanoidne vrste pred človekom, od Homo Neandertalesisa pa nazaj do Homo Erectusa in še in še nazaj… Dandanes vemo iz opazovanj, da se enako obnašajo šimpanzi, ko napadajo druge šimpanze iz svojega tropa, ko se oborožijo z orožji za lov ali za pregon sosednjih tropov, s sulicami, gorjačami, kamni itd… Predhodni ljudje in višje razviti sesalci seveda so tudi moralna bitja – morda ne z krščansko moralo, ampak to ni nič hudega, morala se je v raznih skupinah spreminjala vseh preteklih 15-20 in več miljonov let in se bo tudi v prihodnje.

    O vsem tem obstaja dandanes že na tone raznih študij znanstvenikov in filozofov, tudi povezav na internetu in vsa krščanska zgodba s padcem in izvirnim grehom je pač napačna (Bo pa seveda trajalo še kar nekaj časa, preden bo novo vedenje postalo splošno sprejeto, kot je to običajno s prelomnimi novimi znanstvenimi spoznanji).

    O Erlahu pa nič posebnega. Ti si sicer zašel precej v zgodovino, ampak to kar piše Erlah nima veze z zgodovino, dandanes je to samo neizobraženost ali pa neracionalno razmišljanje, v bistvu “new age” v njegovem slabem pomenu – napačno in nekritično povzemanje in mešanje konceptov iz drugih gibanj (ljudskega znanja, znanosti in drugih ver).

    Ampak to ni nič posebnega, katoliki so ( … neprimerna vsebina … Admin.). Cerkev vidi hudiča v Harryju Potterju ali pa v jogi in podobne neumnosti. To je standard pri vseh ljudeh, ne pa izjema, tudi znanstveniki na splošno niso neka izjema.

    • Nik, krščanska zgodba, kot si se izrazil, o izvirnem grehu, je lahko napačna, to je, lahko ji prisodiš resničnostno vrednost, le, če jo razumeš, interpretiraš kot poročilo o zgodovini človeka. Če jo razumeš na tak način, potem je seveda smiselno omenjati antropološko – paleontološko – geološke raziskave, sicer pa gre za očitno kategorialno napako.

      • Izvirni greh kot prvi dogodek v zgodovini človeka je podobno sporen koncept kot “stvarjenje kot realno – časovni, šestdnevni kontinuirani akt”…

  30. Dobro, g.Erlah!
    Možato in kleno, da ste se oglasil.
    Odlično, da ste zastavili,postavili Kosovelovo besedo, ki je v tej deželi zelo visoko.Morda najvišje izražena bolečinskotrpljenska izpovedovalnost, ki jo imamo zapisano.
    Nočem nikogar postavljati ob bok, ampak, ob branju Balantiča in Kosovela te bolečina in trpljenje lahko lomita tako mogočno, da le upanje v Nebesa omogoča bivanjsko življenje
    dokler se ne preteče.

    In potem- kljub temu, da g.Kaloh citira velikega umetnika, da bi izpovedal lastne muke, ko ne doume krutega barbarskega odpora proti svoji sporočilnosti in svarjenju
    – ostane človek v vakuumu in ne morem doumevati.

    Ne morem doumevati, da je oklep barbarstva in žlehnobe kajnovskega pokolenja tako grozovit, da se v senci groze, ki se je dogajala na slovenskem, še vedno močno stojijo
    varuhi, zagovorniki ali pripadniki apokalipske uničevalnosti, razkroja in brutalnosti greha proti dobremu.
    Ne gre samo za grozovitost.
    Gre tudi za inteligentnost v nameri in v naklepu.
    Gre za vrhunsko izpiljenost v nakani škodovati in izpodjedati.
    Gre za silnost gneva, ki rine in buldožira do onemoglosti
    in sovraži, čeprav sploh ne uporablja zlih in gromkih besed.
    In zanimivo-nikoli ne neha.
    Ko pride do konca, obrne in rine z novim orodjem žlehnobe.
    Neverjetno.

    Kako nekdo zmore tako vrhunsko vztrajnostno naklepanje, da človeku, g.Kalohu očita, da “trpi za druge, sam pa ni nikoli trpel”, zakaj “lažno trpljenje g.Kaloha” in zakaj
    “tako radi trpite”…itd?

    Zelo hudo je to.

    Ergo : Ko vam zmanjka goriva, smisla, ko nimate več argumentov, poiskušate odvzeti človeku, g.Kalohu, česar
    si on sploh ne lasti in niti njemu ne pripada.

    To pa je, kar g.Kaloh opozarja in budi v nas, ki živimo in beremo.

    Bil je grozovit bratomor, krivice in strahotno trpljenje.
    Drevesa, gozdovi in kraške gmajne ječijo in pokajo od bolečine.
    Ljudje, čas je prišel za katarzo, resnico, spoved in za kesanje!
    Da bo lahko klilo Življenje, Resnica, Bratstvo in Ljubezen
    v popolni odrešenjski Svobodi in Enakosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite