Slovenska revolucija, Grčija in evropska prihodnost

5
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Vodilna tema simfonične pesnitve letošnjega poletja bi morala postati ena izmed osnov za razpravo v jesenski “vročini”, ko bodo modri politiki in drugi misleci iz javnega življenja iskali pozornost javnosti. Ta vodilna tema se lepo prepleta med našimi domačimi razpravnimi vložki ob 70. letnici konca druge svetovne vojne ter dramaturgijo grške krize, njenega reševanja in iskanja krivcev za njen začetek in nas na koncu pripelje do evropske prihodnosti, ki nas mora vse zanimati.

Grška kriza je odkrila zgodovinsko napako, ki je bila storjena pred desetletji, ko so v povojni Evropi države strateško postavljali v zahodno ali vzhodno področje železne zavese. Že preprost pogled na zemljevid nam da hiter odgovor, da pri Grčiji nekaj geografsko ni ravno skladno s preostalo razdelitvijo Evrope. A ker je geografija slab kriterij za ideološko razdelitev, bi bilo dobro, da bi zgodovino “kupovanja” grške zvestobe zahodni, demokratični Evropi kdaj napisali tisti, ki so bili neposredni pogajalci z grškimi vladajočimi politiki. Prepričan sem, da bi iz tega zgodovinskega pogleda lahko ugotovili, da je trgovski princip s katerim je bila Grčija pridružena in zavezana evropskim integracijam prav začetek sedanje grške krize. Letos je bilo namreč precej jasno navedeno, da pri reševanju grških problemov ne gre za vprašanje denarja, ampak gre za zaupanje, da tisto kar izrečeš, obljubiš in celo podpišeš v resnici res verjameš, nameravaš izpolniti in ne izigrati ter si vsaj slabe vesti, če gre kaj narobe. Ta odnos do dogovorov in zavez je temelj, na katerem je bila zastavljena evropska skupnost, ki naj bi preprečila novo vojno med članicami. In v ta enoten prostor zaupanja je bila sprejeta Grčija, ki je bila strateško pomembna zaradi geografskega položaja v obdobju hladne vojne. Da so Grki vseskozi videli zadeve bolj z vidika: “pripada nam” kakor “pripadamo”, je menda jasno iz vseh zgodovinskih opisov (ne)izpolnjevanja evropskih standardov, brez ozira na področje.

Ker je Evropa podredila svoja načela geostrategiji, je bilo tudi vedno znova odloženo ali pa močno omiljeno ukrepanje proti grškim vladam (malo bolj levim, ki so hitro našle poti v Moskvo in se je grizlo nohte, da bi se zaradi jeze kar ne ustalile v njenem objemu, ali malo bolj desnim, ki so bile preveč “naše”, da bi tvegali morebitno izgubo naslednjih volitev, če bi postale tarča evropske kritike) in tako se je sicer vedelo, da Grčija ni evropska, storilo se pa ni veliko.

To nas pripelje do današnje krize, kjer se Evropa sicer upravičeno zgraža in izraža skepso, a hkrati bi bilo za prihodnost spodbudno, če bi kakšno grenko zgodovinsko spoznanje vseeno kritično pretehtali. V diplomaciji sicer ni ravno običajno, da bi se reševalo preteklost in priznavalo napake, a če je naloga diplomacije, da uspešno dogovori bodočo obliko Evrope, bi bilo nujno, da se najprej opredeli temelje naših evropskih integracij in nato tudi pove, kje smo do zdaj kolektivno molčali in mižali ter kako bomo v prihodnje ravnali.

Če smo zdaj (res da od finančnih ministrov) slišali, da je temelj evropske prihodnosti držanje besede, izpolnjevanje obljubljenega in pod kazensko grožnjo preverjanje partnerjev, ki so svojo besedo požrli, je to čudovita novica za nas vse, saj pomeni, da bo “balkanski” odnos do zakonov, dogovorov in pogodb, ki so zgolj nujna formalnost ter zato, da se kršijo odplaknilo.

Gre pa tudi za pomembno nalogo, ki zahteva, da se definira tudi ostale evropske vrednote, ki smo jih z mižanjem in spregledovanjem v luči “geostrateških” interesov ter velikih zgodovinskih nalog postavili v kot in jih zanemarili. Tu bo zanimiv odziv na pobudo estonske vlade, da se ob letošnjem dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov na omizju v Talinu zberejo ministri za pravosodje in se dogovorijo za način vseevropske opredelitve zločinov komunizma ter pregona in obsodbe zločincev. Bo tudi ta tema končno prišla v zavest, da spada med skupne evropske vrednote, ki terjajo zavzeto ravnanje in polaganje računov evropskim partnerjem?

Svojevrsten cinizem bo, če bo prav na temi odnosa držav do komunizma (nagonsko zoperstavljanje tej ideologiji je bil temelj evropskega povezovanja) razgaljena razdeljenost Evrope na brezbrižne, ki jim ta tema predstavlja boj za oslovo senco in države, ki se te teme na daleč izogibajo zaradi lastnega nerazčiščenega odnosa do te ideologije.

Prav zadnje razprave in govori predstavnikov slovenske borčevske organizacije ter njihovih političnih sopotnikov iz parlamenta nam dajejo vedeti, da je njihov pogled na razpravo med grško državo in Evropo dobro prežet z revolucionarnimi navdihi izpred več kot 70 let, saj je v njihovi logiki suverenost Grčije neupravičeno zapostavljena, če kdo terja spoštovanje in izvrševanje danih obljub ter nato preverjanje in odgovornost.

Ko človek prebere globokoumne nesmisle, ki si novo evropsko politiko do Grčije tolmačijo kot razlog za ponovno revolucijo, izstop iz EU in posledično tudi Nata, si je v hipu na jasnem, da jim sploh ni jasno kaj je bistvo Evrope. Državni proruski instinkt pomešan s populizmom levih hujskačev ter večinska nenaklonjenost ljudi, da bi se naše pretekle revolucionarne zablode ustrezno rešile, nas bodo nevarno približale opredelitvi proti EU, če bo ta opredelitev kdaj ponovno potrebna. Iz fizikalnih zakonov je jasno, da telo z notranjimi močnimi neravnovesji nima trdnosti in tako tudi ne obstojnosti. EU je čedalje bolj notranje heterogena in deloma že tudi sama nasprotna sebi, torej lahko hitro pride do kritične sile, ki bo njeno obliko povsem spremenila ali pa jo celo uničila z razbitjem na sestavne dele. Teh kritičnih sil pa je kar nekaj: od britanskega referenduma, begunskega navala, muslimanskega nasilja ter končno tudi uveljavitev “protibalkanskega” principa, ki zahteva, da se pogodbe in dogovore pod nadzorom in grožnjo kaznovanja tudi uresničuje in spoštuje. Morda ni odveč pripomba, da je ena izmed takih pogodb tudi arbitražni sporazum…

Naš spravni proces terja točno to, kar čaka Evropo: notranje poenotenje vrednostnega sistema naroda. V našem primeru za obsodbo socialistične revolucije in zavrženje njenih ciljev, vrednot, nosilcev in posledic. Iz današnjih razprav ter nastopov dedičev, ki branijo vrednote NOB in poveličujejo revolucijo ter iščejo razloge za njeno oživitev v grški krizi, pa se čedalje bolj zdi, da so spravna dejanja vezana na dialog “v ljubezni” z brati po krvi, zabloda. Kdor namreč resnice ne sprejema, mu ljubezen ne more pomagati. Temu ustrezno je na nas, da se začnemo pripravljati na bitko za ohranitev naše domovine v evropski družini držav. Vprašanje pa je, če ne bo ta bitka krepko presegla meje običajnega akademskega in političnega diskurza, saj je izid za interese revolucionarnih dedičev prepomemben, da bi ga prepustili običajni demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

5 KOMENTARJI

  1. Morda pa ravno geostrateški interesi pojasnjujejo stanje v Sloveniji. Spomnimo se začetne skepse Američanov, Italijanov, Rusov, Angležev, Francozov in še koga do slovenske osamosvojitve. Uspeli smo jih sicer postaviti pred izvršeno dejstvo, a komu od njih dolgoročni uspeh naše države morda ni v interesu. EU je bila mišljena kot zdravilo za podivjane geostrateške interese, ki so Evropo v zgodovini stali toliko gorja. Žal je zdravilo odpravilo le simptome. Partikularni geostrateški interesi so še vedno vroča lava, ki brbota tik pod površjem navidezne harmonije.

    • Vse te zadeve so procesi ali pa bitke, kakor kdo hoče. Nič na tem svetu ni tako, ko se nekaj sklene, da velja za večno. Večen je samo boj med dobrim in zlim. Večen?? No, da konca sveta.

  2. Glede preganjanja komunizma iz Evrope se z avtorjem strinjam.

    Težko sem bral ta tekst. Težko je, če se avtor ne drži principov in kar nekaj naklada kot pisun slabega medija.

    Nisem za združevanje Evrope. Dovolj je, da se sodeluje in trguje in drži pogodb.

    Evropa ima preveč različnih vrednot in še nobenemu diktatorju jo ni uspelo povezati v enost, monolitnost, federacijo.

    Kakšen je naslov simfonije?

    Korupcijo avtor komunistično preimenuje v trgovanje. Zlo Grčije in Jugoslavije je moč komunistične partije v svetu leta 1950. Kapitalisti Zahoda so pod kupovali Tita in Grke.

    • Mene tudi mine ko se začne leporečit o EU – uniji vrednot, bla bla bla.
      Ali o izpolnjevanju “silnih standardov”, ki jih pol sveta ne dohiteva, kaj, pol Evrope jih ne dohiteva. Mi tudi ne, ampak prisotni so izvzeti…
      Grčijo je dohitel Jugoslovanski ekonomski scenarij, 25 let kasneje, ker so bili toliko bolj normalni kot Juga. In to bodo morali sedaj prebrodit. Vendar z njihovim turizmom se ni toliko za bat. Bomo mi imeli večje težave z našim samo 2x manjšim dolgom od grškega.

    • …Kakšen je naslov simfonije? ..
      —————-
      Geostrateški interesi ki vladajo pod krinko demokracije ?
      Ali kako se zgodovina prepleta s sedanjostjo in kreira prihodnost ?
      Odlična analiza.

Comments are closed.