Mladino sem povprašal ali so se udeležili shoda »Rešimo Slovenijo!«. Vprašal sem tiste, za katere vem, da ljubijo svoj narod, da so radi Slovenci in da po vsej verjetnosti volijo slovensko pomlad in ne zimskega tabora. Zakaj niste šli? Sem povprašal. »Ker nismo vedeli, da je!« je bil odgovor. Če torej tipična cilja skupina mladih za organizatorje shoda ni dosegljiva, potem imamo v pomladnem taboru veliko problem. Problem se glasi »kako priti do »svojih««. Prav ta dialog pa razodeva tudi absoluten monopol totalitarnega tabora, ko gre za komunikacijo.
Zakaj niste šli? Ker nismo vedeli, da je!
Vsaka oblast je danes bolj ko ne odvisna od dostopa, ki ga ima do medijev. Prav vidimo in čutimo, kako sedanja vlada lahko dela ali pa ne dela (kakor vam je ljubše) dobesedno karkoli hoče. V bistvu samo kradejo, saj so po korupciji že presegli tako Ropovo kakor Pahorjevo kakor Cerarjevo vlado. Ljudstvo pa se ne zgane. Vidno je namreč navijaštvo medijev po svojih družbeno političnih delavcih, da tako ostane. Strah in trepet pred morebitno novo Janševo vlado je tako silen, ker se bojijo za svoje prijateljske (svetovalne, dobaviteljske, ipd.) pogodbe, za svoja predobro plačana »delovna« mesta v »nevladnem sektorju« in paradržavnih agencijah, ter prihodke, ki jih organizirajo iz državnih podjetij. Ali gre pri tem za milijardo ali deset, ni pomembno. Dejstvo je, da izčrpavajo Slovenijo, kakor so izčrpali Adrio ali Tam ali Talum ali Helios ali katerokoli drugo podjetje, ki je danes že v rokah tujcev.
Z »uporom«, ki ga ni bilo, uničili upornost v narodu
Ko torej kradejo, s svojimi mikrofoni, slikami in lažmi ohranjajo svoj politični monopol tako, da uničujejo samoohranitveni in uporniški refleks pri ljudeh. Ali ste kdaj povezali vso norost zagovarjanja tkim. partizanskega upora s tem dejstvom? Bolj, ko se poudarja tisti »upor«, ki so ga ukradli, zlorabili in zavrgli, ter tako uničili prav upornost v narodu, ki so ga oni spremenili v pohlevnega hlapca, lažje ostajajo na oblasti. Še v Albaniji so znali večkrat popolnoma zamenjati oblast starih z novimi in nove spet s starimi. Nam pa to ne uspe in ne uspe! Eden od razlogov, da se sprememba ne more zgoditi, je prav ta umor upornosti z »uporom«.
Zadnje dejanje je novi pravljično-zgodovinski spektakel, ki pa z resničnostjo nima prav nobene zveze. A to vemo le redki, večina pa verjame in se čudi kako to, da se ta upornost ne prelije v upor proti korupciji, klientelizmu, nesposobnosti, kapitalizmu, ipd. Seveda levičarji, SD, DeSUS, SMC ali LMŠ oz. Forum 21, s temi pojmi ne mislijo na novodobne rdeče kapitaliste, temveč mislijo na Janeza Janšo, Cerkev ali Bog ve koga, ki pri nas nima nobene oblasti. In tako istočasno govorijo o uporu in ga v kali dušijo, pravzaprav ubijajo.
Zato je naš človek pripravljen iti na cesto proti morebitni prihodnji grožnji, sedanjo uničujočo in protislovensko oblast pa vedno znova celo voli in podpira. A pri tem se čudi, da nič ni tako, kot se zdi, da nenehoma nazadujemo na vseh področjih. Predvsem pa rinemo v nov LGTB-jevski, levičarski totalitarizem. Podobni smo žabi v kozarcu vode, ki ga počasi, a zanesljivo ogrevajo do vrelišča.
Malce palce (grožnja z zaporom in utišanjem), malce korenčka (socialni transferji, višje pokojnine …)
Če bo hotela slovenska pomlad in po svoje tudi Cerkev izpolniti svoje naloge in doseči svoje cilje, potem se bomo vsi morali bolj potruditi, da sploh pridemo do mladih, da stopimo z njimi v stik, dialog, razpravo, burno debato. Jim pokažemo luč in sijaj resnice, da se bodo potem oni uprli okupatorju njihovih duš, misli in src in stopili na pot svobodnih in pokončnih državljanov.
Kako? Komur uspeva, naj pove! Zdi se, da se borimo proti vsemogočni pošasti s tisočerimi glavami na vseh področjih naše stvarnosti.
Levičarji, kot en sam organ, brez struktur in hierarhije, z enako zagrizenostjo in radikalno prepričanostjo, da so oni »popek sveta« in njegova elita, nam hočejo ukrasti naše duše in našo svobodo. To nam hočejo vzeti zlepa ali zgrda, s spretno manipulacijo demokratičnih mehanizmov, ko svojo manjšino spremenijo v zakonodajno večino.
Vse s tujim denarjem (davkoplačevalskim) in najprej sebi, potem drugim. Ker pa v vseh nas živi egiptovski refleks, ko hočemo dobro živeti tudi za ceno svoje osebne in družbene svobode, imajo mogočen uspeh. A to nas ne opravičuje. Iskati moramo poti in načine, da izpolnimo svojo nalogo. Obraniti svobodo, ki smo jo 1991 uveljavili z močjo svojega prepričanja, izgube strahu in poguma, da je zdaj minil čas rdeče zvezde in njenega terorja. Dokler smo tu, ni nič izgubljeno. Možno je ostati svoboden in ubraniti naš način življenja ter ohraniti našo sveto katoliško vero.
Foto: P. Lavre
