Slovenska politika kombinacija zahodne Evrope na jeziku in sovjetoidnih modelov v srcu

Na protestu v Ljubljani četica SD, ki je pokazala, za kaj se bori: (od leve) konjiški Jernej Štromajer, Tanja Fajon in Marko Koprivc, ob strani Luka Mesec (Levica). (vir: Twitter)

Zelo verjetno je, da bo ljudstvo Erjavčevo premierstvo vzelo z  blagim veseljem, slovenska politika pa bo svetovno obogatila še z enim nepopisnim čudaštvom

Pravzaprav je o napovedani mandatarski kandidaturi Karla Erjavca vse, kar je bilo treba, pred nekaj dnevi zelo iskrivo in zelo umestno povedal že Matevž Sedej. Kar bom dodal, bodo lahko zgolj nekakšne opombe k njegovemu izjemnemu besedilu.

Padec v globino?

Ob tej nadrealistični potezi na oblast običajno abonirane politične opcije v Sloveniji (tega abonmaja kljub občasno drugačnemu javnemu dojemanju devet mesecev spremembe ne more v ničemer omajati) se zastavlja vprašanje, ali je po seriji novih obrazov kandidatura večkratnega ministra korak naprej ali brca v še globljo temo. Bolj ali manj ob strani puščam bizarno okoliščino, da premierski položaj naskakuje z (največ) štirimi poslanci svoje stranke.

Tukaj vzporednic res ne mrgoli. Mukoma sem izbrskal eno s Salomonovih otokov, kjer je kandidat stranke s štirimi poslanci (od petdesetih) nekoč postal premier, čeprav je največja stranka imela kar enaindvajset parlamentarcev. Podobno je Timothy Harris leta 2015 postal predsednik vlade otoške države Sveti Krištof in Nevis, čeprav je njegova stranka zasedla le en sedež (njegov) od petnajstih. A celo v obeh omenjenih primerih je bil odstotkovni delež premierjevih strank kar nekaj višji, kot bi bil, če bi predsednik slovenske vlade postal Karl Erjavec. In vprašanje je, seveda, v kolikšni meri sta lahko ti otoški državi res kakršna koli referenca za Slovenijo. Dodatna oteževalna okoliščina je, da bi se nekdanji obrambni in zunanji minister na vrh povzpel v mandatu, v katerem je svojo stranko po zgodovinskem uspehu leta 2014 zapeljal praktično v politično “totalko”, saj je komaj prestopila parlamentarni prag.

Kombinacija zahodne Evrope na jeziku in sovjetoidnih modelov v srcu je nekaj, ob čemer znotraj praviloma vladajočega bloka duša ne poskoči samo Karlu Erjavcu, ampak verjetno kar večini njegovih najbolj merodajnih članov.

In tudi argument, da je vendarle bolje, če namesto popolnega novinca Šarčevega tipa, kar je bil dosedanji največji hit praviloma vladajočih, vlado vodi človek, ki je bil v svoji karieri že državni sekretar, obrambni, okoljski in zunanji minister in ki je stranko vodil več kot desetletje, pred tem pa bil že vsaj v treh drugih (strankah, namreč), je v tem primeru sorazmerno šibek. Kot nakazano že zadnjič, bi mu nekaj veljave priznal do leta 2014. Po tistem namreč od Erjavca nismo doživeli ničesar vsebinskega več. Vse se je bolj ali manj vrtelo okoli ohranjanja udobnih položajev v bližini korita. In zdi se, da je prav neizmerna, nebrzdana želja po višjem položaju, ki se je nenadoma in nelogično pojavil na obzorju, botrovala skoraj otročji ihti, s katero se je izkušeni politik podal v rušenje Janševe garniture. Bil je tako nespreten, da je malone ogrozil svoj komaj ponovno pridobljeni predsedniški položaj.

Neomajni duh SZDL-ja

Ampak pohlep zbiralca funkcij po novi funkciji seveda ne bi bil dovolj, če bi na oblast abonirani blok deloval drugače, kot deluje. Tudi tukaj nas zadnjih devet mesecev ne bi smelo zazibati v utvaro, da se je kaj spremenilo. Vsaj od konca monopola liberalnih demokratov se ponavlja isti vzorec. Stranke, ki jih po konvenciji uvrščamo levo od sredine, same pa pogosto govorijo celo o sredini, se praktično ves čas vedejo kot del brezoblične gmote, nekakšne oživljene Socialistične zveze delovnega ljudstva iz napol minulih časov. Prostora za kakršno koli samostojno odločanje ni, vse je podrejeno interesu “bloka”. Vem, to sem zapisal že tolikokrat, da je dolgočasno, vendar zato (žal?) ni manj resnično. Ali se ob vsaki naslednji priložnosti pokaže še v večjem “sijaju”.

Samo tako je namreč mogoče, da se stranke, v katerih sta navsezadnje dva nekdanja predsednika vlade (nekakšno podporo od zunaj pa nudi še tretji), brez vprašanj in brez premisleka podredijo “vodstvu” političnega palčka s štirimi poslanci. Čudno je bilo že, ko so brez vprašanja podprli “vodstvo” novinca s trinajstimi. Skoraj tako hecna je tudi “leteča menjava” mandatarskega kandidata, ki je bila očitno cena za ihtavi angažma novega “upa”. Ampak če je na svetu kaj pravice, bi morala fraza “zavreči koga kot Damijana” preiti v SSKJ.

Kot še eno opombo bi si morda lahko zastavili vprašanje, kako naj bi najbolj izpostavljeni rusofil (ali bi bilo bolje reči sovjetoidofil?) v slovenski politiki popeljal barko naše zunanje politike nazaj proti opevanim jedrnim državam Evropske zveze, kar je menda ena od nujnih nalog. Tako se vsaj reče. V resnici namreč težava ni do te mere velika, kot se zdi. Kombinacija zahodne Evrope na jeziku in sovjetoidnih modelov v srcu je namreč nekaj, ob čemer znotraj praviloma vladajočega bloka duša ne poskoči samo Karlu Erjavcu, ampak verjetno kar večini njegovih najbolj merodajnih članov.

Kaj pa ljudstvo?

Ampak nič od doslej ni zapisanega ni novo. Pravo vprašanje je torej, zakaj se mandatarski poskus Karla Erjavca ne zdi zares nenavaden povprečnemu Slovencu. Še več, zelo verjetno je, da bo tudi Erjavčevo morebitno premierstvo vzel na znanje ravnodušno, če ne celo z blagim veseljem. Saj je navsezadnje res, da je s svojimi odločitvami “požegnal” vse nenavadnosti, da ne rečem čudaštva minulega desetletja novih obrazov. Ni zares povzdignil glasu ob sramotnem Jankovićevem kronanju na magistratu, Mira Cerarja je v resda precej nenavadnih okoliščinah opremil celo z rekordnim številom poslancev. Še največ dvomov je bilo ob mandatarstvu komika Šarca in ob apriornem izključevanju prepričljivega relativnega zmagovalca po zadnjih volitvah. Toda niti ti dvomi niso bili tako močni, da bi zastavili pot tipični blokovski vladi v duhu SZDL-ja pod njegovo taktirko.

Ker je zaradi že precej časa nespremenjene epidemiološke slike, ki niti ne obeta hitrega izboljšanja,  najbrž močno zasidrana utvara, da bi se morebitna nova vlada (pa kakršna koli že bo) z njo spopadala uspešneje, lahko tudi zdaj poskus ustoličenja zbiralca funkcij še za premierja mine brez javnega odmeva, ki bi si ga zaslužil. (Predvsem bo seveda zanimivo slediti morebitnim slavospevom novemu “rešitelju” iz ust mnenjskih voditeljev; kakšen je že bil, nekaj jih bo najbrž še sledilo.) Slovenska politika pa bo svetovno obogatila še z enim nepopisnim čudaštvom.