Slovenska (ne)zdrava pamet

zaganje lastne vejeVeč včerajšnjih novic me je spravilo k razmišljanju o tem, da je naša zdrava pamet očitno že zdavnaj šla k vragu. Ni stika s stvarnostjo, ni globljega uvida, namesto o bistvu problema, razpravljamo o obrobnostih. Ne gre za »biti modrec« in vse vedeti, a kam se je izgubil tisti naravni občutek za trezno presojo? Danost, da vidimo reči, kakršne so, in ne nekih navideznih problemov ali navideznih »neproblemov«? Pa naj si bo to v preprostih vsakdanjostih, na političnem parketu ali v moralnih dilemah?

Kako to, da je na primer preprosto provokatorsko novinarsko vprašanje lahko iz vodstva UKC izvleklo tak »spodrsljaj« in veliko pravno neumnost? Ali ne živimo v demokraciji in verski svobodi? Očitno se nam še sanja ne, kaj to pomeni. In kako, da nam niti brezštevilna pravna mnenja in sodbe o tem, da splav pač ni človekova pravica, niso dovolj, ko nam je želja po preživetju položena že v samo naravo? Zdi se, da smo pravo, ki naj bi urejalo odnose v našem zapletenem svetu, uporabili za njihovo formaliziranje, ki pa ni odraz stvarnosti, torej ne pomaga pri urejanju odnosov, ampak jih zapleta. Kot v Kristusovem času, ko so imeli neštete zakone, ki jih je Jezus nadomestil z enim samim …

Da o zmedi na politični desnici ne govorim. Vodstvo stranke, katere člani so gotovo med najbolj jasno opredeljenimi v našem narodu, tava v popolni megli. Ne morem niti reči, da dela politične napake, ampak so te napake postale že kar pravilo. Brezciljnost torej.

Ob tem me vedno znova preseneča, kako – čisto nasprotno kot v Sloveniji – jasni in daljnovidni so pogledi naših rojakov v (politični) emigraciji. Lahko je govora o ekonomiji, politiki ali veri in lahko o tem govorijo popolni nestrokovnjaki, a z zdravo pametjo trezno presodijo vsako osebo ali dogajanje. »Imajo nos«. Takoj »zavohajo«, če kaj »smrdi«. Na videz zapleteni dogodki se osredotočijo na bistven problem, s tem pa se kmalu nakaže tudi rešitev. Tako se v javnih občilih v Sloveniji morda na dolgo razpreda o nekem »problemu«, njim pa je jasno, da je bistvo čisto drugje. Zveni nekoliko magično, a ob njih človek čuti, da imajo prav, tudi ko še ne ve povsem, zakaj se z njimi strinja. Argumentacija in razvoj dogodkov pokažeta, da so dejansko tudi imeli prav. Beseda teh ljudi pač »stoji«, postavljena na nekaj zelo trdnega. Bežni obiskovalec morda niti ne ugotovi, kaj to je. Samo čudi se nad urejenostjo njihovega življenja.

Pristni so! Trdno vpeti v realnost, zvesti temu, kar so prejeli od svojih prednikov, in pogumno zazrti v prihodnost. Svojo jasnost črpajo iz Absolutnega, kar se odraža v vseh porah njihovega življenja. Občutek je tak, kot bi bral kakšne stare slovenske romane ali povesti o družinah, v katerih so starši ali pa vsaj stari starši z »zdravo kmečko pametjo« rešili vse brez nepotrebnega zapletanja in premnogih besed.

Razlika med nami in njimi je seveda jasna: Naša režimska poškodovanost, če že ne preobrazba, oziroma njihovo življenje v svobodi. Oškodovani smo za tisto najbolj osnovno – za človeško pristnost v najširšem pomenu besede.

A taki ljudje so za slovensko meglo nevarni. V jasnini se namreč mnogo reči bolje vidi. Zato jih v Sloveniji raje ne vidimo. Če že moramo imeti ministra za »tujce« (kot je naše izseljence poimenoval trenutni minister), gospa Alenka poskrbi, da za to mesto izbere čim bolj ignorantske ljudi. Ko se enkrat na leto (!) predstavniki zamejcev in izseljencev zberejo na seji s predsednico vlade, mora ta po nekaj minutah zaradi »neodložljivih obveznosti« oditi. Zdaj pa bo še ustavno sodišče odločalo o tem, ali bodo – slovenski državljani! – na prihodnjih volitvah sploh smeli glasovati. (Koalicija je predlagala, da ustavno sodišče zadrži izvrševanje spornega člena, dokler o zahtevi ne odloči.) Popolnoma se strinjam, da je sistem volitev za državljane iz tujine zelo pomanjkljiv, a pri tej zahtevi koalicije pač ne gre za dober namen …

Tako se zdi, da še tisto, kar bi nas lahko rešilo režimske poškodovanosti in nam prineslo treznost, žagamo iz slovenskega naroda – podmladek (tajimo nerojene otroke in spodbujamo splav), slovenske mučence (zapiramo arhive, da o njih slučajno ne bi česa izvedeli in se dokopali do resnice) in zdravo jedro, ki je v politični emigraciji.

In vendar … Tudi če si prizadevamo, jih, hvala Bogu, nikoli zares ne bomo mogli odžagati. Po duhovni moči jim namreč ne sežemo niti do kolen.

Foto: http://blog.lib.umn.edu/