Slovenska (ne)zdrava pamet

12

zaganje lastne vejeVeč včerajšnjih novic me je spravilo k razmišljanju o tem, da je naša zdrava pamet očitno že zdavnaj šla k vragu. Ni stika s stvarnostjo, ni globljega uvida, namesto o bistvu problema, razpravljamo o obrobnostih. Ne gre za »biti modrec« in vse vedeti, a kam se je izgubil tisti naravni občutek za trezno presojo? Danost, da vidimo reči, kakršne so, in ne nekih navideznih problemov ali navideznih »neproblemov«? Pa naj si bo to v preprostih vsakdanjostih, na političnem parketu ali v moralnih dilemah?

Kako to, da je na primer preprosto provokatorsko novinarsko vprašanje lahko iz vodstva UKC izvleklo tak »spodrsljaj« in veliko pravno neumnost? Ali ne živimo v demokraciji in verski svobodi? Očitno se nam še sanja ne, kaj to pomeni. In kako, da nam niti brezštevilna pravna mnenja in sodbe o tem, da splav pač ni človekova pravica, niso dovolj, ko nam je želja po preživetju položena že v samo naravo? Zdi se, da smo pravo, ki naj bi urejalo odnose v našem zapletenem svetu, uporabili za njihovo formaliziranje, ki pa ni odraz stvarnosti, torej ne pomaga pri urejanju odnosov, ampak jih zapleta. Kot v Kristusovem času, ko so imeli neštete zakone, ki jih je Jezus nadomestil z enim samim …

Da o zmedi na politični desnici ne govorim. Vodstvo stranke, katere člani so gotovo med najbolj jasno opredeljenimi v našem narodu, tava v popolni megli. Ne morem niti reči, da dela politične napake, ampak so te napake postale že kar pravilo. Brezciljnost torej.

Ob tem me vedno znova preseneča, kako – čisto nasprotno kot v Sloveniji – jasni in daljnovidni so pogledi naših rojakov v (politični) emigraciji. Lahko je govora o ekonomiji, politiki ali veri in lahko o tem govorijo popolni nestrokovnjaki, a z zdravo pametjo trezno presodijo vsako osebo ali dogajanje. »Imajo nos«. Takoj »zavohajo«, če kaj »smrdi«. Na videz zapleteni dogodki se osredotočijo na bistven problem, s tem pa se kmalu nakaže tudi rešitev. Tako se v javnih občilih v Sloveniji morda na dolgo razpreda o nekem »problemu«, njim pa je jasno, da je bistvo čisto drugje. Zveni nekoliko magično, a ob njih človek čuti, da imajo prav, tudi ko še ne ve povsem, zakaj se z njimi strinja. Argumentacija in razvoj dogodkov pokažeta, da so dejansko tudi imeli prav. Beseda teh ljudi pač »stoji«, postavljena na nekaj zelo trdnega. Bežni obiskovalec morda niti ne ugotovi, kaj to je. Samo čudi se nad urejenostjo njihovega življenja.

Pristni so! Trdno vpeti v realnost, zvesti temu, kar so prejeli od svojih prednikov, in pogumno zazrti v prihodnost. Svojo jasnost črpajo iz Absolutnega, kar se odraža v vseh porah njihovega življenja. Občutek je tak, kot bi bral kakšne stare slovenske romane ali povesti o družinah, v katerih so starši ali pa vsaj stari starši z »zdravo kmečko pametjo« rešili vse brez nepotrebnega zapletanja in premnogih besed.

Razlika med nami in njimi je seveda jasna: Naša režimska poškodovanost, če že ne preobrazba, oziroma njihovo življenje v svobodi. Oškodovani smo za tisto najbolj osnovno – za človeško pristnost v najširšem pomenu besede.

A taki ljudje so za slovensko meglo nevarni. V jasnini se namreč mnogo reči bolje vidi. Zato jih v Sloveniji raje ne vidimo. Če že moramo imeti ministra za »tujce« (kot je naše izseljence poimenoval trenutni minister), gospa Alenka poskrbi, da za to mesto izbere čim bolj ignorantske ljudi. Ko se enkrat na leto (!) predstavniki zamejcev in izseljencev zberejo na seji s predsednico vlade, mora ta po nekaj minutah zaradi »neodložljivih obveznosti« oditi. Zdaj pa bo še ustavno sodišče odločalo o tem, ali bodo – slovenski državljani! – na prihodnjih volitvah sploh smeli glasovati. (Koalicija je predlagala, da ustavno sodišče zadrži izvrševanje spornega člena, dokler o zahtevi ne odloči.) Popolnoma se strinjam, da je sistem volitev za državljane iz tujine zelo pomanjkljiv, a pri tej zahtevi koalicije pač ne gre za dober namen …

Tako se zdi, da še tisto, kar bi nas lahko rešilo režimske poškodovanosti in nam prineslo treznost, žagamo iz slovenskega naroda – podmladek (tajimo nerojene otroke in spodbujamo splav), slovenske mučence (zapiramo arhive, da o njih slučajno ne bi česa izvedeli in se dokopali do resnice) in zdravo jedro, ki je v politični emigraciji.

In vendar … Tudi če si prizadevamo, jih, hvala Bogu, nikoli zares ne bomo mogli odžagati. Po duhovni moči jim namreč ne sežemo niti do kolen.

Foto: http://blog.lib.umn.edu/


12 KOMENTARJI

  1. Briljantno na kubik!

    Oblast s svojimi ravnanji pogostoma samozanika slovenstvo in se zavzema za jugoslovanski unitarizem kot so počeli slovenski liberalci v stari Jugoslaviji.

    O tem je dokumentirano zapisano v izdani knjigi Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana. Avtor Jurij Perovšek z naslovom: Slovenski liberalizem v kraljevini SHS/ Jugoslaviji, leto izdaje 2013.

    • Slovenski komunisti tako v stari Jugoslaviji, kot v bivši. Ne pa drugi slovenci. Slovenci smo imeli svojo vlado v stari Jugoslaviji. In svoje poslance v parlamentu v Beogradu. Nič od tega nismo imeli v Avstroogrski.

      • bo treba malo spet v šolo a ne komunistično. V A-O smo imeli poslance. Vam jih naštejem? Samo dva, ki sta pustila velik pečat v parlamentu na Dunaju: Fran Šuklje in Anton Korošec(imeli tudi svoj poslanski klub). Imeli smo vlado v bivši Jugoslaviji…kje že?Mogoče smo jo imeli v S.R. Slovenija…ja imeli smo svojo vlado od 29.10. do 1.1.1918 v državi Slovencev, Hrvatov in Srbov…ne mešat to s kraljevino. Knjige v roke in to tiste, ki so jih pisali objektivni zgodovinarji !!!

  2. Naj popravim: Naša oblast se včasih s svojim ravnanji nagiba k početju slovenskih liberalcev v stari Jugoslaviji, ki so samozanikali slovenstvo in se zavzemali za …

  3. Takšnih vladnih cvetk je kar nekaj: Skupno zasedanje slovenske in srbske vlade v lanskem letu v Beograd,
    u, jugoslovanska zastav namesto slovenske v Stožicah, m omalovažujoč odnos do zamejskih Slovencev, mlačen, razumevajoč odnos do Ruske zasedbe Ukrajine…

  4. pravica do splava je ustavna pravica, nikakor pa ne človekova pravica. molilnica v prostorih UKC pa je namenjena bolnikom in njihovim svojcem, ne zavodom za zaščito življenja od spočetja do naravne smrti. tako o tem delu članka moja (ne)zdrava meščanska pamet.

  5. Na razsojanje ljudi prav gotovo vpliva življenje v družbi, ki jo je tako lepo opisal dr. France Bučar v Usodnih odločitvah. Desetletja politične, moralne in mentalne manipulacije z umom in čustvi posameznika, prav gotovo pustijo posledice.
    Osebno se ne čudim, da je rezultat izhodišča, ki ga nismo lustrirali, tak kot je.
    Ljudje smo navajeni, da nismo informirani, da drugi razmišljajo namesto nas, da se umaknemo, ko začutimo morebitno jezo vladajočih.
    Odpovedal je državljan kot avtonomna osebnost. Odpovedali so tudi intelektualci, ki bi morali ob osamosvojitvi potegniti mejo razuma med ostanki totalitarizma in nastjajočo demokracijo.
    Vedno bolj postajamo dežela koruptivnih navez, brez morale, brez logike in brez čustev, ki že od nekdaj določajo področje naravnega prava.
    Iz komunistov je država naredila kapitaliste, ki nič več ne “izkoriščajo človeka po človeku”, pač pa po novem zagotavljajo delovna mesta državljanom, ki so izgubili “mater državo, ki skrbi za vse,” namesto nje pa so dobili varuštvo izkušenih manipulatorjev iz časa totalitarizma.

  6. Draga Urška,

    hvala za čisti pogled v našo žalostno realnost. Hvala, ker si nad meglo poslala sonce treznosti in resnice, da bi le ta, skupaj s pravičnostjo, ki pomeni tudi zdravo pamet, našla mesto v naši družbi, v našem narodu.

    Na žalost moram ugotoviti, da se je naš narod identificiral z lažjo in zločinom. Mi še dolgo ne bomo sposobni resnične sprave. Zakaj???

    Dokler mi ne bomo doživeli svoj lastni slovenski Nürnberg, dokler se ne bomo soočili s polpreteklo zgodovino in jo postavili na resnična tla, dokler bosta gospodovala laž in nepoštenost, komolčarstvo in tajkunizacija, skupaj z anonimizacijo, tako dolgo gorje našemu narodu.

    Vrnimo se h Gospodu, ki od nas pričakuje samo eno: Ljubi Gospoda svojega Boga nadvse in svojega bližnjega kakor samega sebe.

    Naj nas naš Odrešenik navduši za pot k svetlejši prihodnosti, ki pa je tudi pot križa in trpljenja, kakor tudi pot v svobodo in pot iz teme v življenje v Luči, Kristusu.

    Kristus je vstal, ampak še prej je bil Veliki petek. Vsem rojakom doma in po svetu iz globine srca voščim vso lepoto in globino doživljanja velikonočne skrivnosti. Ne pozabimo, Kristus je zmagal greh in smrt ter nam je odprl vrata v nebesa. Naj nas On navdušuje za življenje velikonočnega kristjana, za pravo demokracijo.

Comments are closed.