Slovenska kulturna dediščina si vselej zasluži naše pozornosti

14
Dnevi narodnih noš v Kamniku 2016/ Foto: TIC
Dnevi narodnih noš v Kamniku 2016/ Foto: TIC

Kulturna dediščina je največja vrednota človeštva. Zaradi kulturne dediščine je človek postal kulturen in sonaraven, sostvarstven. Zaradi nje človek gradi svoje življenje na ljubezni med ljudmi in do stvarstva. Zaradi nje se bo kulturno razvijal, pod pogojem, da jo bo spoštoval, ohranjal in negoval.

Slovenska kulturna dediščina je temelj slovenske kulture in s tem slovenskega naroda, ki nam zagotavlja identitetno prepoznavnost in bogati svetovno kulturo. Je odsev lepot slovenskega naravnega okolja, ki je eno izmed najlepših v Evropi in na svetu, kar nam priznavajo evropske strokovne ugotovitve in svetovne ankete. Zato si slovenska kultura vselej zasluži naše pozornosti, varnosti in dostopnosti.

Ukrepanje zaradi ogroženosti slovenske kulturne dediščine

Letošnje leto je proglašeno za Evropsko leto kulturne dediščine. Njegovo temeljno sporočilo je preprečiti ogroženost slovenske kulturne dediščine in s tem slovenske kulture nasploh. Na to plemenito našo dolžnost nas tudi opozarja Mednarodna konvencija o varovanju nesnovne (duhovne) kulturne dediščine in zakon o njeni ratifikaciji, slovenska ustava in naša ozaveščena vest, ki nam nalagajo, da:

  • ozaveščamo javnost, o pomembnosti slovenske kulturne dediščine in njeno prepoznavanje, spoštovanje, varovanje ter dostopnost na lokalni in nacionalni ravni;
  • ozaveščamo javnost, kakšne nevarnosti pretijo slovenski kulturni dediščini;
  • nakazujemo, kaj je potrebno storiti, in ukrepamo, da dosežemo kulturne standarde varovanja slovenske kulturne dediščine.

Preizkus našega odnosa do slovenske kulturne dediščine

Najprej napravimo preizkus, kakšen je moj odnos do slovenske kulturne dediščine tako, da se vprašajmo:

  • Ali poznam identitetne kulturne stebre slovenstva, ki so: slovenski jezik, slovenska pesem in glasba, začenši z ljudsko, večglasno petje, ritem valčka in polke, slovenska inštrumentalna glasba poleg vokalno inštrumentalne, slovenska alpska glasbila (diatonična harmonika, klarinet, bariton, bas, citre, gosli) , slovenska narodna noša, slovenske šege in reki ter navade?
  • Ali mi zadrhti srce in zapoje duša, ko slišim lepo slovensko govorico, pesem in glasbo? Če mi, potem ima pri meni slovenska kultura častno in intimno mesto. V nasprotnem primeru pa je to zame kulturni alarm, da naj vzljubim svoj dom in slovensko kulturo?
  • Ali si prizadevam, v odnosu do sebe in do drugih, za uveljavitev slovenskega jezika, slovenske pesmi, slovenske glasbe, slovenske noše, slovenskih šeg in rekov ter nasploh slovenskih vrednotnih navad? Pozitivni odgovori na ta vprašanja, pa ne pomenijo, da ne spoštujemo tudi tuje kulture.

Zdaj pa poglejmo primere, na kakšen način je slovenska kulturna dediščina ogrožena oziroma, koliko je slovenska kulturna dediščina prisotna in varovana v svojem celovitem obsegu v javnosti! Pomagajmo si s vprašanji in predlogi ukrepov za ohranjanje in negovanje slovenske kulturne dediščine.

Slovenski jezik je najpomembnejši kulturni temelj slovenstva

Zakaj izginja slovenski jezik iz javne rabe, pa čeprav nas na to opozarja tudi zakon o javni  rabi slovenskega jezika? Zakaj lepe slovenske besede izpodrivajo tujke, ki siromašijo slovenski jezik, ko pa je splošno znano, da je slovenski jezik temeljni razpoznavni znak našega odnosa do našega doma, do naše domovine.

Nekaj negativnih primerov, ko tujke izpodrivajo naslednje lepe slovenske besede:

  • nasvidenje, srečno, zbogom, lep pozdrav – izpodriva tujka jih čao;
  • v redu, dobro, odlično, lepo – izpodriva jih tujka okej;
  • zelo, močno, veliko, mnogo – izpodriva jih tujka ful;
  • prosim, izvolite, tukaj, poglejte, glejte, tule, takole, to, ta – izpodriva jih izvorna tujka evo; 
  • kot – izpodriva jo tujka kao;
  • seveda – izpodriva jo tujka valjda;
  • daj, dajmo, gremo, pridi, pojdi – izpodriva jih izvorna tujka ajde;
  • velja – izpodriva jo tujka važi;
  • veselica – izpodrivata jo tujki fešta in žur;
  • gneča – izpodriva jo tujka gužva;
  • stoodsto – izpodriva jo tujka stoposto;
  • komaj – izpodriva jo tujka jedva;
  • marsikaj – izpodriva tujka svašta.

Če pomislimo, navedeno rabo tujk, ki opisujejo naše najlepše in najpogostejše občutke,  so povzročili predvsem TV mediji. Ukrepi za izboljšanje ugotovljenega stanja so naslednji:

1. Mediji naj pri svojem delovanju spoštujejo in dosledno uporabljajo slovenske besede.

2. Nosilci varovanja slovenske kulture (državne ustanove, slovenisti, šolske ustanove in vsi, ki skrbijo za slovensko kulturno dediščino in nasploh slovensko kulturo), naj prevzamejo aktivno medijsko in siceršnjo vlogo, da opozarjajo na dosledno uporabo slovenskega jezika.

3. Vsak posameznik si naj prizadeva za uporabo slovenskih besed namesto tujk.

Slovensko petje je pomemben temelj slovenstva

Zakaj izginja slovenski alpski sonaravni pevski in glasbeni melos? Zakaj pri nas množično nastajajo tamburaške, in mandolinske skupine ter klape, ki množično pojejo dalmatinske in druge neslovenske pesmi in s tem onemogočajo ohranjanje slovenskega pevskega in glasbenega melosa?

1. Država naj spodbuja in ozavešča k ohranjanju slovenskega petja in slovenskega pevskega in glasbenega melosa.

2. Podobno naj ravna vsak, ki sodeluje v družbi, kjer se poje ali igra glasba.

Zakaj postopoma izginja večglasno petje, ki je slovenska kulturna značilnost in prepoznavnost ?

Kulturni nosilci si naj prizadevajo, da se ohranja večglasno petje kot slovenska pevska identitetna prepoznavnost.

Zakaj se že dlje časa uvaja nenaravno petje, ki prezira lep in čist pevski glas?

Nosilci kulture naj spodbujajo naravno petje, ki se odlikuje po naravnem, lepem, čistem glasu, ki seže do dna srca in duše in  jo plemeniti.

Zakaj se na državnih Revijah slovenskih pevskih zborov pojejo tudi tuje pesmi in zakaj se te pojejo vedno ob zaključku nastopa skupine, da bi prejele še več aplavza kot slovenske pesmi?

Na revijah se naj zbori predstavijo s slovenskimi pesmimi, saj gre za državno revijo. Za tuje pesmi pa je dovolj drugih prireditev.

Zakaj državne ustanove poimenujejo slovensko narodno ljudsko pesem le kot » ljudsko pesem«? Ali ni že čas, da bobu rečemo bob?

Državne ustanove, kulturna društva in drugi prireditelji, se naj ne izogibajo izrazu »slovenske narodne «, ko je ta potreben.

Zakaj so ob druženjih skoraj izginile veselične pesmi in pevski običaji oziroma šege, za katere so značilne vesele pesmi, ki poudarjajo lepe medsebojne želje in prijateljske vezi, ob nekaterih pa pevci pokažejo tudi svoje igralske in rekreativne sposobnosti, kar še dodatno dvigne veselo razpoloženje? Po drugi strani pa se spodbujajo ekstremne šege (pustne, čarovniške na večer vseh svetih).

1. Na prireditvah, srečanjih in praznovanjih, naj bo del pesmi namenjenih pevskim šegam.

2. Državne ustanove, ki se ukvarjajo s slovensko kulturo, naj spodbujajo tudi ohranjanje slovenskih pevskih šeg.

3. Vsak posameznik naj v pevski skupini ali v družbi, kjer se poje, spodbudi, da se bodo o odpele tudi pevske šege.

Zakaj v Slovenskem pozdravu RTV ni delno zastopana tudi slovenska ljudska pesem in glasba?

RTV Slovenija naj uvrsti v Slovenski pozdrav tudi ljudsko petje in glasbo, da bo spoštovan in negovan temelj slovenske kulture.

Slovenska glasba je pomemben temelj slovenstva

Zakaj mnogi slovenski mediji poimenujejo slovensko narodno zabavno glasbo kot » govejo glasbo«, ko pa je logično, da je to omalovaževalen, žaljiv izraz, ki žali osebno dostojanstvo vseh, ki spoštujemo slovensko narodno zabavno glasbo, ki je eden izmed kulturnih temeljev slovenstva?

Mediji naj poskrbijo za spoštljiv in spodbujevalen odnos do slovenske glasbe in kulture nasploh, pri čemer  naj zagotovijo, da ne bo prišlo do žalitev osebnega dostojanstva Slovencev.

Zakaj se premalo neguje pozitiven sodelovalen odnos med slovenskim ljudskim petjem in ljudsko glasbo na eni strani ter slovensko narodno zabavno glasbo s petjem na drugi strani?

Vsi kulturni nosilci naj ta odnos gojijo in spodbujajo iz izhodišča, da sta ti dve kulturni zvrsti v medsebojni povezanosti kot desnica in levica pri človeku.

Zakaj se tajijo  slovenske inštrumentalne skladbe, ki so bile vedno značilne za Slovence in s katerimi smo v svetu najbolj prepoznavni ( Avsenikova Golica)? Zakaj ni na festivalih narodno zabavne glasbe že nekaj let nobene instrumentalne skladbe, ampak le vokalne ob spremljavi glasbil? Zakaj mladi ansambli ne znajo ali pa nočejo več ustvariti nobene instrumentalne skladbe, pri katerih lahko pokažejo svoje glasben veščine in glasbeni razpon?

1. Obvezna sestavina festivalov naj bodo spet instrumentalne skladbe.

2. Glasbene šole naj ozaveščajo mlade o pomenu inštrumentalnih skladb.

3. Mladi ansambli naj uvedejo v svoj ustvarjalni program tudi inštrumentalne skladbe.

Zakaj ni dostopna pristna slovenska kulturno dediščinska glasba, razen nekaterih maršev, pa čeprav je splošno znano, da so slovenski ljudski muzikanti poleg tega igrali kopico svojih skladb, za katere je bil značilen poudarjen ritem in odrezav zven igranja?

1. Ljudski muzikanti in narodno zabavni ansambli naj obvladajo tudi kulturno dediščinski stil igranja.

2. Glasbene šole naj učijo tudi osnove slovenskega ljudskega petja in ljudske glasbe in s tem omogočajo ustvarjanje izvirnih slovenskih skladb.

Zakaj državna ustanova ( JSKD ), ki sicer opravlja veliko plemenito poslanstvo na mnogih področjih slovenske kulture, programsko, organizacijsko in strokovno spodbuja igranje tamburaških in mandolinskih skupin, to je glasbil, ki so značilna za Hrvaško (če izvzamemo Belo Krajino in Prekmurje), ne pa tudi igranje slovenskih  alpskih glasbil ( frajtonarice, klarineta, baritona, basa, gosli), ki so značilna za Slovenijo? Za tamburaške in mandolinske skupine prireja JSKD delavnice, seminarje, šole, pregledna srečanja in tekmovanja v Sloveniji in na Hrvaškem, kar  se lahko prepričamo, če si ogledamo spletno stran JSKD. Zakaj nimajo enakih možnosti skupine, ki igrajo na diatonično harmoniko ali tudi tiste, ki igrajo klarinet, bariton, bas (vsaj za področje slovenske ljudske glasbe), torej glasbila, ki so značilna za Slovenijo? Zakaj so tisti, ki igrajo na tipična slovenska glasbila drugorazredni?

Država Slovenija naj preko svojih državnih ustanov spodbuja predvsem igranje glasbil, ki so kulturno dediščinsko značilna za Slovenijo in s tem zagotavlja slovensko kulturno prepoznavnost doma in v svetu, sicer bomo sčasoma pozabili na slovensko kulturo in se utopili v tuji kulturi.

Zakaj v mnogih trgovinah in gostiščih vrtijo le tujo glasbo, ne pa tudi slovensko, pa čeprav bi po logiki stvari morala biti pretežno le slovenska glasba, saj smo domači ne pa tuji kupci?

1. Gospodarska, trgovinska, gostinska in turistična združenja izdajo organizacijsko navodilo, da se naj vrti tudi oziroma predvsem slovenska glasba.

2. Kot kupci oziroma stranke povejmo prodajalcem, da želimo slovensko glasbo.

Zakaj večina narodno zabavnih in drugih ansamblov poje in igra tujo glasbo takrat, ko plesalci stojijo ali se premikajo oziroma plešejo v krogu ali verigah, ne pa slovensko glasbo oziroma pesmi, pa čeprav je splošno znano, da slovenska polka ob vrisku napravi tudi pri takšnem plesu največje razpoloženje, kar dokazujejo tudi slovenske folklorne skupine?

1. Narodno-zabavni in drugi ansambli naj vključijo čim več slovenske glasbe v svoj razvedrilni program in ga izvedejo na način, da bodo ljudje spoznali, da je najprimernejši za veselo vzdušje.

2. Kot udeleženci takšnih prireditev sami predlagajmo, da se naj se poje in igra čim več slovenske glasbe.

Zakaj v oddajo Kultura na RTV nima pravice dostopa tudi slovenska kulturna dediščina?

RTV Slovenija naj uvrsti v oddajo o kulturi tudi slovensko kulturno dediščino, da bo kultura prikazana celovito in ne le enostransko.

Zakaj se ob cestah in v mestih na veliko javno objavlja le tuja glasba ne pa tudi domača?

Država naj ustvari pogoje, ki bodo omogočali, da bo slovenska kultura lahko konkurenčna tuji  kulturi tudi na prostem trgu.

Slovenska narodna noša

Zakaj ni slovenska narodna noša obvezna simbolna sestavina različnih prireditev in praznovanj (tako kot v sosednjih državah), kar bi praznovanja napravila še bolj praznično in zanimivo?

Državne ustanove in vsi, ki prirejajo javne državne in druge podobne prireditve, naj poskrbijo, da bodo slovenske narodne noše obvezna simbolna sestavina prireditve in praznovanj.

Zakaj ni narodna noša obvezen kulturno dediščinski element nastopov ljudskih pevcev in muzikantov na njihovih revijah in prireditvah ?

Nosilci kulturne dediščine naj poskrbijo, da bo narodna noša obvezen kulturno dediščinski element nastopov ljudskih pevcev in muzikantov.

Zakaj so narodne noše slovenskih dežel na državni ravni zapostavljene (Gorenjska, Štajerska, Koroška, Dolenjska, Primorska) v primerjavi z nošo obrobnih slovenskih pokrajin ( Bela Krajina in Prekmurje)? Ali je namen, da naj bi deželne slovenske noše zamenjale obrobne pokrajinske?

Državne ustanove in mediji naj poskrbijo uravnoteženo prikazovanje in obravnavanje noš  slovenskih dežel in pokrajin.

Zakaj se mora svečana štajerska noša umikati širceljnu (predpasniku), ki se je uporabljal, da bi se manj umazala delovna obleka? Zakaj se lahko Gorenjci, Primorci, Dolenjci in Korošci ponašajo s svečano nošo, Štajerci pa ne?

Naj se uveljavi štajerska svečana noša v folklorah in drugod, razen, ko gre za prikaz delovnih običajev, pri katerih pa ni plesa. Za to naj se prizadeva, poleg folklornih skupin, tudi SAZU in JSKD.

Slovenski reki, šege in navade

Zakaj izginja  slovenska vrednotna tradicija  na področju odnosov med prodajalcem in kupcem oziroma med drugimi strankami v odnosih oziroma postopkih? Zakaj izginja vljuden in spoštljiv »prosim, izvolite, hvala« in se ga nadomešča s prostaškim »evo«?

1. Gospodarska, trgovinska, gostinska in turistična združenja ter delodajalci naj izdajo organizacijsko navodilo o ponovni vzpostavitvi vrednotnega odnosa med prodajalcem in kupcem.

2. Ko smo v vlogi kupca oziroma stranke, sami povejmo prodajalcu ali uradniku željo, da ima do nas vljuden in spoštljiv odnos, ne pa prostaški odnos.

Zakaj pisci člankov v medijih in politiki pogosto uporabljajo tuje reke in to celo v tujem jeziku? Lahko bi uporabili podobne slovenske reke, s katerimi bi povedali isto misel?

Mediji in politiki se naj potrudijo, da bodo uporabljali slovenske reke, sicer jih bomo pozabili.

Zakaj se sistematično ne ohranja slovenska vrednotna kulturna tradicija, ki jo odlikuje resnicoljubje, pravičnost, poštenost, delavnost, odgovornost in solidarnost, kar sta kot pozitivne lastnosti Slovencev v svojih pisnih delih omenjala Slomšek in Valvasor? Zakaj današnji pisci knjig in člankov opisujejo predvsem  negativne značilnosti medsebojnih odnosov iz slovenske zgodovine, zanemarjajo pa pozitivne, ki bi nam omogočili pravičen odnos do prednikov in pozitivne zglede za sedanjost in prihodnost?

Državni organi in ustanove ter mediji, naj pristopijo sistematično k uveljavitvi slovenske vrednotne kulturne tradicije, ki nam bo omogočila uveljavitev naše pozitivne prepoznavnosti doma in v svetu in spodbudila naš vrednotni razvoj.

14 KOMENTARJI

  1. Glede JSKD je potrebna dopolnitev:

    JSKD ima res pod kulturnim področjem – instrumentalna glasba programsko spodbujane skupine, ki igrajo tamburice in mandoline poleg citer, ne pa tudi skupine, ki igrajo harmoniko diatonično ali druga slovenska alpska glasbila.

    Kljub temu pa JSKD prireja revije ljudskih muzikantov oziroma godcev, občasno pa tudi kakšen seminar, kar je v okviru folklore.

    Vsekakor bi JSKD morala biti nosilka varovanja slovenske kulturne dediščine, ker ima razvejano mrežo svoj izpostav po Sloveniji. Zdaj JSKD deluje le kot podporna organizacija za ljubiteljske dejavnosti, ki so odvisne od volje ljudi, ne pa tudi od državnega interesa.

    Skratka, država bi morala JSKD pooblastiti in zadolžiti, da varuje slovensko kulturno dediščino kot dober gospodar.

  2. Koristno za zdravje in dialoško razumevanje bi tudi bilo, da se slovenska ljudska pesem ponovno uveljavi ob sleherni priložnosti kot odlično meditacijsko in povezovalno sredstvo.

  3. A.
    Vse priznanje za domoljuben prispevek.

    B.
    – “Slovenski jezik je najpomembnejši kulturni temelj slovenstva”

    Ta teza je ena naših najpogostejših domoljubnih tez. Skladna je tudi z mnenjem našega stoletnika Boruta Pahorja s tržaškega zamejstva. Toda, lahko da naša teza, po kateri je “najpomembnejši” kulturni temelj slovenstva slovenski jezik, v jedru ni utemeljena.

    Da slovenski jezik ni naš “najpomembnejši” kulturni temelj slovenstva, se kaže iz opisov v prispevku g. Dejana Valentinčiča O življenju beneških Slovencev v Argentini (I. in II. del, Časnik, 9. in 21. 12. 2017). Za iskanje “kulturnega temelja slovenstva” je pomembna prav okoliščina iz prispevkov, da gre za beneške Slovence v Argentini.

    Beneški Slovenci v Argentini so namreč veliko globlje ločeni od matice slovenskega jezika v primerjavi s tržaškimi Slovenci stoletnika Borisa Pahorja. Nadalje so beneški Slovenci v Argentini veliko globlje ločeni od matice slovenskega jezika tudi v primerjavi s Slovenci, ki so morali v Argentini po drugi svetovni vojni. Poleg tega s slednjimi, kot kaže prispevek g. Valentinčiča, beneški Slovenci v Argentini sploh nimajo veliko stikov.

    Ob tem je nadaljnja pomembna okoliščina, ki jo kaže prispevek o beneških Slovencih v Argentini, in sicer da med beneškimi Slovenci v Argentini ni več kaj dosti ljudi, ki poznajo slovenski jezik.

    Ob teh dveh okoliščinah (1. dolgotrajna ločenost od drugih Slovencev; 2. nepoznavanje slovenskega jezika) je v zvezi z gornjo tezo o “najpomembnejšem kulturnem temelju slovenstva” treba ugotoviti, da iz prispevka veje, da beneške Slovence v Argentini prežema silovito slovensko domoljubje. To kaže na obstoj nekega globljega kulturnega temelja slovenstva, globljega torej od slovenskega jezika.

    Tako je pot v iskanju “najpomembnejšega” kulturnega temelja slovenstva, ki nas loči od drugih kot Slovence in hkrati veže skupaj kot Slovence, globlja.

  4. Glede na to, da je mnogo dejstev, ki dokazujejo ogroženost slovenske kulturne dediščine kot temelja slovenske kulture pomeni, da državni nosilci ne ravnajo s slovensko kulturno dediščino kot dober gospodar.

    Zato upravičeno pričakujemo od:

    – Ministrstva za kulturo
    – JSKD
    – RTV
    – Nacionalnega sveta za kulturo,

    konkretno odgovorno ukrepanje!

  5. Ljubitelji slovenske kulturne dediščine na terenu smo prepričani, da je dolžnost JSKD storiti vse, da se odpravi ogroženost slovenske kulturne dediščine.

    JSKD se ne bi smel izgovarjati, da se ukvarja le z ljubiteljskimi dejavnostmi.

    Sam aktivno pojem v dveh skupinah, ki pojejo ljudske pesmi in v folklorni skupini. Poleg tega pojem tudi v zboru, ki poje umetne pesmi. Poleg tega sem ljudski muzikant.

    JSKD

  6. Posebno vprašanje je tudi kulturna dediščina in identiteta posameznih okolij, ki je prav tako ogrožena, da bo šla v pozabo.

    In sicer od kulinarike naprej.

    Na Krasu in v Beli Krajini ter v Prekmurju se tega zavedajo, drugje pa skorajda nič.

    To pa pomeni, da morajo biti bolj aktivni ljudje na terenu in zahtevati spoštljiv in gospodaren odnos do kulturne dediščine, potem pa se bodo zmigali tudi v Ljubljani.

  7. Pomembnost slovenskega jezika se kaže najbolj nazorno na avstrijskem Koroškem, kjer se preštevajo koliko ljudi govori slovensko in je potem to odločilno za dvojezične napise in slovenske šole.

  8. Zakaj bi morale slovenske folklorne skupine iti v katakombe?

    To izhaja iz obvestila na spletni strani JSKD, kjer pozivajo folklorne skupine, naj se ne sodelujejo na prireditvah, kjer igrajo narodno zabavni ansambli, ki igrajo prav tako polke in valčke kot ljudski muzikanti v slovenskem alpskem stilu, ki je včasih nekoliko drugačen, vendar še vedno slovensko alpski.

    JSKD naj rajši pozove, da bi naj na različnih praznovanjih običajni plesalci ( nefolklorni) zaplešejo kulturno dediščinsko po slovensko:

    In ne le polko in valček, ampak tudi plesne verige in plesne kojtre šivat, kar je še posebej zanimivo.

    Zakaj pa na jugu vselej plešejo kola na vsakem praznovanju in na ta način ohranjajo kulturno dediščino?

    Ali jo res ne smemo pri nas ohranjat med ljudmi kot slovensko kulturno navado in prepoznavnost?

  9. Na še eno značilnost, ki je po mojem odklon od slovenske glasbene tradicije, bi opozoril. Pojavlja se predvsem na področju narodno-zabavne glasbe, namreč hitrost, hitenje, kot da bi hoteli ujeti – ne vem kaj. Slog zlasti promovirajo Modrijani (pa jih sicer cenim kot dobre izvajalce). Vsa ta hitrost že meji na norost, ihtavost, nevrotičnost, in se širi kot kuga.Sploh na množičnih prireditvah – veselicah. Saj je v redu, če je tu pa tam na sporedu tudi kakšna poskočnica, ne sme pa ta slog prevladovati.
    Nekaj podobnega opažam tudi v vsakdanji govorici, zlasti pri mladih, to noro hitenje, ki govor spreminja v nerazločno momljanje.

  10. Mladi ansambli so si pevsko in glasbeno preveč podobni, ker skorajda vsi posnemajo Modrijane in potem ne veš ali so to Modrijani ali drug ansambel.

    Poleg tega pomeni stil petja in igranja precejšen odmik od kulturno dediščinskega stila, ki pa so ga dokaj dobro posneli ansambel Murni poleg Šentjurskih muzikantov.

    Skratka, petje in glasba narodno zabavnih ansamblov bi moralo biti razponsko, da da pokriva tudi kulturno dediščinski stil petja in igranja in zadovolji različne okuse ter omogoča pevski in glasbeni razvoj.

  11. Nedosledna je tudi uporaba pojma muzikant in godec.

    Po življenjski logiki in pojasnila slovenskega slovarja so godci tisti, ki igrajo na preprosto glasbilo ( piščali, ribežli, grablje, kose…). Muzikanti pa tisti, ki igrajo na zahtevna glasbila.

  12. Vse naše sosednje države so izrazito domoljubne, se kar kosajo v domoljubnosti, zato je logično, da moramo biti tudi Skovenci še toliko bolj, ker smo majhni in toliko bolj ranljivi.

  13. Avtor zasluži vse priznanje in spoštovanje, da se trudi z opozarjanjem na negovanje kulturne dediščine.
    Toda pojem kulturna dediščina nima oprijemališča, če se ne uporablja v konkretnem smislu in pomenu in če se ne vrednoti v dejanju.
    Negovanje kulturne dediščine je spominjanje na vrednotna dejanja in dosežke. Vse to je treba v okviriti v čas in prostor, da se ne izgubi.
    Praznik kulture je 8. februar, ki je sicer Prešernov smrtni dan, pa tudi velikana samospevov skladatelja Josipa Ipavca, pa še koga in kaj iz kulture.
    To se lahko praznuje kot kulturna dediščina.
    Praznovanje kulturne dediščine Ipavcev sodi za čas od 15. do 20. avgusta ko je rojstni in smrtni dan zaslužnega dr. Gustava Ipavca, zdravnika, skladatelja, župana in narodnega prosvetitelja v občini Šentjur. Če se to dogaja se ohranja kulturna dediščina in tudi spoštovanje zaslužnega prednika. To je izraz naslednikov in dokaz tudi njih vrednosti, če so hvaležni prednikom.
    Tega se premalo zavedamo, za to praznujemo pogosto brez prave vsebine, po socialistično mimo spoštljivosti in hvaležnosti zaslužnim ali vrednotam.
    Po praznovanju lahko vidimo koliko smo se demokratizirali in osvobodili pritiska ideologije.
    V negovanju kulturne dediščine se zrcali demokratičnost naših odnosov in zlasti spoštljivosti.
    V tem je vrednost leta kulturne dediščine v EU.

Comments are closed.