Identiteto Slovencev je načel kulturni boj

22
774

Starejši gospod mi je dejal: »Slovenija ni več to, kar je bila nekdaj, veliko je napravil komunizem, preostalo globalni pritiski.« V trku civilizacij se zdi, da ni mogoče govoriti o nacionalni identiteti. In sploh naj bi bili nacionalni problemi in meje preseženi. Vendar Brexit in težave med narodi oziroma državami EZ in tudi med svetovnimi silami govorijo o nasprotnem.

Identiteto Slovencev je načel kulturni boj

Zdi se celo, da nacionalni interes in ponos, včasih kar svojevoljnost otežujejo učinkovito delovanje Evropske skupnosti. Države ne le Anglija pač pa tudi nove članice kot Hrvaška, Madžarska ali Poljska vztrajno uveljavljajo svoje interese in zdi se, da imajo večjo težo kot tiste, ki tega ne znajo, ker imajo težave z lastno identiteto. Med zadnje sodi tudi Slovenija, ki slabo opravlja proces demokratizacije in se počasi izvija iz primeža totalitarnih vzorcev, tone v korupcijo in naši uradniki v Bruslju ne znajo ali pomanjkljivo uveljavljajo interese Slovencev, podobno kot jih niso politiki v bivši državi.

Vzrok ni le slovenski manjvrednostni kompleks in težava samopodobe. Identiteto Slovencev je načel kulturni boj, v katerem so liberalci – za njimi pa z njihovo pomočjo komunisti – naredili vse, da bi prišli na oblast, ne glede na to ali zato slovenska bit propade. Liberalci so za prevlado nad konservativno krščansko večino bili pripravljeni tudi prodajati slovenstvo na Dunaju, nato v Beogradu, komunistom pa je bil glavno, da sami zavladajo.

Posledice so težava političnih sil za sodelovanje pri uveljavljanju slovenske politične, gospodarske socialne in kulturne samobiti. To kaže odnos odgovornih do slovenskega jezika, pa tudi izrivanje versko-kulturnega in narodnostnega izročila iz kulturnih, političnih, gospodarskih, medijskih in vzgojnih procesov. V tem smislu je sin likvidatorja zatrdil, kako naj bi bilo dobro, da je uspelo postkomunistom zadržati Cerkev stran od šole. Za ene naj bi bilo celo bolje, da nas preplavijo tujci, kakor da bi vključili in gojili krščansko-narodne temelje. Zato domnevno zavzemanje za begunce, čeprav jim za ljudi v stiski ni mar, da bi jim pomagali, pač pa da bi bila Slovenija še manj slovenska.

Surove fizične sile so potrgale korenine vere, narodnosti in domoljubja

Torej je slovenska identiteta problem, čeprav smo se vso svojo zgodovino borili za preživetje ob sosednjih narodih na križišču treh evropskih družin narodov, a nam to ni utrdilo dovolj samostojnosti, da bi ohranjali svoja izročila, ne pa se le prilagajali drugim. Sicer se nismo pregrešili zoper tuje narode, kvečjemu med revolucijo zoper samega sebe. Maščevanje nad Italijani ali Nemci (Kočevarji, nemški potomci na Škofjeloškem) ni bilo nacionalno, pač pa razredno, zato v fojbah niso le Italijani, pač pa »razredni sovražniki«. Pred vojno je Ehrlich opozarjal:

»V teh usodnih dneh je prav naloga Slovenske dijaške zveze, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličujejo eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj Slovenska dijaška zveza pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti.«

Te »surove fizične sile« so potrgale korenine vere, narodnosti in domoljubja. Vse to vpliva na negotovost slovenske identitete, zaradi česar slabo branimo svoje temelje in se borimo zoper krščanska izročila, iz katerih smo nastali. Ne glede na potrgane korenine v polpreteklosti in globalne izzive sedanjosti je za Slovence – kot tudi za Evropejce krščanstvo sestavni del naših temeljev. V razsvetljenstvu so se na krščanskem izročilu človeka ustvarjenega po Božji podobi oblikovali temelji evropskim ustavam, ki naj varujejo človekovo dostojanstvo in njegove pravice. Zato so bili »…naši očetje modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina…« Ehrlich je to dejal leta 1933 na Višarjah.

Če Bog ni več Bog tudi človek ni več človek

Kaj torej po mukah revolucije in izzivih globalizacije ostaja, če cerkev in krščanstvo nista več ne slovenski ne evropski povezovalni kamen? Kaj mi oziroma nam torej še pomeni krščanstvo? Morda se kdo tolaži s tem, da lahko danes to najde v drugih duhovnih izvorih: v islamu, budizmu, lamaizmu ali v čem podobnim. A zavedati se mora, da je za to potreben dolgoročni duhovni napor, sicer ostane samo prisila, ki ponavadi žrtvuje ljudi. To pa že poznamo iz zgodovine. Kot v ekologiji ne moremo uspeti brez zavzetega in zahtevnega odrekanja, tako tudi duhovne zgradbe ni moč graditi brez duhovnih naporov. V obeh primerih pa gre za vprašanje preživetja.

Če Bog ni več Bog tudi človek ni več človek, je zatrdil Marjan Rožanc. Osebno in narodno identiteto gradimo z dialoškimi napori med seboj, s svojo preteklostjo in njenimi izročili, ki nas odpirajo tudi Bogu, da bi bil človek bolj človeški, bolj gotov vase in v svojo narodno skupnost kot sestavni del njegove identitete.

22 KOMENTARJI

  1. Le kaj se dogaja z našimi duhovniki? Tudi duhovnik Janez Juhant ni v duhovniški uniformi. Molimo zanj!

    Oče naš, ki si v nebesih! Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja tako v nebesih kot na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas vsega hudega. Amen.

    • Kot Hare Krišna je tudi slovenski duhovnik spoznal, da je najbolje, da je civil. Mislim da dr. Štuhca še nisem videl v duhovni opravi, pa je bil že 55X na TV. Ali sem se zmotil?

      Kaj je narobe z našimi duhovniki? Problem je v njihovi vzgoji: desetletja mnogokrat zgrešenih teoloških popačenj, mehansko razmišljanje, trgovska miselnost sladkega jezika, skratka – posvetni so. Posveten krščanski um pa je vedno dvoumen, sam sebi nasprotujoč. Govori si: Pred volitvami bom tiho kot rit, nič konkretnega ne bom povedal, pa kar bo pa bo, samo da sem na varnem. Po volitvah pa bom ubral klasično jamranje žrtve, saj je bil Jezus tudi žrtev. Jamral bom in jamral, da se bom še hudiču zasmilil. Tako zelo bom jamral, da bom res pravi slovenski kristjan. Dva meseca pred volitvami pa bom utihnil, saj neumen pa vendarle nisem!

      Če se ne motim, je g. Juhant član sveta RTV. Tam “dela dobro”. Kot tista nuna v visokih petah in sumljivega obnašanja, ki vodi duhovno oddajo na TV. Redovnica, hehe. Temu rečejo dobrota, srečni so, če so kdaj tam pripuščeni, zato pa se morajo seveda obnašati, kot se tam obnaša.

      S komer se družiš, tistega se boš nalezel. Zato ljudje raje vse bolj molijo doma, ne v cerkvi.

  2. Briljantno! čestitke avtorju, ki nas ozavešča, da spregledamo:
    – kako vrednotna in vizijska osebnost je bila Ehlich za Slovence
    – kje so vzroki za našo slovensko šibko identifikacijsko, vrednotno, vizijsko in nesamozavestno podobo

  3. Naslov članka je “contradictio in adiecto” in kot tak ni skladen z suverenostjo članka, ki ima pozitiven namen za uveljavljanje identitete Slovencev.
    Postanimo suvereni kot smo bili z prvimi demokratičnimi volitvami ko smo izpisali svojo suverenost države in državljanov. V sklop suverenosti ne sodi boj, nasilje in ne svoboda. Pravice so stvar dogovora in možnosti !
    Kot suvereni državljani dopustimo to tudi Kataloncem in to dopuščajmo tudi sebi, da ohranimo identiteto demokratičnosti , pravičnosti in svobode. !!

  4. slovenski manjvrednostni kompleks in težava samopodobe
    ========
    Ja, to je veliki vzrok ali posledica slovenske morbidnosti. Res, identitete nimamo, razen identitete groba. Samo obstajamo. A tako obstajajo tudi divje živali v gozdu.
    Tudi Erlichu se čudim, na teh besedah o trojnem praporju zvestobe do vere, naroda in domovine. Kje je kralj? Kje je republika? Brez tega ni praporjev. Brez tega ni nobenih zastav. Ta kontradiktornost je tako značilna za slovensko kulturo, da onemogoča vsak dialog in vodi izključno v prepir. Od provokacije do provokacije. Kot pravi sv. Pavel, če se že obžirate, glejte da se med seboj ne pokončate.

  5. Slovenija je peta- podlaga žarišču podkožnega totalitarizma, ki se zopet nevarno širi v Evropo.
    Zelo nevarno! SV je že spravil do zanemarljive moči in vloge. Prevzel je vse veje oblasti in tajnega varovanja. Ali tudi ZDA z Natom spijo, če že EU? Kaj se pravzaprav dogaja z varnostjo in demokratično ter kulturno stabilnostjo Slovenije, Evrope? Ali so nas ZDA že odpisale in se rešuje le VB sama?
    Je situacija tako nemočna kot pred drugo sv. vojno?
    Kdaj bo počilo na Bližnjem vzhodu in potem navzgor iz Turčije potom vala beguncev in reševanja s turško-zavezniškimi zdravniki duš, ki jih imenujejo rešitev Evrope?!
    Zakaj so prepuščena slovenska podjetja tajkunskim izčrpavanjem, “poredne apolitične” privatnike pa se bo zatilo v kali oz. odgnalo še z novo davčno zakonodajo?
    Ali je Poček edino, kar lahko naredi NATO, edino, kar lahko naredijo ZDA?!
    Onesnaženje na Počku je le delček, onesnaženje po celi državi je katastrofalna grožnja, ki se že dogaja, ljudje so zavedeno omrtvičeni, svet pa nič!

  6. Kulturni boj nam vsiljujejo taki kot je tale profesor filozofije, ki se na svojem tviterju predstavlja kot:
    ” raziskovalec edukacije in estetike. Politika je preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili samo politikom.

    Naletel sem na njegov tvit, oz dva:

    @DarkoStrajn
    Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih? Je to morda povezano z misterijem definicije »finančnih produktov«?
    in
    “V spcifičnih primerih je res morda praktično govoriti o “točkah”, ampak zdaj so vsevprek vsi odstotki postali “točke”

    https://twitter.com/DarkoStrajn/status/1187026763811037184

    Primer:
    Ko smo povečali DDV z 20% na 22% smo ga …
    a)povečali za 2 odstotni točki (22-20=2)
    ali
    b) povečali za 10 odstotkov (22/20=1,1)
    … in smo zaradi tega začeli plačevati za 1,67% več kot prej (1,22/1,20 = 1,0167)

    Problem te države je tudi, da jo v glavnem vodijo družboslovci

  7. Amelie: “Ja družboslovci, ki razumejo družbo kakšna naj bi bila (po njihovo), medtem ko človeka pa ne razumejo !”
    ================
    Samo dobro uro kasneje se je na netu pojavil tale tekst, ki je odgovor sodnika Radonjića (Proces Novič) na tekst B. Vezjaka (zaradi intervjuja Možina_Radonjić). Ni odvrgel samo rokavice, v roke je vzel tudi kij:

    “O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?”

    https://www.portalplus.si/3471/beda-filozofije/

    To si kaže prebrati!

    • Zapis vsebuje tudi kako sodnik srbskega porekla poučuje filozofa slovenskega porekla o uporabi slovenščine. 🙂 A nismo pred kratkim imeli debato na to temo? 🙂
      Znani levičarji na družbenih omrežjih, zaradi tega zapisa Radonjića, pozivajo na njegov linč.

    • “Trditev, da je sodnik oprostil domnevnega morilca, je nelogična do debilnosti. Sodnik nikdar ne oprosti domnevnega morilca. Sodnik oprosti osebo, za katero ni dovolj dokazov, da je morila.
      Sodnik, ki bi oprostil domnevnega morilca, bi bil enako beden pravnik, kot je dr. Boris Vezjak beden filozof.”

  8. “Kristjan v politiki se je dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov.
    To počne predvsem s pametjo in ne z vero. ”
    Katoliška Cerkev zagovarja popolnoma jasno stališče, da je v pristojnosti politike delo za pravično družbo in da je pristojnost Cerkve, da pri tem sodeluje kot vsaka druga oblika civilne družbe na svoj posebni način. Svojo dodano družbeno vrednost pa vidi v krepitvi duha solidarnosti, požrtvovalnosti, zastonjskosti, nekoristoljubnosti in preseganja družbene sebičnosti. Kristjan v politiki se je tako dolžan ukvarjati z razvijanjem pravičnosti in neprestanim izpopolnjevanjem družbenega in gospodarskega sistema ter vseh podsistemov. To počne predvsem s pametjo in ne z vero. Temeljna vrednota, ki ga vodi in zavezuje, je tako iskanje pravičnih rešitev za čim večje število ljudi. Samo tako se lahko krščanska politika uveljavi in preživi. Vse drugo s krščanstvom in krščanskimi vrednotami nima veliko zveze, zato ima tudi sklicevanje nanje ob nepravem času nasprotni učinek. Če kristjanom v politiki uspe na področju zakonodaje izboriti pravičnejše zakone, ki pravičneje razdeljujejo dobrine med ljudi, ki v večji meri dajejo vsem ljudem enake možnosti in bolje urejajo odnose med državljani, bo takšna politika imela ne samo dovolj močno stranko, ampak tudi dovolj veliko volilno telo, ki jo bo podpiralo.
    “Vsi poskusi desnokrščanske miselne opcije, pri katerih je sodelovala tudi Cerkev s svojimi predstavniki in sredstvi, da se vzpostavi desnosredinsko konzervativni medij, so se izjalovili. Po moji oceni je glavni razlog v iracionalnosti, tako v primeru Slovenca kakor TV3 in T-2. Iti iz projekta v projekt, ne da se temeljito prouči položaj in izdela jasna strategija, je v Sloveniji samomorilsko dejanje, ker se ve, da javnost obvladuje nazorska konkurenca, kapital pa je v rokah tistih, ki takšnim projektom dajejo kvečjemu miloščino. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast.”
    Vir – članek: dr. I. Štuhec: Odgovornost Cerkve DRUŽINA, 12.10.2008
    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-41-KristjaniVJavnosti-4
    V praksi pa berem
    Moralni teolog dr. I. Štuhec piše;
    »V državah, kjer je bil družbeni nauk Cerkve bolj odmeven, npr. v Nemčiji in Avstriji, Štuhec opaža bolj ustrezno razmerje med delom in kapitalom. Pri nas je ta odnos porušen, iz razloga ponavljajočih se revolucij, demokratičnega socializma in sindikalistov, ki niso glasno nasprotovali nastajanju tajkunov.«
    Ali je sprememba družbene ureditve, kjer je bistveno priznanje in spoštovanje lastnine, kar je revolucija vse porušila, ter je lastnina in ustvarjanje kapital-lastnine bistvo uspešnosti sistema in podlaga javnega standarda res odvisna samo od nasprotovanja sindikatov? Ni to v stilu Poncija Pilata,: »Operem si roke.«
    Kdo vse ni glasno nasprotoval? Prvo je bila Cerkev, ki je bila »modro« tiho.
    Kdo vse je najdlje zagovarjal tajkune?
    Dejstvo je, da v MAG-u, 21. novembra 2007 preberem odgovor na novinarjevo vprašanje, ki ga tako zapiše:» Previdna vladna koalicija. Ker so menedžerski odkupi v zadnjem času postali prvovrstna politična tema, smo vprašanja v zvezi z njihovim načinom financiranja postavili parlamentarnim političnim strankam. Med drugim nas je zanimalo, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev na tak način, oziroma ali bi jo podprle, če bi jo predlagal kdo drug?
    Odgovor SDS: « Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
    SDS in Jože Tanko torej, vse je O.K.!?
    Podoben odgovor so podali iz NSi. Edino SDS in NSi tedaj torej nista imeli nobenih zadržkov glede menedžerskih »nakupov« z bančnimi krediti, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira, davkoplačevalci pa »radodarnim bankam poplačamo kredite«, ker ne gre drugače.
    Stranke SLS, SD, LDS, SNS in Zares pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe k »tajkunizaciji Slovenije«, berem še v članku desničarskega novinarja mag. Silvestra Šurle.

  9. Gospod prof. Janez Juhant pravite: “Liberalci so za prevlado nad konservativno krščansko večino bili pripravljeni tudi prodajati slovenstvo…….«
    Poglejmo sedanjost. Lani ste bili v ribniški občini, to je pri Sv. Gregorju, kjer se je javna šola poimenovala po Janezu E. Kreku. Lepo in prav. Občina Ribnica je ob osamosvojitvi obsegala tudi sedaj samostojni Občini Sodražico in Loški potok. Te občine oz. sedaj samo Občina Ribnica veljajo za teren predvsem desnice in je znano, da so to tradicionalno katoliške, konservativne občine. Ribnica je župnija in dekanija in sedež arhidiakonata. Znan je samostan pri Novi Štifti. Občina Ribnica je bila druga po rezultatu referenduma za osamosvojitev Slovenije. Ves čas samostojnosti so tu vedno izvoljeni poslanci v DZ RS, ki pripadajo pomladnim stranka, npr. Benjamin Henigman, SKD, potem pa dolgoletni poslanec Jože Tanko, SDS, ki je neprekinjeno poslanec od l. 2000, ribniška poslanka je poleg Tanka bila tudi Ljudmila Novak, NSi. Na prvih volitvah1990 so v Ribnici zmagale pomladne stranke, največ glasov je dobila tedaj SKD. Vendar ni dobila podpore, zlasti ne od SLS, za izvolitev tedaj aktualnega novega Izvršnega sveta, tako da je postal nekaj časa vršilec dolžnosti predsednika IS, kar dotedanji predsednik iz vrst Prenoviteljev, bivši sekretar ZKS. Na kar se je pojavila rešitev od predlagateljev iz vrst svetnikov, zaposlenih na RIKU, ki ga je vodil znani direktor Stane Škrabec. Opomba: Njegov sin Janez Škrabec, član Foruma 21, je velik mecen frančiškanom metropolita g. S. Zoreta, ki mu ja kardinal dr. F. Rode po večeru oz. pogovoru v Škrabčevem skednju v Hrovači dejal: “Upam, da je bila to ura kulture, pospeševanje kulture. To je inteligentno, vi ste inteligenten človek”.
    Tako je postal predsednik IS človek iz vrst RIKA, lahko bi rekli “prave liberalne struje”, ki na volitvah sploh uradno ni sodelovala. Po koncu tega prvega mandata pa je imela oblast, večino koalicija pomladnih strank, na čelu z SDS. Preden je Tanko postal poslanec, je bil en mandat župan. Ob osamosvajanju se ni politično angažiral » pomladni strani«.
    Lani pa, kot vam je poznano, so pomladne stranke, zlasti SDS, v ribniški občini doživele katastrofalni poraz, saj jih premagala mlada, nova lista, recimo liberalna. Pa se po tem porazu ne desnici ni čisto nič zgodilo, nihče ni niti omenil, da bi za ta poraz prevzel odgovornost, saj se iz vrst SDS sliši, da so vendar za poraz drugi krivi, predvsem zmagovalci…, mogoče bi lahko kar rekli “liberalci”. Ali res?
    Gotovo se strinjate, da le tisti, ki ve kaj je objektivna ali osebna odgovornost, in to pokaže tako, da nepreklicno odstopi, se bo potem potrudil, da ne bo ponovil ugotovljenih napak in se bo trudil, da se na napakah uči in nekaj boljšega ponudi, ko dotlej, to velja seveda tudi za celo stranko. Kljub porazih desnice, tega prevzema za poraz na volitvah nisem opazil. Edina svetla izjema je bil prvi predsednik NSi, dr. Andrej Bajuk, ki je takoj ko je bilo jasno, da je stranka izgubila na volitvah, takoj pred slovensko TV javnostjo nepreklicno odstopil in s tem pokazal, da razume osebno odgovornost in ni nikogar, ne prijatelje, ne člane stranke spraševal, ali naj odstopi, kot to počno drugi slovenski predsedniki strank, tudi Janez Janša. Tudi slovenski škofje niso odstopili ob aferi mariborske nadškofije po lastni vesti in razumevanju odgovornosti, temveč jih je k temu »povabil« Vatikan.
    Mogoče pa je za dvig zaupanja v desnico in tako povečati možnost za ponovno zmago desnice na volitvah, le potrebno pokazati volivcem, da se razume, kaj je odgovornost?

Prijava

Za komentiranje se prijavite