Prihaja zlata doba slovenske domišljijske književnosti

 Pripravljam prvenec s podobno tematiko. Verjetno gre za prvo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika in podnaslovom Saga o cesarju Feliksu, katere 1. del naj bi izšel že v nekaj tednih.

Medtem ko se knjižne police šibijo pod težo tujih del s področja fantazijske književnosti, še zlasti iz anglosaksonskega sveta, se zdi slovenski literarni prostor na tem področju dokaj podhranjen.

V zadnjem času je sicer izšel domišljijski roman z naslovom Ekvorna in Ivana v dveh delih, avtorjev Dušana Enove in Vanje Osterca. Dela sicer še nisem utegnil prebrati, a zdi se, da gre za svetlo izjemo v slovenskem literarnem prostoru. Čemu je temu tako?

Stvar je postala zanimiva še zlasti zato, ker tudi sam pripravljam prvenec s podobno tematiko. Verjetno gre za prvo slovensko fantazijsko sago z naslovom Ilonika in podnaslovom Saga o cesarju Feliksu, katere 1. del naj bi izšel že v nekaj tednih.

Gospodar prstanov in Igra prestolov

K pisanju sta me spodbudili svetovni uspešnici Gospodar prstanov in Igra prestolov. Menim, da si tudi slovenski prostor zasluži nekaj podobnega, čeravno je moje delo konceptualno zastavljeno precej drugače.

V Igri prestolov obstaja neki fantazijski okvir, sicer pa je poudarek na dialogih in odnosih med različnimi osebami. Avtor dela George R. R. Martin obenem ohranja pozornost bralca s seksualnimi elementi.

V Iloniki je seksualnih elementov bistveno manj, a po drugi strani toliko več fantazijskih. In čeravno odnosi med posameznimi akterji niso tako intenzivni kot v Igri prestolov, še vedno ohranjajo pomembno mesto v zgodbi, še zlasti odnos med glavnim junakom Feliksom in dvorjanko Felimijo.

In če se vrnemo nazaj k vprašanju, zakaj pri nas primanjkuje del s področja tega literarnega žanra, bi se lahko navezal na besede znanke, ki meni, da Slovenci razmišljamo preveč stvarno. Domišljija ostaja ujeta v spone kulturnega razvoja preteklih stoletij. Je za to morda kriv janzenizem, ki je s svojo racionalno strogostjo in hladnostjo v marsičem opredelil slovenskega »duha«?

Žalostni del slovenskega rožnega venca: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!«

Ali pa gre to dejstvo pripisati borbi Slovenca za lasten obstoj  tekom stoletij, ki jo je ovekovečil v svojih delih kot sta Hlapci in Pod svobodnim Soncem itd.?

Gre prav tu iskati posledice za cankarjanski občutek nemoči, pesimizem, brezizhodnost. Tudi občutek drugorazrednosti oziroma hlapčevstva, ki pogosto prevevajo slovenska literarna dela? Pa saj tako pogosto slišimo Cankarjev stavek:  »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni«, ki ga mnogi ponavljajo kot mantro.

Prihaja zlata doba slovenske domišljijske književnosti

Američanom in Angležem se ni bilo potrebno vselej boriti za golo preživetje, ker so uživali desetletja in stoletja dolga obdobja miru, avtonomije in blagostanja.

Tudi slovenski prostor dandanes uživa mir in blaginjo v primerjavi s preteklimi stoletji, ko sta bila vojna in glad nekaj samoumevnega. In četudi številni problemi ostajajo, je mogoče le napočil čas, da prekinemo tradicijo jamraštva ter pustimo domišljiji prosto pot. Želim si, da bi tudi moje delo spodbudilo druge mlade avtorje k pisanju izvirne slovenske domišljijske književnosti.