Cerarjeva mati se je proslavila z izjavo, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, sinov odnos do prava je mogoče strniti: vse vladne svinjarije so zakon. EU, ki temelji na vladavini prava, je zato več kakor moteča, saj članstvo v njej preprečuje samovoljo oblastnikov.
»O katerem letalu govorite? Ne poznam podrobnosti!« Tako se je sprenevedal Vladimir Putin na tiskovni konferenci 25. maja skupaj s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu. Ko si ga je nekdo upal vprašati o človekovih pravicah, posebej o usodi ukrajinskega režiserja Olega Sencova, ki je bil na montiranem procesu obsojen na 20 let zapora, ker je protestiral proti priključitvi Krima Rusiji, se je francoski predsednik obrnil k Putinu in dejal: »Nisem vam lagal, gospod predsednik, ko sem vam rekel, da so to zelo občutljive teme.«
Občutljivih tem med EU in Rusijo ne manjka. Macron se je s Putinom srečal, da bi kaj napredovala v zvezi z vojno v Siriji in dopolnitvijo jedrskega sporazuma z Iranom. Kakšne pripravljenosti za omehčanje stališč Putin ni pokazal. Gotovo bo doma brezobzirno še naprej zatiral drugače misleče in pošiljal v zapor politične nasprotnike. Prav tako ne bo spremenil svojega odnosa do Ukrajine. Priključitev Krima je zanj zaključena zgodba, kar je potrdil sredi maja, ko je odprl 19 km most med Krimom in Rusijo, ga sam prvi prevozil in razglasil za »zgodovinski dosežek«.
Vso to početje je krepko podprto s kampanjami fake news in z vmešavanjem, kibernetičnim ali diplomatskim, v volitve po svetu. Tako se je npr. v našo volilno kampanjo vključil sicer neopazni ruski veleposlanik, ki je pozval k glasu za Desus. Nedvomno, nagrada Erjavcu, ki si kot zunanji minister na vse pretege prizadeva, da bi nas zvlekel v objem Moskve in nam priskutil EU, ker se v njej ne prepozna. Res pa je, da je (bila) to politika Cerarjeve vlade in ne le rusofilnega ministra.
Zakaj je temu tako, kasneje, sedaj pa poglejmo v drobovje Putinove vizije in delovanja. Pri tem nas bo vodila raziskava zgodovinarja Timothya Snyderja Cesta v nesvobodo. Rusija, Evropa, Amerika, ki je izšla aprila. Svetovno priznani zgodovinar pove: »Cesta v nesvobodo preiskuje rusko, ukrajinsko, evropsko in ameriško zgodovino, ker je to potrebno za opredelitev sedanjih političnih problemov in razpršitev mitov, ki te probleme prekrivajo. Knjiga temelji na primarnih virih teh dežel in išče modele in pojme, ki lahko pomagajo razumeti naš čas.«
Putinova vizija sveta
Putin je človek dejanj »z dušo morilca«, piše Luke Harding, nekdanji vodja Guardianovega dopisništva v Moskvi (Collusion: Secret Meetings, Dirty Money, and How Russia Helped Donald Trump Win). Občutljive teme so zanj kvečjemu gordijski vozel, ki ga je treba presekati, kar nazadnje spoznal tudi Macron. Čeprav je človek dejanj, pa Putin ni človek brez vizije, nasprotno. Sebi primerno vizijo ureditve in delovanja sveta je našel pri ruskem fašističnem mislecu Ivanu Ilijinu in njegovih idejnih naslednikih. Ilijine posmrtne ostanke je dal prepeljati iz begunstva, mu v Moskvi priredil državni pogreb, njegove misli pa pogosto navaja. Ilijin govori o večni Rusiji in carstvu od Vladivostoka do Lisbone, ki ga more vzpostaviti le voditelj s trdno roko. Demokracija, vladavina prava, socialna država, človekove pravice in suverena nacionalna država so ovira za uresničitev te vizije in znamenje šibkosti, ki si je imperij oz. njegov voditelj ne sme privoščiti. Ker vse to obstaja v EU in ZDA, so to dejansko največji sovražniki večne Rusije, v prvi vrsti zato, ker ruski državljani lahko vidijo, da Putinov kleptokratski imperij ni neizogiben, ampak da ima alternativo.
»Toda pokazalo se je,« pravi Snyder, »da je lažje valiti krivdo za vse hudo na Zahod, kakor pa kritično preveriti lastne ruske izbire. Prav tisti ruski voditelji, ki so to v zadnjem desetletju počeli, so pokradli državno bogstvo. Tisti, ki so razglašali Ilijinove ideje z vrha države, niso bili žrtve kapitalizma, ampak so se z njim okoristili. Ljudje iz Putinovega kroga so zagotavljali, da vladavina prava nima nobene možnosti v Rusiji, ker so oni sami ustvarili državni monopol nad korupcijo in korist od tega imajo samo oni. Ilijinove ideje so posvetile radikalno neenakost doma, spremenile vsebino politike iz reformiranja v nedolžnost (režima in Rusije), Zahod pa opredelile kot stalni vir duhovne grožnje. Te ideje roparjem pomagajo, da se predstavljajo kot odrešeniki. Novim voditeljem so omogočile, da izberejo sovražnike in ustvarjajo namišljene probleme, ki jih ni mogoče rešiti, kakor npr. stalno sovraštvo dekadentnega Zahoda do Rusije.« Credit Suisse je leta 2016 označil Rusijo za najbolj neenakostno državo na svetu: 10 % prebivalstva ima v lasti 89 % vsega domačega bogstva, v ZDA pa 76 % (to je delo Trumpovih predhodnikov, ki ga je pripeljalo v Belo hišo!). Srednji sloj je uničen in to je eden osnovnih razlogov, da ljudje volijo tiste, ki obljubljajo bodisi »večno nedolžno rusko carstvo«, bodisi »America First«.
Snyder pokaže, kako Trump posnema »ruska dvojna merila« glede resnice in laži. »V ruskem modelu je treba raziskovalno novinarstvo odriniti na rob tako, da lahko novice postanejo dnevni spektakel. Bistvo tega je, da spodbuja čustva tako podpornikov kakor nasprotnikov in da to polarizacijo krepi. Vsak nov krog ustvari evforijo ali depresijo in utrjuje prepričanje, da gre v politiki za prijatelje in sovražnike, ne pa za nekaj, kar lahko izboljša življenje državljanov.« Pač skladno z Ilijinovo doktrino, da politika ni delo za skupno dobro, temveč »umetnost prepoznavanja in nevtraliziranja sovražnika«.
Udarno Delovo pero ima Trumpa za »mojstra kaosa«, Putina pa slika kot genija in mirotvorca. »Če bi se namreč, kot nakazujejo ameriške preiskovalne komisije, izkazalo, da je Rusija na volitvah v ZDA res pomagala zmagati Trumpu, bi Putin izpadel kot mednarodnopolitični genij. V danem trenutku je edini, ki brez obzirov, strahov in suvereno poziva k vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu, medtem kot Trump razdira zahodno zavezništvo in počne to, kar so nekoč očitali Sovjetski zvezi.« Ko človek prebere Snyderja, mu je jasno: če je Putin kak genij, je genij kaosa. Glede njegovega dela za mir na Bližnjem Vzhodu pa so pri roki vsakemu, tudi novinarju, poročila Amnesty International v letih 2015-2016 o ruskih bombardiranjih civilnih tarč v Siriji, še posebej bolnišnic in šol. »Sirske in ruske sile so namerno napadale zdravstvene ustanove in s tem očitno kršile mednarodno humanitarno pravo. Toda res nezaslišano je, da je uničevanje bolnišnic postalo del vojaške strategije. (…) Večkrat smo pozivali sirsko in rusko vlado, naj spoštujeta mednarodno humanitarno pravo in zahtevali od Rusije, naj verodostojno in neodvisno razišče napade svojih sil na bolnišnice in druge resne kršitve. (…) Ranjenci in bolniki so obtičali na turški meji ali umirajo v Siriji, ker so bolnišnice postale nova frontna črta v ofenzivi na severni del alepske gubernije.« (Tirana Hassan, Direktorica za krizni odgovor pri Amnesty Internacional. Izjava za javnost, 3. marec 2016.) Begunski cunami, ki je šel čez Slovenijo, je tako dejansko sprožil Putin, da bi EU čim bolj oslabil in okrepil protievropsko skrajno desnico.
Rusija: prednostna izbira
Rusom je uspelo izvoziti svoje probleme nasprotnikom in s tem, ko so okužili druge, so svoje »vrednote« naredili za normalne. Putinove pomočnice pri sesuvanju EU so protievropske skrajne desničarske stranke, ki si pri njem podajo kljuko in jih financira. Na prvi pogled je presenetljivo, da se v druščini skrajnežev znajde tudi naš zunanji minister Karel Erjavec, a le na prvi pogled. Iz dejanj Cerarjeve vlade je mogoče sklepati, da je mnogo bliže Putinovi viziji kakor evropski. Enaki ptiči pač letajo skupaj!
Cerar je vladavino prava sistematično rušil ali z neupoštevanjem razsodb Ustavnega sodišča in mednarodnih zavez (NLB) ali z diskriminatornimi zakoni (npr. Magna). Da za njega ni pravo kaj več od cirkusa, je dal jasno vedeti, ko je v Odmevih Viliju Kovačiču navrgel, da menda ja ne bo nadaljeval tega pravnega cirkusa. Cerarjeva mati se je proslavila z izjavo, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, sinov odnos do prava je mogoče strniti: vse vladne svinjarije so zakon. EU, ki temelji na vladavini prava, je zato več kakor moteča, saj članstvo v njej preprečuje samovoljo oblastnikov. Zato tudi nenehno ustvarjanje proti-bruseljskega razpoloženja in sabotiranje EU ukrepov proti Rusiji zaradi priključitve Krima in vojne v Ukrajini.
Putin je ugrabil državo in na oblasti zamenjuje samega sebe že dve desetletji. Podoben primer je pri nas, s to razliko, da se tisti, ki so državo ugrabili, ne upajo na plano, ampak vladajo preko novih obrazov. Ti se menjujejo – od Jankovića in Bratovškove do Cerarja in sedaj Šarca – ugrabitelji pa so ves čas isti. Tako menjava obrazov na političnem odru ni menjava politike, alternativa ni alternativa. Dokler smo v EU se bo treba iti to maškarado zaradi videza demokratičnosti. Zato bi tem stricem iz ozadja še kako ustrezalo, da nismo v EU in da imajo povsem proste roke kakor njihov idol Putin. Če bo stricem iz ozadja spet uspelo postaviti na oblast nove obraze, bomo šli naprej po cesti, ki pelje v nesvobodo in revščino.
