Slovenska cerkev v povojnih letih

V povezavi z vseevropskim dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki smo ga obeležili pred nekaj dnevi, lahko opišemo razmere v katerih se je znašla slovenska Cerkev v prvih povojnih letih. V junijskih »zgodovinskih utrinkih« je bilo podrobno opisano spravno dejanje in obžalovanje vseh zavrženih in nemoralnih dejanj proti narodu in človeštvu, ki so jih med drugo svetovno vojno storili nekateri duhovniki. Poleg tega obžalovanja v imenu Ljubljanske škofije je takratni generalni vikar in kasnejši nadškof Anton Vovk v Spomenici z dne, 11. julija 1945, ki jo je predal Borisu Kidriču, v imenu slovenske Cerkve, izrazil tudi priznanje in lojalnost do nove komunistične oblasti. Kidrič je Spomenico sprejel zelo hladno, domala odklonilno, kar se je odražalo še desetletja dolgo.

Ciril – Metodijsko društvo (CMD)

Kako je po drugi svetovni vojni nova komunistična oblast navkljub Spomenici “gradila” odnos do Cerkve, je najbolje dokumentirano v številnih zapisnikih konferenc sekretarjev okrajnih (OK) in mestnih komitejev (MK) Komunistične partije Slovenije (KPS). Glavne značilnosti vseh psiholoških pritiskov in sodnih pregonov komunistične oblasti v odnosu do Cerkve so imele en sam namen: Slovensko Cerkev odcepiti od Vatikana, nastavljati škofe, ki so hlapčevsko naklonjeni novi oblasti, celotno pastoralno dejavnost pa dobesedno zapreti v zakristije! V doktrinalnem smislu pa je partija drastično posegala na področje verouka, vzgoje in šolstva, kontrolirala je sprejemanje in izvajanje agrarne reforme, strogo je nadzirala potek slehernega verskega praznika itd. Za te in druge namene je KPS ustanovila Ciril – Metodijsko društvo (CMD), s katerim je zelo uspešno izvajala socialno in ideološko diferenciacijo (razdor) med duhovniki.

Vse to je imelo tudi povsem praktične posledice: ukinili so verouk v šolah, ki je bil izvajan še vse do leta 1949, Teološko fakulteto so izključili iz ljubljanske Univerze na datum, ki ne obstaja v koledarju, duhovniki – profesorji niso smeli potovati v tujino, še posebej ne v Vatikan. Po vseh cerkvah v Sloveniji je KPS prepovedala zvoniti zjutraj, opoldne in zvečer! Za praznične procesije, ki niso smele biti javne, ampak so se odvijale samo v cerkvah, so morali župniki pridobiti posebno dovoljenje. Kjer je bilo le mogoče, so v cerkvene zgradbe (zakristije, kapitlje itd.) vselili večinoma oficirske družine, da so vohunili za duhovniki in ustanavljali internate, JLA (vojska) pa je v gospodarskih poslopjih skladiščila krompir in drugo ozimnico. Društvo CMD je bilo pravi »trojanski konj«: duhovniki, ki so se včlanili v društvo, so takoj imeli urejeno nekakšno socialno zavarovanje, redno pa so dobivali tudi mesečno plačo, namesto da bi plačevali članarino, kot je običajno za vsa društva! Oblast pa jim je v zahvalo, za lojalnost in zvestobo pri rušenju enotnosti slovenskih duhovnikov, (seveda pod strogim nadzorom) dovolila tiskati veroučne učbenike, svete podobice itd.. Partijski ovaduhi, ki niso hodili k maši iz prepričanja, pa so nadzirali dvoje: kaj so pridigali župniki in kdo vse, posebej pozorni so bili na učiteljice, se udeležuje verskih obredov. Tisti župniki, ki so si upali kritizirati oblast, so potem kmalu dobili povabilo za samico, včasih tudi temnico, največkrat pa nekajletni »dopust« prisilnega dela in socialistične preobrazbe.

Meseca maja leta 1953 je bil sprejet zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, kar pomeni, da je bila katoliška Cerkev celih osem (8) let popolnoma brezpravna in prepuščena samovolji lokalnih oblastnikov – partijskih sekretarjev okrajnih in mestnih komitejev KPS. To se je odražalo na zunaj-sodnih pobojih in pri zrežiranih sodnih procesih, katere so prirejali tudi za čiščenje svojih vrst, na primer v Dachauskih procesih. Komunistična oblast je javno pozivala, da se naj oblasti prijavijo vsi tisti belogardisti in domobranci, ki se med vojno niso v ničemer pregrešili zoper revolucionarno oblast in zoper narod. Takšnih ki so se prijavili je bilo veliko, a so za zmeraj izginili brez sledu. Svojci pa so čez nekaj mesecev dobili uradno obvestilo, da je njihov družinski član, oče ali sin – pogrešan. Neverjetna brezkompromisnost KPS pri odstranjevanju potencialnih političnih nasprotnikov.

Škofa Vovka polili s bencinom

KPS je imela še druge metode. Rada je hujskala komunistične množice k nasilju, ki je sploh razpoznavni znak OF, VOS in celotne slovenske komunistične narodno osvobodilne vojske (NOV). Te pijane in podivjane množice so običajno javno in bučno rjovele in demonstrirale proti Cerkvi in cerkvenim dostojanstvenikom – škofom, ko so hodili birmovat. Za ta svoja početja seveda niso potrebovali dovoljenja oblasti! Tako so 20. januarja leta 1952 v Novem mestu zažgali ljubljanskega škofa Vovka, kar ni bilo všeč celo Titu, ki je ob neki priliki mnogo let kasneje na poti v Novo mesto dejal:« Neću u ovaj grad, gde pope pale!« Ta trditev verjetno ne drži, saj je Tito samo slabih osem mesecev (14. 09. 1952) prišel v Dolenjske Toplice. Škof je bil precej opečen, vendar zbrana drhal je preprečila, da bi mu zdravnik nudil prvo pomoč. Po nekaj urah ustrahovanja in v mukah so škofa nagnali nazaj v Ljubljano.

Tako so Cerkvi odvzeli tudi premoženje, jo izločili iz javnega življenja, ter jo finančno ogrožali z visokimi davki. Zelo izrazita je bila tudi negativna propaganda v tedanjih sredstvih javnega obveščanja. Jugoslovanska škofovska konferenca je vsa ta »šikaniranja« obsodila v pastirskem pismu 30. septembra 1945 v katerem so zahtevali svobodo katoliškega tiska, svobodo združevanja, delovanje karitativnih dejavnosti, spoštovanje katoliškega zakona, vrnitev odvzetega premoženja itd. Stanje se je potem samo še poslabšalo, še posebej s prihodom Informbiroja leta 1948 in po papeževi podelitvi kardinalskega klobuka zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu, novembra 1952. Posledica vsega tega je bila prekinitev diplomatskih odnosov med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo in apostolskim sedežem. Kako sistematično in metodološko je KPS izvajala zgoraj navedene ukrepe proti Cerkvi na Slovenskem, pa bom opisal v nadaljevanju, ki sledi.

Foto: Wikipedia