Slovenska cerkev po rimskem obisku

3
429
Slovenski škofje pri papežu Frančišku / http://sl.radiovaticana.va
Slovenski škofje pri papežu Frančišku / http://sl.radiovaticana.va

Upajmo, da bo Cerkev razpela jadra v nove zarje! Čas je ugoden, zamujanje lahko postane tragično!

Pravkar končani obisk pri sv. Očetu Ad limina Apostolorum slovenskih škofov, ki je trajal od 26. februarja do 3. marca, ima zelo malo skupnega z resničnim obiskom, ampak je zelo resno in najbolj odgovorno pretresanje aktualnih razmer v slovenski Cerkvi. Ne moremo ga enačiti z raportom, še manj za direktno prejemanje direktiv, ampak za nekakšen »trd« razgovor, ki je jedro obstoja vsake srečne in uspešne družine. Predhodno ga pripravljajo dokumenti, ki so za zgodovinarje eni najbolj dragocenih. V Cerkvi namreč ni tabu tem, se pa o njih razpravlja na različnih nivojih in različno glasno. Gotovo kakšnega problema, ki ga ne zmorejo rešiti, pometejo tudi pod preprogo, toda to kaže bolj na nemoč kot pa na nemarnost. Aferaštvo in za politiko značilni medčloveški obračuni, ki jih tako pogrešajo novinarji, niso metoda njenega dela.

Ne pomnimo, kdaj so slovenski mediji tako pozorno spremljali dogajanje, ki je za Cerkev izrazito »notranjepolitično« in daleč od ušes javnosti. Z nekoliko nehotene zlobe bi lahko rekli, da se čuti in vidi priletnost prof. dr. Zdenka Roterja, ki bi nekdaj  dal vse na svetu, da bi se kot nekakšna bolha z velikimi ušesi vtihotapil na razgovore. No, marsikaj je preko svojih dolgih ušes v Cerkvi izvedel že v pripravi dokumentov za obisk, nekaj podatkov so dala prisluškovanja, nekaj pa so sporočali razni »prijatelji«, ki mu jih znotraj Cerkve nikoli ni manjkalo. Prav enkratno je v tem pogledu namočil nekdanjega slovenskega veleposlanika pri sv. Sedežu, sicer ameriškega izseljenca. Spraševati se moramo, s čim se mu je tako zameril, da ga je tako osramotil in zgodovinsko nepopravljivo umazal.

Vsebinske podrobnosti rimskega obiska nam niso znane. Verniki bomo slej ali prej, v takšni ali drugačni obliki zvedeli, kaj je bilo za nas pomembnega tam dogovorjeno. Cerkev je namreč izrazito hierarhična ustanova in drugače tudi ne more biti. Upajmo, da bo tega veliko in dovolj premišljenega, da se nam obetajo svetlejši časi.

Kaj bi bilo v tem trenutku najbolj pomembno? Predvsem se mora slovenska Cerkev prilagoditi slovenskim razmeram in potrebam, ki nimajo ničesar primerljivega v naši zgodovini. Stoletja je bila del avstrijske cerkve in to jo je zelo zaznamovalo. Tako, kot jo je Jožef II. konec 18. stoletja podredil, ni uspelo nikomur ne poprej ne kasneje. Postala je prvi sluga države. Njeni »apostolski« vladarji so bili, vključno z zadnjim cesarjem Karlom, resnični verniki, tudi Jožef II. sodi mednje, vendar v Cerkvi niso videli božjega, ampak nekaj povsem človeškega, kar mora biti absolutno podrejeno državi. In tako je tudi bilo, vse do konca. »Prostovoljna » vojna posojila med I. svetovno vojno so slovensko Cerkve ekonomsko tako uničila, da se ni opomogla globoko v komunizem, tja v šestdeseta leta. Na podlagi nekdanjega dokaj pogostega vlaganja naravnih ali finančnih sredstev za različne mašne ustanove, mogoče so med najbolj znanimi »večne spominske maše«, vidimo da so po I. svetovni vojni, skoraj povsem  prenehale. To kaže na popolno spremembo mentalitete slovenskih vernikov, ki je zadovoljivo še nismo pojasnili. Tudi dejstva, da je potem skoraj stoletja živela večinsko v pravoslavni državi, dve desetletji tudi pod pravoslavnim vladarjem, je glede odnosa do države niso streznila. Komunistična oblast jo je zelo načela, utrdila, ne pa dokončno streznila. Očitno so morije in mučenja pustile globje posledice, kot smo pripravljeni priznati. Vedno je bila rada blizu oblasti, četudi ta tega ni služila, ampak bi moral vrh cerkve od nje bežati, kot, da je garjava. Druženje nesrečnega škofa Rožmana z raznovrstnimi, zlasti okupatorskimi oblastniki, je nekdanje komunistična oblast stalno zlorabljala v proticerkvene in protiverske namene. K sreči se je umaknil na Koroško, sicer bi verjetno naredil isto neumnost kot zagrebški Stepinac, ki je prve dni »osvoboditve« prisostvoval vojaški partizanski paradi na najbolj izpostavljenem mestu v družbi s sovjetskim generalom. No, lahko je biti za nazaj pameten!

Kaj naj bi bilo poslej drugače? Vzpodbujeni z nagovorom kardinala Rodeta začnimo pri sebi. Vodstvo Cerkve naj neha  naivno pričakovati, da jo bo oblast »sprejela«, ker tega ona ne želi, ne zmore, ker ne zna. Neruski komunisti so veliko bolj stalinistični, poglejmo samo slovenske in češke, kot pa potomci krvavega brkača – rdečega carja. Oblastniki so bili namreč drugače vzgojeni in to se jim pozna bistveno bolj, kot so pripravljeni priznati. Nedvomno bosta čas in evropeizacija Slovenije, ki je zaenkrat bolj balkanska kot ves Balkan, skozi desetletja naredila svoje. Do takrat mora biti Cerkev samozavestna, subjekt, ne objekt »politike« v smislu javnega delovanja, ne ideologije. Pravice, ki ji gredo po ustavi naj zahteva, ne prosi. Izrablja naj svoje mednarodne povezave in neskrupulozno razkriva »raboto« slovenskih oblastnikov. S tem bo pridobila več spoštovanja tako pred lastnimi verniki kot pred državo. Prav tako naj se ne ustavlja pred notranjimi boleznimi in napakami, kjer ni upanja na izboljšanje in ozdravitev. Navodil za tako ravnanje je v svetem Pismu in cerkveni zgodovini več kot dovolj. Aktivnejša naj postane v svojem krščanstvu, ljubezni do bližnjega in stopi v prvo vrsto, ko je treba jasno in glasno spregovoriti o  družbenih krivicah in družbeni nemorali. Distancira naj se, če že ne more ostro kritizirati, od zlorab krščanstva za liberalne ekonomske vrednote. Naj ne išče simpatij pri strankah, ampak naj se one borijo za njo. Cerkev jih ne potrebuje, ampak je ravno obratno. V politiko naj ne posega, vendar naj se ne boji povedati, kdo in kako deluje proti Cerkvi. Ob nedavni problematiki cerkvenega šolstva bi morala bolj vzpodbuditi katoliške laike, ki naj postanejo njeni »civilni« glasniki. Naj tudi oni jasno in glasno pokažejo, kam spadajo. Političnega katolicizma ne samo ne rabimo, ampak ga sploh ne bi smelo biti. Dovolj je zahtevati uveljavljanje mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, slovenske ustave in zakonodaje. Ne pa, da pristaja za izigravanje ustave in to s strani ustavnega pravnika, ki se razglaša za vernika! Dovolj je bila ena predsednica vlade v Rimu. Samo ona je zmožna tako primitivno vračati uslugo, ki ji je bila dana. Mencanje Cerkve in vernikov je pripeljalo tako daleč, da se nekateri stari politiki počutijo kot v starih časih, to se opažamo zlasti v Desusovih vrstah. Ponovno poslušamo o RKC in lahko samo še čakamo, kdaj bomo, kot nekoč, namesto o cerkvah morali govoriti o sakralnih objektih. Cerkve in gradovi so naše edino kulturno bogastvo, pa so deležni nekajkrat manj skrbi kot pomniki revolucije, ki so večinoma utelešeni ponaredki zgodovine.

Upajmo, da bo Cerkev razpela jadra v nove zarje! Čas je ugoden, zamujanje lahko postane tragično!

3 KOMENTARJI

  1. STANE GRANDA: “Vedno je bila rada blizu oblasti, četudi ta tega ni služila, ampak bi moral vrh cerkve od nje bežati, kot, da je garjava”

    Uf! Gospod Stane! A je to tisto, kar jaz mislim, da berem? 😮

  2. 18 Junija bo tretla obletnica objave okrožnice »Hvaljen moj Gospod« (Laudato Si), ki ni samo nujna prelomnica navad v Cerkvi, temveč je kažipot svetovne obnovitve. Toda nikjer niti ne omenjajo, kako se to lahko napravi, čeprav so na razpolago vsa sredstva.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite