SPOMNIMO: Slovenska Cerkev (1990 – 2014): preganjanje, kriza in še dlje

33
466

stolnica_mariborPripis uredništva: V julijski številki švicarske revije Religion und Gesellschaft in Ost und West* je bil objavljen članek p. Petra Laha, ki strjeno povzema in analizira delovanje mariborske in ljubljanske nadškofije, finančni zlom in razloge za polom. Na Časniku kratko povzemamo besedilo, drugi del na podlagi prevoda v Slovenskem času,  prispevek v angleščini lahko v celoti preberete na povezavi

Kje danes iskati razloge za epohalno katastrofo, v kateri so deset tisoči izgubili prihranke, v kateri bodo državljani posredno plačali stotine milijonov evrov za očiščenje bank, v kateri bo škofija izgubila skoraj vso premoženje in, najpomembnejše, bosta kredibilnost in moralni položaj Katoliške cerkev utrpela  izreden udarec?  To besedilo poskuša iskati odgovore na ta vprašanja.

Po preživetem obdobju  komunizma, ko je bilo delovanje Cerkve strogo omejeno, so si v Mariborski nadškofiji zastavili drzen načrt, v zavedanju, da za razliko od Ljubljanske nadškofije ne bodo deležni koristi iz denacionalizacije. Z namenom zagotovitve ekonomske neodvisnosti so postali podjetniki. Njihovi nameni so bili brez dvoma dobri, potrebovali so sredstva za izobraževalne in pastoralne projekte. Njeni protagonisti ob tem niso obogateli, vendar so v svojih uradnih izjavah pozabili povedati, da so se kot kleriki v bistvu znašli v napačnem poslu.

V The Financial Times so za slovenske trenutne težave identificirali tri vzroke: korporativno pajdaštvo, razpuščeno kreditiranje in vseprisotnost države v ekonomiji. Vzroke za takšno mentaliteto gre iskati v obdobju komunizma, kjer se je razvila ideja o skupni lastnini. Propad številnih velikih korporacij (ne samo znotraj Mariborske nadškofije) je sledil enakemu scenariju: protagonisti upravljanja s premoženjem drugih ljudi (oz. države) so se zaradi tesnih povezavah s politiki in predstavniki pravosodja počutili nedotakljive pred sodnim pregonom.

Mirko Krašovec, ki svojih odločitev ni nikoli javno obžaloval, je v zadnjih mesecih na vodilnem položaju vendarle ugotovil, da je bilo nepremišljeno vstopiti v igro, v kateri ni bilo mogoče igrati ‘fair play’. Že pri delitvi kart je bila Mariborska nadškofija v slabšem položaju, saj ni imela potrebnega znanja in profesionalnih menedžerjev, hkrati je delovala v obdobju gradualizma, kontinuitete predstavnikov nekdanjega anticerkvenega komunističnega režima, ki so s svojimi povezavami onemogočali vladavino prava in razvoj kapitalizma.

Zaradi do Cerkve neprijazne kulture (medijev, izobraževalnega sistema, javne uprave …) se je v času komunističnega režima med katoličani in še posebej med kleriki razvila (legitimna) preživetvena strategija izogibanja sovražnim predpisom in prekomerni davčni obremenitvi. Ta je sčasoma postala navada tudi v demokratični in svobodni družbi, ko pa se v primeru projektov Mariborske nadškofije ni več goljufalo le države, marveč se je marsikaj prikrilo tudi Vatikanu.

Številni katoličani so v padcu komunizma videli zmagoslavje določenega modela cerkvene prisotnosti v državi, t.i. “Volkskirche”, ki je bila v Srednji Evropi prisotna pred sekularizacijo. Model je bil posebej za starejše domač, vendar je bil njegov doseg omejen. Večina Slovencev ga je zavračala ali ga je bila do njega mlačno razpoložena. Vizija močne in finančno neodvisne Cerkve je že čez nekaj let je izgubila svojo zmagoslavno moč, pridobila je celo predznak koristoljubne varovalke lastnih privilegijev in bogastva. Zdi se, da so mariborski protagonisti pri svojem upravljanju premoženja ponotranjili razvade netransparentnosti, razpuščene nadzorstva in izmikanju zakonom ter pravilom.

Kaj nas čaka?

V Cerkvi na Slovenskem obstajajo tri različne “zgodbe” o finančnem polomu. V prvi je Cerkev nedolžna žrtev popolne hude ure, v kateri je globalna finančna kriza sovpadla s protikatoliškim razmišljanjem med slovensko elito. Ta različica ima malo zagovornikov. Po drugi različici so protagonisti sicer zagrešili hude napake, vendar je bilo njihovo prizadevanje upravičeno in utemeljeno. Glavna vzroka za polom sta finančna kriza in do Cerkve neprijazni bančniki oz. politiki. To različico naj bi najpogosteje zagovarjali predvsem škofje in duhovniki, ki so bili med letoma 1990 in 2013 za krmilom Cerkve. V tretji zgodbi naj bi bila odločitev za iskanje gospodarske varnosti in družbenega prestiža zgrešena že v samem jedru, saj je v popolnem nasprotju z evangelijem. To različico predstavljajo duhovniki in redovniki ter številni dejavni laiki, ki se s tem početjem niso strinjali.

Različice zgodbe niso razlog za skrb, vznemirja pa je dejstvo, da o polomu nikoli ni bilo predstavljenega izčrpnega poročila pristojnih. Ne škofija, ne škofovska konferenca, niti Sveti sedež nikoli niso predstavili rekonstrukcije in ocene dogodkov. Veliko podjetij je propadlo, več sto milijonov evrov se je razblinilo v nič, škofije, župnije in posamezniki so izgubili precej premoženja, ugledni duhovnik in trije nadškofje so bili deležni graje Svetega sedeža – brez pravega pojasnila. Kako se lahko iz te tragedije kar koli naučimo, če se niti ne moremo zediniti, kaj se je v resnici zgodilo? To je v popolnem nasprotju s “primerom Limburg” v Nemčiji, kjer je škofovska konferenca zahtevala natančno poročilo o dejavnostih, posledice pa so bile pregledno predstavljene javnosti. Pomanjkanje preglednosti in vključevanja ljudi povzroča delitve in cinizem, preprečuje ozdravljenje in spodkopava zaupanje ljudi v cerkvene ustanove.

Nova nadškofa bosta morala biti povsem jasna glede tega vprašanja in nakazati smernice za Cerkev 21. stoletja. V 90. letih prejšnjega stoletja in v začetku 20. sta javno razpravo obvladovali sorodni temi denacionalizacije in verskega pouka v javnih šolah v kontekstu gospodarske in družbene moči. Cerkev je bila vedno znova neusmiljeno – in po krivici – predstavljena kot izdajalka zaradi svoje podpore protikomunističnemu uporu med drugo svetovno vojno. Škofje in duhovniki po desetletja dolgem prisilnem molku niso uspeli pripraviti organizacijskega ali pastoralnega načrta, ki bi bil bolj prilagojen znamenjem časa. Pogosto so nekritično prevzeli vzorce Cerkve iz obdobja pred revolucijo, Cerkve, ki je bila neločljivo povezana z družbo, v kateri je igrala nekatere ključne vloge, denimo na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva in javne morale.

Kljub neuspehom pa je Cerkev danes na ravni župnij in gibanj živa in zdrava. Trenutna kriza je priložnost za Cerkev, da se na novo vzpostavi kot skupnost, ki evangelizira. Ko vidimo, kako lahko tudi najboljše in najbolj plemenite med nami prevara “sovražnik naše človeške narave” (Ignacij Lojolski), se zavemo lastne krhkosti in nenehne potrebe po božjem usmiljenju. Popravljanje podrtih struktur, uveljavljanje trdnih, etičnih in preglednih praks v upravljanju, pa tudi večja vpetost laikov na vseh ravneh – vse to je zgolj začetek potrebne preobrazbe. Cilj te bi morala biti sprememba kulture, ki je omogočila neuspeh. Strukture bi morale vse vernike – škofe, duhovnike, laike, redovnike – pri njihovem poslanstvu podpirati, ne pa jim vladati. Besede kardinala Marxa o Vatikanu – mutatis mutandis – močno veljajo tudi za Slovenijo: “Kurija je tu zato, da pomaga krajevnim Cerkvam, ki niso zgolj vatikanske izpostave … Ne smemo več omogočati, da bi naši verniki Vatikan v osnovi videli kot nekaj negativnega. Omogočiti jim moramo, da bodo lahko znova ponosni na svoje središče.”

Opomba avtorja: Govor o treh različnih interpretacijah “mariborske” katastrofe je zelo poenostavljen, tudi zato, ker ne upošteva velikih razlik znotraj posameznih skupin. V drugi skupini sta se na primer znašla tako ekonom Krašovec kot nadškof Turnšek, ne glede na to, da dogajanje zelo različno vrednotita in se močno razlikujeta v stopnji odgovornosti za zadevo. Medtem ko je prvi vseskozi imel odločilno vlogo in je do konca zagovarjal svoje projekte, je nadškof Turnšek nadškofijo prevzel v brezupnem položaju, se opravičil za napake predhodnikov in sodelavcev ter nakazal drugačno usmeritev, ko je ob nastopu zapisal: “Znova smo spoznali, da Cerkev tudi v ekonomiji ne sme vedno po isti poti kot ostali svet, ampak po poti krščanskega socialnega nauka, ki temelji na evangeljskih vrednotah.”

 

33 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek!

    Zelo realističen, dobronameren zapis.

    Prispevek odkrito opisuje negativne elemente delovanja v mariborskem primeru. Dodam še naj:

    – nestrokovnost in neizkušenost za takšne projekte, kar je povsem razumljivo, ker cerkev nima tega poslanstva in takšnih ljudi

    – pohlepnost in nepremišljenost. Mnogi so se šli borzništvo, ko je bilo to zanimivo, vendar so se znali pravočasno ustaviti in dvigniti svoj denar, ko so opazili, da so napovedi in prvi padci na borzah napovedovali črni scenarij…

    • nestrokovnost in neizkušenost za takšne projekte, kar je povsem razumljivo, ker cerkev nima tega poslanstva in takšnih ljudi
      ======================
      Ja, seveda, škofje in duhovniki, vsi po juhi priplavajo.

  2. Še posebej je pozitivno, ko ta članek odkrito priznava siceršnjo napačno nezakonito in nemoralno prakso, ki je sicer značilna za balkanske države, od koder smo nekritično povzeli marsikaj negativnega.

  3. Sicer pa je pozitivno, da delujejo krščanske šole, vrtci, domovi za ostarele… Tudi zaradi pozitivne razvojne konkurence.

    Če bi mariborska škofija delovala ziheraško, v okviru poslovno moralnih, zdravih omejitev, bi njeno delovanje imelo pozitiven moralno razvojni rezultat in bi jo vsi hvalili.

    Škoda, da ni bilo tako.

  4. Zelo se strinjam s pogledom Petra Laha na finančni zlom mariborske škofije. Tudi meni manjka jasna razgrnitev celotne zgodbe pred javnostjo, zlasti pred verniki škofije.

    Pri umeščanju Cerkve v družbo sem pa očitno bolj tradicionalist kot avtor. Mislim, da predvsem družba kot celota izgubi, če umanjka včlenjenost naporov Cerkve v šolstvo ( vključno z veroukom v javnih šolah), socialno skrbstvo ( npr. domovi za ostarele), zdravstvo. Ni to morda primarno poslanstvo. A po mojem je poslanstvo, tam kjer je možno. In tudi v ljudskosti Cerkve vidim prej dober kot slab atribut.

    • … jasna razgrnitev celotne zgodbe pred javnostjo, zlasti pred verniki škofije …

      Ni je, ker jo običajni verniki ne smemo vedeti. Nepoštenje cerkvenega vrha se tako nadaljuje.

      • Ne pretrdo soditi, zlasti če nimaš dovolj informacij. Mogoče imajo navodilo ( zapoved) iz Vatikana, da ne smejo o tem govoriti. Mogoče zavestno ali podzavestno skrivajo napake oz. sramote misleč, da bi razkrivanje povzročalo dodatno škodo. Po mojem sicer, podobno kot v primeru pedofilije, več škode naredi prikrivanje.

        • Saj prav to hočemo:avtentične informacije in celostno resnico. Res smo že naveličani tega,da nam bolj in manj posvečeni stalno prikrivajo prava dejstva. Mogočnikom-vseeno katerim- očitno ustreza netransparentnost. Dokler bo tako,se bodo zlorabe nadaljevale.

        • Na mestu škofa in cerkvenega vrha sta dve popolnoma enaki krivdi:
          a) kriv, ker je to storil
          b) kriv, ker tega ni preprečil.
          Popolnoma vseeno je, katero izbereš.

          Še opomba: Cerkev je hierarhična organizacija, v kateri ima škof polno oblast.

          • Pod b) bi mogoče upoštevali kakšno olajševalno okoliščino? Npr. da je bil zaveden ali pomanjkljivo/napačno informiran (kot “laik” na področju ekonomije gotovo odvisen od nasvetov sodelavcev?) in tako “žrtev” (pre)velikega (ali naivnega?) zaupanja?

          • O gospa Marta, Marta, Marta!!!

            Škof je vendar uradni izganjalec hudiča, je eksorcist! Pa da ne more spoznati lažnivca? Le kako bo potem izgnal hudiča?

            Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?« In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše. (Apd 19, 15-16)

            Gospa Marta, vi kar upoštevajte olajševalne okoliščine, koliko jih hočete. Toda, če boste iskreno razmislili, boste uvideli, da se je “Apd 19, 15-16” zgodil v prenesenem smislu.

  5. Škof Kramberger je očitno zavozil zadevo. Po 70 letih življenja v zakristiji je morda lahko celo pričakovano, da se zgodi kaj takega. Žal se zdi da je prihodnost mariborske nadškofije v razpustitvi. Tega mislim, da nihče ne more več rešit. Še manj se zdi, da kdo sploh želi.
    Betnava d.o.o., podjetje v lasti dveh župnikov. Kako je to sploh možno?
    Izposojanje denarja: seveda, kateri bankir bi rekel ne, če škof reče, da bi rad kredit?!
    Kaj so žeželi, nimam pojma. Morda so imeli dobre namene, vendar so se obnašali zelo čudno.
    Sicer pa ne maram nobenega moraliziranja, češ kako niso ravnali evangeljsko itd. To je pa prezir in zaničevanje vernikov.
    Na škofa Krambergerja ne letijo nobene kritike. Kot da nikoli ni bil nadškof in kot da nima nič s tem. Turnšek jo je pa skupil, javno, čeprav je najbrž res najmanj ali nič kriv. Odstavitev Turnška gre zgolj v kontekst bodoče razpustitve nadškofije.

    Prepričan pa sem, da so razni tajkunčki videli priložnost v kreditnem potencialu Cerkve in so ga izkoristili, prepričali gospodo v svoje načrte in porabili denar. Ostalo pa imamo sedaj.

    • Bodimo odkriti, škof Kramberger je pobožen mož, ki pa ni imel vodstvenih sposobnosti in ne izkušenj. Kdo pa je takrat imel velik vpliv na kadrovanje škofov v Sloveniji pa se ve. Oseba s kratkim priimkom, ki je imela vpliv in potem tudi visoko funkcijo v “kadrovski komisiji”. …in potem je vse drugo le sledilo.

      • Gospa Ana,
        koga se bojite, da ne upate zapisati ta kratek priimek? Če se ne motim, ste ljubljena hči najmogočnejšega vladarja?! Saj se ne motim, kajne?

  6. Ta zadeva bo huda lekcija za Cerkev. Pkoda, da je bila tako naivna.
    Kordež v svojem blogu piše, da je z MB nadškofijjo stike vzpostavil in jih v financiranje T-2 prepričal nek menedžer Telekoma, ki se je tako hotel maščevati svojim. Cerkev ga tu ni zanimala – izkoristil jo je in škofija je bil naivna, da mu je verjela na besedo.

    Cerkev ima od časov Grmiča, Urana, ciril-Metodijskega društva in podobnih en hud problem: infiltracije in prilagajanje režimu.

    Cerkev mora biti po eni strani evangeljska in odprta v družbo, a Cerkev kot organizacija (župnija, razna društva, itd.) mora biti tudi pastirska skupaj z glavnim pastirjm škofom na čelu in pomožnimi pastirji – duhovniki. Ekonomsko-društveno-vzgojne zadeve pa morajo furati laiki. In to ZVESTI. Pastir mora zbrati dobre in zveste POMOČNIKE. Takšne, ki so zvesti Cerkvi in Slovenstvu v vseh trenutkih.

    Ni čudno, da je prišlo do tega, ker je Cerkev začela preveč odprto vabiti medse sporne ljudi. Cerar naj bi bil tudi kot mlad aktiven v župniji, vprašanje pa ali je zvest Cerkvi?

    Osebno itak trdim, da je bila informacija o 75% katolikov na cenzusu 1990 nateg. Slovensko Cerkev je v prejšnjem režimu držalo pokonci max. 20% populacije. Iz tistih družin je prišlo vso vodstvo (škofi in duhovniki) in vzgojni potencial. Preberite malo, kako so v prejšnjem režimu živele predane in pobožne katoliške familije, kako se je organiziralo delo po župnijah.

    Ostali ljudje so se nato na Cerkev šlepali, ker je bila edina organizacija izven režima in zato ni bila odgovorna za njegove napake in zablode.

    Še danes je podobno.

    Je pa res da tu velja HUDA KRITIKA CERKVI: Cerkev je zapustila zveste vernike po župnijah in po letu 1990 z širokimi rokami sprejela dvomljive ljudi prejšnjega režima (Zidar, itd.). V devetdesetih je tudi pozabila na pastoralo – zelo jo je uspaval velik “uspeh” srečanja mladih s papežem leta 1996.

    Torej potrebna bo močna prenova in zvesto služene cerkvi. Zdej če bo novi nadškof navidezno medijem prijazen to ni napačno. Moral pa bo izven medijev zvest Cervi in slovenstvu.

    Danes nedvomno rabimo novega škofa Vovka.

    • joj, zdaj pa malo pretiravaš, ko podobno kot tvoj vzornik M. Voris trdiš, da je kristjanov v slo 10% nedeljikov…. ostali so ljubitelji zborovskega petja ali kaj?

      • NE tega ABSOLUTNO NE trdim. Trdim pa, da je preveč res vernih katolikov. Kulturno katolištvo ti ne ohrani vere. Za to se moraš zavedno odločiti in boriti vse življenje.
        Zakaj tako ostra reakcija? In še brez argumentov? V čem je bil tisti moj odstavek neresničen?

      • Naš župnik je pogosto govoril o kristjanih in “pokončnih” (neupogljivih) kristjanih. In teh je bistveno premalo. Govora je o t.i. “Izraelovem ostanku”. (Njegova teza: večina Slovencev bi se morala pisati “Kimavec”.)
        Odstotek “pokončnih” je od časa do časa korigiral (= nižal) in ob koncu življenja je žalostno ugotavljal, da jih je le kakšnih 5 % (ali celo kaj manj).

    • Ne moreš tako formulirat, da je “Cerkev zapustila zveste vernike in v devedesetih pozabila na pastoralo”. Hojla, a je 1990 ukinjen verouk, vsakršno oznanjevanje in od tistega trenutka v naših cerkvah ni bilo več sv. maš?

      Ali “da je Cerkev začela preveč odprto medse vabit sporne ljudi”. Nasprotno, vsakdo je vabljen v Cerkev. Celo brez formalnega vabila od kogarkoli lahko pride zraven. Cerkev vendar ni Rotary ali Lions klub ali kakšna podobna družba, ki pričakuje kakršnokoli elitnost ali vrši kvalifikacije za pristop!

      Ali pa praviš, “da bo novi nadškof navidezno medijem prijazen” in potem še podvomiš ali bo “zvest Cerkvi in slovenstvu”.

      Lepo te prosim, malo več zmernosti, premišljenosti in discipliniranosti pri razmišljanju in formulaciji misli. Gotovo si sposoben tega.

      • Jaz bi se pa z Rokcem kar strinjal. Cerkev je zapustila 91. zveste vernike in en njen del je začek koketirati z oblastjo zaradi želje po oblasti. Pozabiti na pastoralo ne pomeni ukiniti jo ampak zanemarjati na račun neverskih stvari.
        Seveda je RKC preveč na široko odprla svoja vrata tudi za ves dobička in položajev željni ološ, ki mu za vero ni bilo mar. Cerkev ni klub ima pa neka pravila za svoje člane ali ne ? Podoben problem je nastal s priznanjem katoliške cerkve s strani Konstantina. Denar je zamenjal svetost na lestvici pomembnosti..
        If, pa ta pokroviteljska dikcija o upanju na sposobnost nekoga, da bo dosegel z zmirnostjo, postom, bičanjem nesegljivost tvojega edinopravega mišljenja… Spelji se.

        • Speljem naj se? Odkod in kam?

          Vsakdo lahko pride v cerkev, vsakdo lahko pride k maši! Ker ustanovitelj Cerkve in naš Odrešenik nagovarja in odpira vrata vsakomur, ki mu je pripravljen odpreti srce. Ne ti, ne Rokc, ne kdorkoli ( pa magari s škofovsko palico ali s papeško mitro) nima najmanjše pravice zapirati vrata pred željnim Božje milosti in evangeljske besede. ( O tem kdo je pokroviteljski in kdo bi hotel tu špilat Boga si pa lahko vsak bralec ustvari vtis sam).

        • Hvalabogu me vsaj eden razume.

          Neverjetno koliko naivnežev je danes v Cerkvi.

          Resno bo potrebno premisliti o stabilizaciji, strnitvi vrst in trdim dolgoletnim delom. Tu bodo morali škofi in duhovniki podpirati dolgoletno delo predhodnikov – in ne bo tako kakšna nadebudna medijska zvezda za ceno pet minut slave pred medijskimi piar doktorji rušila predhodnega dela.

          Pastir je vedno odprt do zunanjega okolja in ga evangelizira – tudi če so to komunisti (pazite: spoštovati je potrebno osebo in sovražiti greh!!!) – hkrati pa vodi Cerkev tako, da le-ta izpolnjuje Jezusove zapovedi.

          V temelju cerkvenih pastoralnih aktivnosti za družino tako kot cilj ne smejo biti postavljeni tralala-hepi-flower-power-imejmo-se-radi- usmiljenje-do-vseh-duhovna-milina principi, ampak morajo biti le-ti manifestacije dejanj vere in učenja nauka, z namenom katerega je Cerkev na svetu.

          Tega duhovnega temelja pa danes manjka in zato se razpuščenost čuti tudi na nivoju posameznikov, družine, kot imamo praktično ogromen namerni odpad od vere oziroma zavračanje nauka, ki pa se mu ljudje nočejo odpovedati, saj rečejo: “Itak sem dober človek in na koncu me bo sodil le Bog”.

          Dela na terenu bo tako za novega nadškofa in škofe ogromno. Bi pa bilo lepo, da bi jih laiki tudi podprliz molitvijo – tega pa tudi ni ne vem koliko pri nas.

          • Življenje prvih vernikov
            Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

            Poudarjam:
            Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.

            Poudarjam:
            Gospod …

  7. AlFe: ”
    a) kriv, ker je to storil
    b) kriv, ker tega ni preprečil.”
    ======

    V Financah je bil predstavljen še en pogled. Sem ga pred časom že prilimal med komentarje na tej strani pa ga izgleda ni nihče prebral:

    Naslov: Cerkveni holdingi in napad pisane himere
    Podnaslov: “Najnevarnejši sovražnik se bo skril tam, kjer ga ne boš nikoli iskal” (Julij Cezar)

    http://blogi.finance.si/?id=8&post=904

    Skratka, banke so posojale še tudi po tistem, ko je bilo jasno, da se vse skupaj potaplja in to celo pod pritiski t.i. slovenske tranzicijske levice. Zakaj so to počeli?

    • Za mariborsko sramoto je “posojanje denarja tudi potem, ko je bilo vse jasno” nepomembno, če gledamo Cerkev oziroma škofe. Škof Kramberger pač ni bil pravi človek za mesto, ki ga je zasedel.

      Namesto citata iz Raz 16, 13-16, ki je v novem prevodu tak:

      Nato sem videl, kako so iz ust zmaja, iz ust zveri in iz ust lažnega preroka prišli trije nečisti duhovi, podobni žabam. To so namreč duhovi demonov, ki delajo znamenja
      in ki hodijo zbirat kralje vesoljne zemlje na vojsko, za véliki dan Boga, vladarja vsega. (Glej, pridem kakor tat. Blagor mu, ki je buden in hrani svoja oblačila, da ne bo hodil okrog nag in razkazoval svoje sramote.) In zbral jih je na kraju, ki se po hebrejsko imenuje Harmagedón.

      bi bil bolj na mestu, če govorimo o našem, krščanskem delu krivde:

      Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti,
      sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog.
      (2 Tes 2, 3-4)

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite