Slovenki med blaženimi Drinskimi mučenkami

11

V prejšnjem prispevku Gričevnata Dolenjska, dežela svetnikov, sta bili, v pričakovanju proglasitve blaženih Drinskih mučenk, sester reda Božje ljubezni, predstavljeni tudi Slovenki, sestra Marija Krizina Bojanc in sestra Marija Antonija Fabjan. Sestre so bile žrtve vojne ter podivjanega sovraštva do krščanstva in redovništva, v predzadnjem trku civilizacij na Balkanu, na prelomu let 1941- 42.

Red hčera Božje ljubezni je ustanovila Avstrijka Franziska Lechner leta 1868 z namenom, da bi sestre, predvsem z vzgojo deklet in s pravilom »delaj dobro, podarjaj veselje, osrečuj in vodi v nebo« pomagale blažiti revščino. Ob prelomu stoletja so se s svojim delom izkazale predvsem v Bosni, ki je pred tem postala del avstro ogrskega imperija. V Sarajevo so sestre prišle leta 1882. Triindvajset let pozneje pa so nedaleč stran od Sarajeva, na Palah, odprle Marijin dom, ki je bil sprva namenjen zdravljenju bolnih sester, pozneje pa so se ukvarjale z osnovnošolskim poučevanjem, negovale bolnike in pomagale siromakom in beračem iz pogorja Romanije.

Vojna

Pale so bile leta 1941 na vroči meji med Srbijo in Hrvaško, med četniki in ustaši. Mrzlega decembra 1941 so četniki obkolili Marijin dom, ga oplenili in zažgali. S seboj so v smeri proti Goraždu na Drini, po globokem snegu, slabo oblečene, odvedli vseh pet redovnic in njihovega duhovnika, izgnanca, slovenskega pisatelja Franca Ksaverja Meška, ki je dogodek opisal v svojih spominih. Najstarejša sestra, 76 letna Marija Berchmana je med potjo, zaradi izčrpanosti, onemogla in so jo nekaj dni pozneje četniki usmrtili. Ostale štiri sestre so odpeljali naprej do Goražda, kamor so prispele, vse premražene, po štirih dneh,15. decembra. Ksaverja Meška je nek mlad oficir, ki je pred vojno služil v Sloveniji, prepoznal kot pisatelja in dosegel, da so ga četniki izpustili.

Sestre so nastanili v vojašnici, češ, da bodo stregle ranjencem. Dober mesec pozneje so četniki ponoči pijani vdrli v sobe, in hoteli sestre onečastiti. Sestre pa so, skozi okno drugega nadstropja, poskakale ven, se pri tem poškodovale, vendar ostale žive. Nato so četniki vse usmrtili. Ker njihovih trupel ni smel pokopati, jih je grobar porinil v Drino, ki jih je odnesla v smeri proti Beogradu. Tako kot mnoge druge žrtve krvavega nasilja med drugo svetovno vojno, kakor tudi v zadnji vojni, ki je pustila za seboj Bosno posejano z nešteto pokopališči, polnimi belih koničastih spomenikov.

Beatifikacija

V soboto 24. septembra 2011 je bilo v Sarajevu vseh pet Drinskih mučenk razglašenih za blažene. Ob prisotnosti okrog 20.000 vernikov, več kot 30 škofov, okrog 400 duhovnikov in 700 redovnic, med njimi večina sester Božje ljubezni, ter 1200 pevcev iz 30 zborov je dogodek izzvenel zelo mogočno. Evharistično slovesnost je v olimpijski dvorani Zetra vodil papežev legat, kardinal salezijanec Angelo Amato, prefekt kongregacije za razglasitve svetnikov v Rimu. Kardinal je v pridigi nakazal kako lahko vidimo življenjske zgodbe drinskih mučenk kot zgled ponižnih ljudi, ki so vedno premagani in vedno izgubljajo. Vendar so naše redovnice s svojo trdno vztrajnostjo zmagovalke nad zlom in njegovo uničujočo močjo. Ob proglasitvi pa so spremenile olimpijsko dvorano v »največjo cerkev v Sarajevu«, kot jo je poimenoval bosanski kardinal Vinko Puljić.

Vsa pričevanja in dokumenti dokazujejo, da so drinske mučenke živele duhovno izredno bogato življenje. Njihova hiša na Palah je bila hiša dobrote in ljubezni do vseh ljudi brez razlike. Dobro, ki so ga delile med uboge, so v večini pridelale z lastnimi rokami. Pisatelj Meško pravi o naših, slovenskih, sestrah, da sta bili kakor mravlji marljivi, od jutra do večera.

Drinske mučenke torej niso blažene samo zato ker so darovale svoja življenja za čistost in zvestobo, ampak tudi zaradi duhovnega bogastva, ki so ga izžarevale. Vendar pri tem v redu Božje ljubezni niso bile izjema. Njihova tragična smrt na red ni vplivala negativno in je po vojni celo napredoval. O tem priča podatek, da je med 700 redovnicami, ki so prisostvovale na beatifikaciji, večina pripadala prav redu sester Božje ljubezni.

Opomba: Slika je iz župnijske cerkve v Šmarjeti (farna cerkev sestre Krizine Bojanc). Avtor slike je Tomas de Zarata, aktivist skupnosti Barka.

Foto: Andrej Cvelbar

11 KOMENTARJI

  1. “Podivjanega sovraštva do krščanstva”? Hmm, ali mar pravoslavci niso kristjani? So bili tudi žrtve ustašev žrtve “podivjanega sovraštva do krščanstva”? In kakšen trk civilizacij se je pravzaprav zgodil v tem primeru? Med katoliškim fašizmom in pravoslavnim velesrbstvom? Glede na to, da se je ob ustaških podvigih nacistom želodec obračal, dvomi, da si eno in drugo sploh zasluži ime “civilizacija” …
    Ne, tele redovnice resnično niso nikomur škodovale, kvečjemu obratno. Verjetno bo pa vse skupaj spet nekdo zlorabil, v kolikor še ni.

    • Pojasni Carlos, kako je mogoče zlorabiti zločin?

      Morale so umreti, ker so bile katoličanke in pobili so jih pravoslavci.

      In to je vsa znanost, pa če se postaviš na glavo.

  2. Carlos: ni govora, kakšen križ ali zvezdo ali šahovnico je kdo nosil! Tu je govora o zločinu nad nedolžnimi! Prosim, ne onesnaži vsakega spomina s nemenom ali vzrokom! Nasilje je nasilje in pika! In lepo je, da se na “časnik.si” tega spomnijo!

  3. Carlosov kriterij za civilizacijo: če nekaj nacistom želodec obrača, potem to ne more biti “civilizacija”?! Carlos je res že malo prevelik komunist.

  4. Mislim, da se je nacistom želodec obračal predvsem zato, ker so ustaši s prehotrim in pretiranim pobijanjem srbskega življa izzvali njihov upor, le-ta pa je bil Nemcem nebodigatreba. Drugič pa se jim je želodec obračal, ker so Hrvati zaradi ‘nujnosti’ iztrebljanja Srbov rahlo pozabili na Jude. Vem, da so se nekateri nacisti pritožili nad zverinskostjo ustašev in nad tem, da so ob trpinčenju Srbov tako uživali. Vendar pa so bile njihove glavne tožbe tiste, ki sem jih napisal prej.

    • Glede Judov pravi Susan Zuccotti takole: “Med drugimi žrtvami ustaškega etničnega čiščenja je bilo na deset tisoče Judov, ki so jih v zadnjih petih mesecih leta 1941 poslali v taborišča na Hrvaškem, kjer so jih bodisi umorili ali pa so se zgarali do smrti. Ob koncu prvega leta okupacije je bilo od 35.000 hrvaških Judov živih le še okoli 12.000.” (Under His Very Windows, str. 114-115). Navedeno je Pavelićevo pismo Galeazzu Cianu z dne 16. dec. 1941.

Comments are closed.