Pet sester, Hčera božje ljubezni, ki so znane kot Drinske mučenke: s. M. Julo Ivanišević (Hrvatica,predstojnica, r. 1893.), s. M. Berchmano Leidenix (Avstrijka, r. 1865.), s. M. Krizino Bojanc (Slovenka, r. 1885. Zbure), s. M. Antonijo Fabjan (Slovenka, r. 1907. M. Lipje) in s. M. Bernadeto Banja (Madžarka, r. 1912.), je papež Benedikt XVI. 14. januarja letos proglasil za mučenke. Živele so v samostanu na Palah, blizu Sarajeva. Njihov, Marijin dom, je bil znan kot dom ubogih. Požrtvovalno so negovale bolnike in velikodušno delile kruh lačnim prebivalcem Romanije. Četniki so 11. decembra 1941 Pale napadli, samostan izropali, in zažgali, sestre pa v hudi zimi odvlekli slabo oblečene in premražene na okrog 60 km (4 dni) dolgo pot proti Goraždu na Drini, kjer naj bi stregle bolnikom. 76 letno s. Berchmano so med potjo pustili v nekem zavetišču in je kmalu za tem za njo izginila vsaka sled.
V Goraždu so k sestram v sobo prihrumeli pijani četniški časniki in se hoteli z njimi izživljati. Sestre so v obrambo svoje časti poskakale skozi okno, čeprav v drugem nadstropju vojašnice in ranjene obležale. Četniki so prihrumeli za njimi in jih z noži usmrtili. Naslednji dan jih je proti Beogradu odnesla reka Drina.
Mladost
Obe sestri, Krizina in Antonija izhajata iz dokaj trdnih kmečkih družin. Že od mladih nog sta morali poprijeti za kmečka dela. Zanju ni bilo igrač, ne igranja. Ker so imeli v teh družinah navadno več otrok, so se ti že zelo zgodaj navadili pomagati drug drugemu, med seboj deliti dobrine, ubogati starše, učitelje in katehete. Skoraj vse družine so bile verne. Posebno matere, ki so podpirale „ tri vogale“ pri hiši, so najdevale moč za svoje poslanstvo v molitvi.
Sestri imata marsikaj skupnega. Ne pri eni, ne pri drugi ni šlo v njunih družinah vse gladko. Sestra Krizina je bila v družini med štirimi sestrami najstarejša. Fantov niso imeli. Kmalu po rojstvu zadnje sestre je oče odšel v Ameriko za zaslužkom, a se ni nikoli več vrnil. Tedaj so bile namreč težke gospodarske razmere. Krizinina mati, ki je bila, k sreči gospodarna in odločna žena, je sama vodila gostilno in kmetijo ter vzgajala svoje štiri hčere. Bila je zelo verna žena. V takem duhu je vzgajala tudi svoje hčere. Pri tem ji je bila v največjo pomoč prav najstarejša hči, Jožefa, kasnejša s. Krizina. Ta je morala na kmetiji opravljati vsa kmečka dela, tudi moška. Po pripovedovanju, je bila resno dekle, pridna, spretna in v vsakem pogledu zanesljiva. Na domači kmetiji je delala do svojega 36. leta starosti, dokler se ni na domu poročila njena sestra Mihaela.
Oče s. Antonije se je dvakrat poročil. Prva žena mu je umrla potem, ko je rodila tri otroke. V drugem zakonu so se rodili še štirje otroci, tri deklice in en fantek. Pred rojstvom zadnje hčerke je oče umrl. Veliko posestvo je morala z majhnimi otroki voditi druga žena. Toda tega velikega bremena ni dolgo vzdržala. Zbolela je. Bolni mami je morala streči komaj 11-letna hči Jožica, kasnejša s. Antonija. Žal, je mati umrla. Po tedanji navadi so otroke porazdelili med sorodnike in tudi med druge ljudi. Zemljo pa so dali v najem, ali odprodali. Jožico so dali »v rejo« k teti, dobri in pobožni ženi.
Klic samostanskega življenja
Zakaj sta se dekleti odločili za redovniški poklic in za red, ki je imel matično hišo v Bosni ? Obe bi se lahko poročili in si ob takrat običajni doti ustvarili vsaka svojo družino.
Vendar, glede na to, da sta se, po pričevanju sosester, brez težav vživeli v samostansko življenje, lahko rečemo, da je bilo redovništvo njun poklic. Obe sestri sta dalj časa razmišljali o njem. S.Krizina se je zanj dokončno odločila po tem, ko je v šmarješki cerkvi poslušala sestre iz reda Hčera božje ljubezni, ki so prišle iz Sarajeva prosit pomoč za svoje samostanske ustanove v Bosni. Pri s. Antoniji pa je bilo odločilno to, da je v tej redovni skupnosti že bila njena sorodnica.
S. Krizina je vstopila v samostan leta 1921, s. Antonija pa leta 1929, pri starosti 22 let. Obe sestri sta s seboj v samostan prinesli vestnost, delavnost, skromnost in globoko vernost. S. Antonija tudi svojo mladost, s. Krizina pa modrost in nekaj življenjskih izkušenj.
Red Hčera božje ljubezni je imel v Sarajevu, v Tuzli in v okolici velika posestva, vrtove, travnike in gozdove. Na teh površinah in v hlevih pri živini so trdo delale sestre. Leta 1914 je bilo v sarajevskih postojankah do 60 sester, v internatih 84 deklet, v šolah pa okrog 500 učenk. Na Palah so imele sestre okrevališče zase, za svoje učenke, pa tudi za druge. V popolno oskrbo so sprejemale do 30 oseb. Poleti je bilo tam včasih 60 gostov. Kasneje so na Palah ustanovile tudi šolo. Za vse te ljudi so sestre v glavnem same pridelale hrano. Domačinke so se čudile temu, da sestre toliko delajo in kaj vse znajo zvabiti iz puste bosanske zemlje. S.Beata Tomić je v spominih na s. Antonijo zapisala , da je s. Antonija pri večernem premišljevanju od utrujenosti včasih kar zadremala.
Duhovna podoba
Obe sestri sta v samostanu opravljali enako delo kot doma: na vrtu, na njivah, travnikih, v gozdu in v hlevih pri živini. Včasih sta morali pomagati tudi v pralnici, pri čiščenju hiše in pri strežbi bolnikov. Delo je bilo naporno, včasih tudi težaško, a sta ga zmogli, ker sta bili vedno povezani z Bogom. Vsakdanja sv. maša in sv. obhajilo sta jima bila neizčrpen vir moči za težko delo, za ljubeznivost in za premagovanje vsakdanjih težav. Bili sta svetniški ženi.
Njune sosestre se ju spominjajo kot sestri, ki sta malo govorili. Bili sta ustrežljivi in sta radi molili. Svojo svetost sta uresničevali s skromnim in enostavnim življenjem. Bili sta vedrega značaja in preudarni. Nobeno delo jima ni bilo pretežko. Molitev jima je pomagala, da sta vedro prenašali morebitne težave življenja v skupnosti. S. Krizina je bila velika Marijina častilka. Večkrat je rekla svojim sosestram, da bi rada umrla mučeniške smrti. Bog ji je to milost res naklonil. Vse njuno življenje je bila ena sama molitev. Obe sta živeli za to, da bi vsem, ki sta jih srečevali, olajšali življenje. S.Krizina je po mnenju sosester izstopala s svojo nalezljivo pobožnostjo. Privlačevala je s svojo dobroto. Celo z živino v hlevu je ravnala prijazno.
S.Krizino se pogosto premeščali iz ene postojanke na drugo. Najbrž zato, ker je bila zanesljiva oseba, ker je znala pristopiti k mlajšim sestram in preudarno gospodariti. S.Krizina je bila redovnica 20 let, s. Antonija pa 12 let.
Za konec še zanimiv pripetljaj. Decembra 1942 je bila v župnijski cerkvi v Ajdovcu z enoletno zamudo maša zadušnica za pokojno s. Antonijo. Njena nečakinja piše, da ji je med obredom padel v razpoko cerkvenega poda rožni venček, ki ji ga je podarila teta, s. Antonija. Naslednji dan so partizani cerkev požgali. Zgorel je tudi rožni venček. Farani so žalovali za cerkvijo, nečakinja pa poleg tega še za svojim dragocenim spominkom.
Avtor prispevka: mag. Jožica Dolenšek
Viri:
1. Ustni
2. Slovenki med Drinskimi mučenkami, izdalo Domoznansko društvo Šmarjeta, leta 2002
