Kombinatke so nedavno organizirale shod “samo-organiziranih zborov s področja nekdanje Jugoslavije, ki v svojem delovanju načrtno ohranjajo in razvijajo pesmi upora”. Kje so Slovenci, ki so jim v taisti Jugoslaviji vsi zavidali razumnost, treznost, inteligenco, pustili vse te vrednote in jih prodali za “vstajništvo”? Se nam mar bližajo Turki? Ali nas bodo okupirali nacisti in fašisti?
Tako kot te dni nespretni in celo nasilni odzivi turške vlade na demonstracije zmanjšujejo ugled in privlačnost, ki jo je turška varianta islamske demokracije imela v arabskih državah, tudi vseslovenska vstaja poraja pri drugih narodih nekdanje Jugoslavije nekakšno olajšanje, da konec koncev tudi Slovenci niso nič boljši (in da jim tudi članstvo v EU ne more pomagati).
Pač pa bi lahko rekli, da se vstajniška mentaliteta dobro upira tujim naložbam. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Mussomeli, ob zaključku svojega mandata obžaluje, da mu ni uspelo v Slovenijo pripeljati niti enega ameriškega investitorja.
Pač pa je prišel hrvaški v Mercator. Podjetje, ki naj bi predstavljalo nacionalni interes, je – v počastitev hrvaškega vstopa v EU – postalo hrvaško, v dokaz trhlih temeljev t.i. nacionalnega interesa, pa tudi, da nas njegovi zagovorniki vidijo v jugovzhodni Evropi.
V takšnem okolju dogajanje okrog sojenja v zadevi Patria ni presenečenje. Proces sam je seveda le še poglobil dvome v slovensko sodstvo. Karkoli se je že s poslom dogajalo, vsakomur je jasno, da je prvostopenjska sodba – vsaj kar se Janše tiče – na majavih tleh.
Sodba bo iz Janeza Janše naredila še večjega mučenika, tudi povsem trezna presoja delovanja Janeza Janše in SDS bo postala še bolj neprimerna in na desnici bo še manj priložnosti, da bi vzniknil zmeren konzervativni voditelj. Dolgotrajno nadaljevanje sojenja na drugi stopnji bo Janeza Janšo in njegovo stranko odtegovalo od resnega političnega dela in iz prihodnje volilne kampanje zopet naredilo izbiro za ali proti Janši.
Ponovno se z vso resnostjo zastavlja vprašanje našega pravosodja celo ministru Pličaniču. Slabo je, da bodo tudi razprave o tem pod vtisom sojenja Janši. A proteste zoper sodstvo bi morala SDS in Janša zavrniti. Poti do verodostojnega sodstva so drugje, ne pred sodno palačo, ampak s spremembo zakona ali morda tudi ustave. Ta pot seveda ne bo lahka. Če jo bo poskušala naslednja, predpostavljamo, desno-sredinska vlada, bo zlahka naletela na podobne očitke kot Orbanova stranka na Madžarskem. Tako kočljive spremembe se opazovalcem iz etabliranih demokracij že same po sebi zdijo sumljive, pod vtisom domačih pristranskih medijev in pretežno levo-sredinske inteligence (obema tujina zaupa bolj kot spletnim stranem SDS) pa bo sum le še potrjen.
Tuji mediji so, lahkoverno, že potegnili vzporednice z obsodbo Sanaderja in nekdanjega romunskega premiera. V takšnem geopolitičnem kontekstu smo torej pristali.
V državi, ki načeloma velja za demokratično in je prestala test članstva v EU, je vsakršen poskus, da bi vzpostavili resnično neodvisnost sodstva, izjemno tvegan in sumljiv. Ob postavitvi države je bilo pravosodje deležno malo posegov; nekako je bilo deklarirano za neodvisno, upajoč, da bo takšno tudi postalo. Pravosodje tega zaupanja ni izkoristilo. Morda se je od posegov vanj distancirala zakonodajna in izvršna veja oblasti, pravosodje pa ni sámo postalo neodvisno od zunanjih vplivov in mnogi sodniki in tožilci se niso odrekli osebnim političnim lojalnostim do starih-novih oblastnikov.
Sloveniji ne preostane drugega, kakor da si redki še verodostojni levi voditelji in desni politiki (slednji tokrat brez očitkov prvim) pogledajo v oči in se zares dogovorijo, v kakšni Sloveniji želimo živeti. Desnica si mora priznati, da je za ostaline prejšnjega sistema več podpore prebivalstva, kot smo upali; verjetno bi se več kot polovica Slovencev in Slovenk zlahka sprijaznila z neko obliko komunizma, ki bi imel kolikor toliko človeški obraz in ne bi ekonomsko popolnoma zavozil. Toda levica (ki je prav na ekonomskem področju popolnoma odpovedala) se mora odločiti, ali bo prihodnost res gradila predvsem na teh ostalinah. Le takšen dogovor bi lahko bil tudi osnova za reformo pravosodja, ki bi bila verodostojna doma in navzven ter bi zagotovila resnično neodvisno sodstvo.
