Slovenija sui generis

2

fundOb oktobrski misiji v Sloveniji enega od ključnih akterjev za nekatere še vedno imaginarne trojke, Mednarodnega denarnega sklada, smo lahko iz poročanja medijev razbrali, da so njihovi predstavniki ugotovili predvsem eno: gospodarsko, finančno predvsem pa poslovno okolje je v deželi, ki je bila pred manj kot sto leti še del avstrijske monarhične velesile, velika zmešnjava (ang. total mess). Vodja misije je ob neki priložnosti slovensko stanje primerjal celo z bizantinskim, v pejorativnem pomenu orientalističnega mentalnega okvira, v katerem ima intuicija prednost pred razumom in sila prednost pred argumentom. Tej tuji percepciji ni mogoče odreči pristnosti orisa naše stvarnosti.

V potrditev takšni sintezi lahko navedem, da je sleherni dan precej odličnih idej, bodisi v obliki zakonodajnih predlogov bodisi v obliki predlogov razreševanja zahtevnih dilem sodobnega časa, torej v obliki predlogov oblikovanja politik v najširšem smislu, zavrnjenih brez razumsko utemeljenih razlogov. Pri nas se pogosto zavrača predloge, temelječe na logičnih izpeljavah v razvitem svetu uveljavljenega znanstvenega pristopa. Dandanes je eden v vrsti takšnih predlogov privatizacija podjetij in bank v državni lasti, način pravičnega finančnega prestrukturiranja prezadolženih podjetij in postopno, vendar čimprejšnje udejanjanje temeljev ekonomskega liberalizma. Osvoboditev zasebne podjetniške iniciative je ključ do uspeha. Dejstvo, da intuiciji, torej občutku strahu pred ekonomsko osvoboditvijo, sledi kritična masa davkoplačevalcev, je nenavadno glede na vse močnejši davčni primež. Matematični izračuni, torej prvovrstni dokazi eksaktnega bistva, kažejo, da se gospodarska rast in s tem blaginja nekega območja, regije, povečuje, če so davki nizki, če prevladuje zasebna iniciativa, če se z regulacijo ne pretirava, če birokracija izvaja javni servis, državljani in poslovni subjekti pa se lahko zanesejo na vladavino prava.

Še lažje je pritrditi ugotovitvi, da ima v našem javnem diskurzu sila prednost pred argumentom. Žrtve pomorov v Srebrenici niso, kot tako radi pripovedujejo oblikovalci slovenskega javnega mnenja, del največjega genocida na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Z vidika števila žrtev se je največji tovrstni zločin zgodil prav v raju na sončni strani Alp. O tem pričajo številke skoraj dnevno novo evidentiranih morišč v breznih, jamah, rudniških jaških, protitankovskih jarkih in še kje. Kljub grozljivemu stanju, žrtvam in njihovim svojcem ni priznano človeško dostojanstvo, torej izkop, identifikacija in pogreb. Sila spomina enoumne krvoločne ideologije je še vedno močnejša od argumenta svetosti človeškega življenja. Upanje jemajoče je spoznanje o sprejemljivosti statusa quo za večino slovenskih volivcev.

Kdaj druga republika?

Spomnim se, kako sem kot pionirček z otroškim zanosom v šoli razlagal, takrat vse bolj ogorčeni in od sramu v obraz zardeli učiteljici, da sem fotografije slovenskih vinogradov in žitnih polj izrezal iz revije Ognjišče. Občutka, da je človek del nečesa povsem napačnega, preživelega, tujega, neobstoječega, se v družbi intuicije in argumenta moči ne da znebiti. Toliko bolj, če diskusija temelji na laži, ki je, četudi nam to pripoveduje praktično ves razviti svet, pri nas nismo sposobni priznati.

Vsakodnevno tuje seciranje slovenskega bančnega stanja in iskanje vzrokov za skorajšnji bankrot nekdaj, vsaj tako smo mislili, svetle zvezde na evropskem nebu, dokazuje, da je bila večina strateških političnih odločitev intuitivna, primerno oplemenitena z močjo različnih tako ali drugače zainteresiranih skupin.

Nedavno nazaj smo bili seznanjeni o tihih pogovorih predsednika republike s predstavniki političnih strank o spremembi volilnega sistema. Po poročanju medijev so večje stranke spremembam naklonjene, manjše prav nasprotno. Proporcionalni sistem s primarno delitvijo poslanskih mandatov na podlagi Droppovega količnika in sekundarno po d’Hondtovem sistemu nam zagotavlja šibke vlade, kar je še posebno v kriznih časih rak rana reformne politike.

Četudi je naš kralj že povsem nag, upora proti tovarišijskemu kapitalizmu (beri: demokratičnemu socializmu) ni na vidiku. Ugotavljamo, da tranzicija ni uspela in da smo še vedno v etatističnem močvirju. Manjka svobode, gonilne sile razvoja, ustvarjalnosti in nenazadnje genialnosti. Velja prepričanje v pravilnost koncepta vsemogočne države in tega boljševizma v slovenski krajini ni moč zlahka vreči s tečajev. Bojim se, da bo potreben močan zunanji impulz. Notranjega očiščenja pač nismo sposobni prenesti.




2 KOMENTARJI

  1. »Verujem v eno sveto (slovensko)
    partizansko gibanje
    in v dva Gospoda
    josipa broza in milana kučana, ki sta…«

    Veruješ?
    Je ta vrag? res še kar v ljudeh?

Comments are closed.