Slovenija, socialna država

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Razmišljanje o socialni državi je nadaljevanje moje teze, da smo v razvoju naše samostojne države v ustavo in v podzavest zapisali nekaj všečnih predpostavk, a se nikoli nismo resno pogovorili o tem, kaj naj bi v realnem življenju pomenile. Tako se je razlaga prepustila domišljiji prebivalstva ter glasnim strankarskim trobilom in “strokovnjakom” iz medijskih ekranov. Na tem mestu se vprašajte, kaj si predstavljate, da naj bi “socialna država” v realnem življenju bila in kako bi jo občutili.

Pojem socialne države ima svoje korenine v Bismarckovi Nemčiji druge polovice 19. stoletja. Od takrat pa do danes se je razvilo nekaj različnih gledanj na socialno državo, ki jih uvrščamo v tri glavne skupine (Esping-Andersen): social demokratsko, konzervativno in liberalno. Prva deluje z državno intervencijo v tržne zakonitosti in priznava univerzalne pravice (vsem državljanom, brez izjem), druga se napaja iz idej subsidiarnosti in pravice do neprofitnih in močno reguliranih javnih storitev, tretja pa iz načela nevmešavanja države razen z ukrepi za preprečevanje revščine. Pri vsem skupaj je zanimivo, da so komunisti v zgodovini ostro nasprotovali socialni državi: njena uvedba je omehčala agresivnost delavskega razreda v boju za nadvlado proletariata.

Naša država si je socialnost države omislila predvsem v duhu mešanice socialdemokracije na temelju komunizma: vsi imamo pravice, trg je nekaj sumljivo nevarnega in delavski razred ima prednost pred vsemi drugimi.

V Sloveniji smo prevzeli splošno prepričanje, da je država tista, ki nosi odgovornost za usodo posameznika. Vzela si je na svoja pleča skrb, da namesto nas poskrbi za vse tisto, kar se nam lahko zgodi in pri tem uveljavlja ideal povprečja h kateremu sili. Prepričanje smo razširili v tri ključne smeri: najprej v davčno politiko, ki naj napaja državno porabo. Nato v izgradnjo vsemogočnega državnega in javnega sektorja, ki igra dominantno vlogo v malodane vseh dejavnostih. Končno pa še v proizvodnjo predpisov, ki so nas privedli v labirint zakonodaje v kateri se nihče več ne more znajti ter tako opusti vsako misel na svobodno inovativno pobudo zaradi prenormiranosti družbe. Zdravo pamet je nadomestila zakonodaja.

Na področju davkov smo ena najbolj obremenjenih družb v OECD. A sporno ni zgolj davčno breme, temveč nepravičnost, s katero je država najbolj obremenila nižji in srednji razred, da nato sebi pridržuje odločanje, kako bo ponovno podeljevala zbrani denar v obliki subvencij, dotacij, socialnih transferjev, nadomestil in vseh mogočih drugih imen denarne miloščine, ki jo državljani prejemamo na osnovi oddaj gore papirjev zdaj enemu in zdaj drugemu uradu. Ena največjih fars je, da je večina ljudi prepričana, da imamo pravično porazdeljeno breme davkov tako, da plačajo tisti, z visokimi dohodki. Ne bo držalo. Dohodnina je edini večji davek obračunan progresivno, a v državnem proračunu se ga nabere za malo manj kot 980 milijonov evrov. Primerjajte to s 3,3 milijarde evrov vplačanega DDV in bo jasno, da glavnino prispevamo vsi po enotni davčni stopnji, saj veljata davek 9,5% in 22% za vse enako, ne glede na dohodek. Si pa enkrat dobro oglejte plačilno listo, da boste videli, da so tudi ostali prispevki povsem enotno določeni: zdravstvo 6,36%, pokojninska blagajna 15,5%, 0,10% za porodniško ter 0,14% za zaposlovanje. Skupaj 22,1%, ne glede na višino plače. Prav tako so prispevki delodajalca za vse enaki: 16,1%. Torej, za glavnino davkov ta država uveljavlja načelo enotne davčne stopnje.

Moj problem z opisanim je, da si je država pridržala pravico, da ne le določi koliko moram plačati, ampak tudi, da je to vplačano spet zgolj in samo enemu posvečenemu državnemu sistemu. Tako socialna država politiko zdravstva oblikuje v eni in edini zdravstveni zavarovalnici, enem in edinem zavodu za pokojninsko zavarovanje ter denar porablja za državne šole, državne vrtce, državno univerzo in državni zavod za zaposlovanje, državne bolnice in tako po spisku dalje. Ta socialna država je dokazano slab gospodar (poslovanje teh ustanov je finančno slabše od zasebnih in tujih primerljivih) in prepričan sem, da bi v takem okolju morala biti na voljo možnost različnim, tudi tujim in zasebnim ustanovam, da se vključijo v ta trenutno zaprti krog porabe denarja in domačnosti pri določanju kriterijev upravičenosti do mojega denarja.

Naj dam primer: resno sem besen ob opazovanju, kaj vse “pripada” v obliki za državljana brezplačnih farmacevtskih izdelkov in zdravstvenih storitev, ki se izdajo na recept oziroma napotnico. Zakaj smo se odločili (saj res, kdo točno se pa je?), da so kontracepcijske tablete brezplačna pravica, ki se pokrije v breme zavarovanja? Pa splav? Je prav, da se v breme tega delijo zdraviliške storitve in letovanje otrok? Ko sem sklepal zavarovanje v tujini, sem bil pozvan, da se izjasnim najprej glede različnih storitev, ki bi jih rad imel vključene v svojo polico, nato pa še glede višine kritja. Polica “Rolls Royce” je bila seveda na voljo, a višina premije visoka (še vedno pa precej nižja od kupovanja storitev na trgu). Naše gledanje na socialno državo pa terja, da vsi plačamo enako, čeprav so nekatere storitve povsem jasno stvar posameznikove odločitve in ne zdravniške nuje ali potrebe po zdravljenju. Torej smo pod krinko socialne države uveljavili kritje individualnega nadstandarda. Si predstavljate, da bi to uvedli tudi v avtomobilskem zavarovanju? Zanimivo, da tam znamo racionalno določiti obvezna kritja in izbiro kaska, pa večjo ali manjšo odbitno franšizo, bonuse dobrim voznikom in maluse slabim… Ko pa gre za bistveno večji zalogaj smo pa postavljeni pred izvršeno dejstvo, da se nekdo drug odloča namesto nas. Država je vstopila med državljana in njegovo odločitev, kako bo poskrbel za svojo dobrobit in tako posameznika odvezala skrbi za njegovo bodočnost.

Nekaj podobnega je na področju pokojninskega zavarovanja: namesto, da bi država terjala plačilo obveznega prispevka, ki bi vsem zagotavljal pravico do starostne pokojnine v enaki višini ter hkrati spodbudila odločitev posameznika, da sam varčuje za kaj več, smo prepuščeni na milost in nemilost stalno spreminjajoče zakonodaje, ki sproti določa kdaj in pod kakšnimi pogoji bo kdo prejel pokojnino državnega sklada. Od vsega, kar morda damo na stran, pa najprej plačamo dohodnino, nato davek od obresti in nato še grožnje, če poleg prejema pokojnine uspe kdo na trgu zaslužiti še kaj več. Spet se država postavlja nad skrbjo, da zagotovi državljanom enakost ter s svojim monopolom določa prerazporeditev bogastva po lastnih kriterijih. In, spet se država postavlja med posameznika in njegovo odgovornost ter pravico, da poskrbi za sebe.

Množica dodeljenih sredstev posameznikom in podjetjem, ki so sicer legitimirana z raznimi razpisi, je dokaz, da smo nadomestili dolžnost posameznika, da skrbi za sebe in svoje. Prišli smo celo tako daleč, da se nekateri dušebrižniki (ki jih večinoma najdemo v državnih jaslih) zgražajo nad »stigmatizacijo« prejemnikov raznih oblik socialne pomoči, saj da se ti prejemniki sramujejo svojega položaja. Sram je zdravo čustvo, ki kaže na vlogo vesti v človekovem življenju in mu tako narekuje popravo ravnanj. V tem primeru je sram spodbudil iskanje možnosti, da čimprej ponovno zaživi samostojno. Mar nam ne razlagajo razni psihologi, da je slovenska zasvojenost z alkoholom, drogami in nagnjenost k samomoru prav posledica občutka manjvrednosti, ko predvsem moški niso sposobni poskrbeti zase in svoje družine? Saj se pritožujemo nad maminimi sinčki, ki v domačih zavetjih (na stroške staršev) životarijo tja do 30. leta. In sporočilo socialne države po slovensko: iz maminega naročja v državne jasli!

Čudim se, da nekateri resno razmišljajo, da bi od rojstva dalje morala država poskrbeti za vse njihove potrebe: najprej državni vrtec, v katerem je določena znižana cena in subvencionirana prehrana. Državna osnovna šola, ki daje brezplačne učbenike, prehrano po bagatelni ceni, subvencionirane izlete, dejavnosti in šolo v naravi. Državna gimnazija, ki je zgolj še podaljšanje pravic iz osnovne šole z nadgradnjo izletov in ekskurzij v tako daljne eksotične kraje, da dih zastane. Od tam na državno univerzo, kjer poleg brezplačnega študija terjamo še bivanje in vožnjo po socialnih cenah. Če po koncu »statusa« (beri: pravice do brezplačnega zdravstva, subvencionirane prehrane in skoraj davkov prostega zaslužka) ni službe, pa je itak kriva država. Od države terjamo gradnjo socialnih stanovanj, če pa teh ni dovolj pa vsaj stanovanjska posojila. Zahtevamo, da država podpira kulturo, šport in znanost. Torej bo supervaruška Slovenija poskrbela za svoje otročiče.

Ključna težava seveda nastane, ko je treba to »socialo« plačati. Sistem socialne države je od nekdaj temeljil na predpostavki, da družba ustvarja dodano vrednost na zaposlenega in s tem presežek, ki lahko omogoči manjšini, da je (začasno) deležna pomoči. Nikoli ni bilo mišljeno, da bo socialna država primarni plačnik, saj bi to predpostavljalo, da je ali izjemno bogata zaradi izvoza surovin (kot je to primer v arabskih deželah) ali posebnih storitev z izjemno dodano vrednostjo (kot so davčne oaze z bančnimi storitvami). Skozi širjenje pravic, ki se je zgodilo predvsem zaradi predvolilnih obljub levih političnih strank po celem svetu (ki niso imele druge možnosti kot širiti volilno telo z obljubami državnega denarja) smo prišli v absurdni položaj, ko je število odvisnih državljanov, ki ne morejo več preživeti brez državnih dotacij ter vsega brezplačnega kar država nudi, večje od števila vplačnikov v sistem. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo iz revnejših delov sveta pritisnili emigranti, ki bi delček tega raja želeli tudi zase.

Zdaj imamo na vratih Evrope kar nekaj resnih problemov: množico tujih ljudi, ki želi v Evropo in pričakuje enake socialne pravice kot jih imamo mi, a v sistem niso in ne bodo vplačali ničesar. Imamo Evropejce, ki so nevajeni skrbeti zase in čakajo, da bo vse skupaj uredila država, a tako, da njihove pridobljene pravice ne bodo skrčene. Imamo realni sektor, ki iz preprostega sklepanja ugotavlja, da na področju davkov ni konkurenčne prihodnosti v Evropi, saj rast števila upravičencev pomeni rast davkov. Tako bo realni sektor (kjer dejavnost to dopušča) iskal možnost selitve v druge kraje. S tem bo povečano davčno breme na preostale plačnike in hkrati tudi negativna kampanja proti zlobnim kapitalistom, ki zapuščajo Evropo, kar posledično samo še pospešuje razpad sistema, saj tudi omahljivce utrjuje v prepričanju, da je odhod edina smiselna pot.

To opozorilo, da je treba resno prevetriti naše gledanje na socialno državo in njene razsežnosti, namenjam vsem, ki razumete, da krščanski nauk uči, da daš bližnjemu plašč takrat, ko imaš sam dva. Trenutno stojimo pred omaro in se čudimo, da plašča, ki smo ga včeraj dali sosedu, nihče ni nadomestil. Kdo je torej kriv za to, da nas bo zeblo: sosed, ki nosi naš plašč, ali pa naša naivna dobrota?