Slovenija še vedno na preizkušnji

Foto: Aleš Čerin.
Foto: Aleš Čerin.

Prejšnji mesec (11. 9. 2016) je bila v Bevkah posvetitev spominskega obeležja ob 25-letnici vojne za Slovenijo. Obeležje je postavljeno na tri stopnice, ki ponazarjajo prvo in drugo svetovno vojno ter zadnjo vojno za samostojno in demokratično Slovenijo.

V prvi svetovni vojni smo se borili za svojo takratno domovino, Avstro-ogrsko. Toliko žrtev, pa takšen učinek: mladi cvet slovenskih fantov pobit, polovica narodnostnega ozemlja pa izgubljena.

Druga svetovna vojna, v kateri naj bi si izbojevali svobodo, demokracijo in slovensko samostojnost, se je končala z genocidom slovenskih domoljubov. Namesto demokracije smo dobili totalitarizem, namesto razcveta slovenstva popolno podreditev tuji surovi ideologiji, namesto svobode suženjstvo v udbovsko-partijski samovolji.

Petindvajset let po uspešni in elegantno izpeljani osamosvojitveni vojni pa vsak dan vse jasneje doživljamo, kako so domoljubi, ki so uresničevali plebiscitarno odločitev naroda, politično in medijsko degradirani ter celo sodno preganjani. Da o vse bolj ugrabljeni državi in pomanjkanju »pravne« pravičnosti niti ne govorimo. Ne samo ob osamosvojitvi leta 1991, tudi danes je slovenski narod še vedno na preizkušnji.

Zlo ni nikoli dokončno premagano. Ne v človeku in ne v družbi. Po vsaki borbi je še vedno tu. Spremeni morda le svoj obraz in svojo ostrino. »Božje kraljestvo« nikoli dokončno ne nastopi. Ne v človeku in ne v družbi. Borba s zlom je trajni okvir našega življenja – od rojstva do smrti. Vendar je to tudi trajni okvir možnosti za odločanje med dobrim in zlim.

Sedanje stanje slovenske družbe je daleč od sanj, ki smo jih imeli ob osamosvojitvi. Pred našimi očmi se dogajajo politična kadrovanja nesposobnih ali premeteno pokvarjenih ljudi. Javno in brez sramu se izrekajo krivične sodbe nad ljudmi, za katere se je omrežje, ki ni nikoli sestopilo z oblasti, odločilo, da jih uniči. Skrajno banalno in primitivno se določa »notranje sovražnike« po načelu, kdor ni z nami je proti nam. Kdor se ne ukloni razmišljanju koruptivnega omrežja, ostane pred zaprtimi vrati poklicne kariere in za vedno »drugorazredni« državljan.

Vse kaže, da se uresničuje napoved Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je že pred dvajsetimi leti (27.6.1996) v »Resoluciji o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov« v točki 3. zapisala:
»Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko ‘žametna obnovitev’ totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije.«

To je v intervjuju aprila letos (Demokracija, 24.4.2016) omenil tudi predsednik Ustavnega sodišča RS mag. Miroslav Mozetič, ko je rekel:

»Z žalostjo ugotavljam, da je vedno več znakov, ki kažejo, da nam ni uspelo s tranzicijo iz totalitarne v pluralno, demokratično državo, ki spoštuje človekove pravice. Ni nam povsem uspelo vzpostaviti države, kjer vlada pravo po načelih pravičnosti in ne pravo po načelih totalitarizma. Vedno več stvari in dogodkov kaže na to, da se uresničuje tista grozljiva napoved, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope zapisala v Resoluciji št. 1096 v letu 1996, ko je svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije.« Tako torej predsednik ustavnega sodišča.

In kaj naj storimo, ko se zdi, da ne moremo ničesar spremeniti? Ko smo brez vzvodov oblasti? Ko pred vsakimi volitvami doživljamo orkestriran medijski pogrom ali celo izmišljene sodne konstrukte? Ko se med volivci širi nevarna apatija in je volilna udeležba najnižja prav v tistih okrajih, ki so tradicionalno bolj desno-sredinsko usmerjeni?

Kaj so naši starši počeli leta 1945 in kasneje, ko so bili izpostavljeni na milost in nemilost totalitarni oblasti? Za upor ni bilo nobenih pogojev. Tudi govorili niso, ker so se bali za golo življenje! So pa jokali, molili in trpeli! Da, trpeli! Pomeni, da so se do dna svoje duše zavedali, da tak režim ni dober in da pomeni zlo za narod. In prav ta zavest, ki je izraz neuklonljivosti naroda, je vedno bila in vedno bo upanje in temelj boljše družbene ureditve.

Tudi danes se moramo zavedati stanja, da živimo v laži, da nas omrežje finančno izčrpava in da še vedno politično zakulisje določa »notranje sovražnike«, ki jih je treba uničiti z medijsko diskreditacijo ali montiranim sodnim procesom. Družba, ki sprevrže tri tisoč let stara pravila skupnega življenja: »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, postane družba trpljenja. A tudi če nam vsi vzvodi vplivanja spolzijo iz rok, nam še vedno ostane nepremagljivo orožje, to je: zavedati se sprevrženosti stanja in – trpeti. Dokler trpimo zaradi patologije v družbi, nismo premagani! In dokler nismo premagani, lahko upamo na zmago osamosvojitvenih sanj!

Največja nevarnost je v tem, da dolgotrajno trpljenje brez možnosti vplivanja postane vse bolj utrujajoče. Človek se postopoma navadi na svojo drugorazrednost in pogosto začne sprejemati dejstvo ugrabljene države kot nekaj normalnega. Postopoma se sprijazni s tem, da določeni lobiji obvladujejo in izčrpavajo ne samo banke ampak tudi druge pomembne finančne tokove v državi. Nekaj te kapitulacije najdemo tudi v dveh vse pogostejših pozivih.
Prvi se glasi: »Odpustimo« vsem, torej tudi tistim, ki so po vojni izvedli največji genocid v zgodovini slovenskega naroda.

Lepo in krščansko zveni ta poziv k odpuščanju. A je v primeru slovenske realnosti še kako problematičen. Pred časom mi je nek verodostojen pacient pripovedoval, kako je nekega večera v Valdoltri med pacienti beseda stekla o povojnih pobojih in skupina tako imenovanih »borcev« je jasno in glasno zagovarjala stališče: »Še premalo smo jih!«
Vsi vemo, da te besede ne izražajo razpoloženja posamezne motene osebe, ampak miselnost najbolj glasne druščine, ki si domišlja, da ji je zgodovina dala oblast nad slovenskim narodom, oblast nad življenjem in smrtjo sodržavljanov. In kako, mislite, bo tako okolje sprejelo odpuščanje, ki ni prazna beseda, saj je polna nečesa svetega, božjega? Ali ne bi to pomenilo »metanje biserov pred svinje«, če uporabim svetopisemsko prispodobo? Odpuščanje je lahko le krona spravnega procesa. Krona iskrenega kesanja in prošnje!

Niso se samo v Sloveniji dogajali bratomorni zločini. In ne samo v času komunistične revolucije. Zgodovina je polna tega zla. In ne poznam boljšega recepta za razrešitev tega bratomornega prekletstva, kot je tri tisoč let stara modrost, zapisana v zgodbi o Kajnu in Abelu (1Mz 4,1-16). To je drama v petih dejanjih:
1. »Kajn (se je) vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.«
2. »Gospod je rekel Kajnu: ‘Kje je tvoj brat Abel?’ Odvrnil je: ‘Ne vem.’«
3. »In Gospod je rekel: ‘Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni’«
4. »Kajn je rekel Gospodu: ‘Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi. … Kdor koli me bo našel, me bo ubil’.«
5. »Gospod pa mu je odgovoril: ‘Ne tako; kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan’. In Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil.«

Dejanja si torej takole sledijo: 1. uboj – 2. zanikanje (oz. sprenevedanje) – 3. glas krvi (glas vesti) – 4. priznanje – 5. odpuščanje. To je železna zakonitost spravnega procesa. Nobene faze ni možno preskočiti, če naj proces ostane verodostojen in naj resnično osvobodi in razbremeni medčloveške odnose. Ko je spočet zločin, so Kajni in z njimi celotna družba obsojeni na vsa dejanja in vse faze te mukotrpne poti.

In na kateri stopnji je danes slovenski spravni proces? Se vam ne zdi, da je šele na drugi stopnji, to je na stopnji zanikanja oziroma sprenevedanja? Kje je šele priznanje in kje kesanje, ki sta pogoj za odpuščanje. Šele priznanje in kesanje namreč odpreta človeku srce, da postane sposobno sprejeti odpuščanje.

Danes pa še vedno poslušamo le pozive žrtvam komunističnega nasilja, naj odpustijo svojim krvnikom. Seveda se mora prizadeti človek osvoboditi jeze, zamere in maščevalnosti, da končno lahko prosi Boga: »Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« A tudi ta, skrajno dobrohotna prošnja, ki je brez sence zamere, zveni v našem primeru nelogično. Velja lahko le za posamezne zmedene likvidatorje, ne pa za tiste, ki so bratomorni zločin skrbno načrtovali in so zelo dobro vedeli, kaj delajo. Zanje bi bila bolj ustrezna prošnja, naj jim Bog podeli milost spoznanja in kesanja.
Je že res, da moramo v skladu s krščansko tradicijo biti vedno odprti za odpuščanje, vedno pripravljeni seči v roke, vedno vabiti k spravi, a pozivati žrtev, da odpusti zločincu, ki mu še na misel ne pride, da bi se pokesal ali celo prosil za odpuščanje, je v vsakem primeru neresno. Taki pozivi so tudi sicer že davno postali več ali manj brezpredmetni. Srečal sem mnoge sorodnike žrtev komunističnega zločina, pa pri nikomer nisem zasledil kakršnekoli želje po maščevanju. Vsi želijo le, da se zločin kot zločin prizna in obsodi, žrtvam pa vrne dostojanstvo domoljubnega upora komunističnemu terorju.

Z vsiljevanjem odpuščanja tistim, ki zanj ne zaprosijo, nasprotno, ki se iz odpuščanja norčujejo: »Še premalo smo vas!«, samo utrjujemo njihovo sovraštvo. Za dramo slovenskega bratomornega genocida je namreč značilno, da žrtve že davno nič več ne sovražijo povzročiteljev zločina, čeprav ti še vedno sovražijo svoje žrtve. Tega prekletstva se ne da na silo rešiti. Pa tudi z molkom in zaigrano pozabo preteklosti ne. Prav je, da smo vedno pripravljeni ponuditi roko sprave. A če nasprotnikovo roko na silo zgrabimo, nismo storili nič dobrega. Tudi evangelij nam ponuja trditev, da je Jezus odpuščal le tistim, ki so postali odpuščanja vredni.

Posamezniku, ki je prispel do 4. dejanja Kajn-Abelove drame, je treba iskreno odpustiti. Vendar pa zločin ostane zločin, genocid ostane genocid in nihče ga ne more izbrisati ne iz zgodovine in ne iz spomina. Tudi naš odnos do zločina ostane in mora ostati odločilno kritičen. Z zločinom se ne smemo nikoli sprijazniti! Le tako lahko preprečujemo, da se v bodočnosti ne bi ponovil.
S tem pa smo že pri drugem pozivu, ki razkriva nekakšno utrujenost v zavedanju o izvirni patologiji slovenske države. Ta poziv se namreč glasi: »Pozabimo na preteklost – glejmo v prihodnost!«

Vendar kako naj gradimo prihodnost, če ne razumemo sedanjosti? Kako naj razumemo sedanjost, če mižimo pred preteklostjo? Kako naj vzgajamo mladega človeka, če ne vemo, kako danes doživlja svet? Kako naj razumemo njegovo današnje ravnanje, če ne poznamo njegovega otroštva in kaj vse je v otroštvu doživel?

Kot je človek na nek način celota preteklosti, sedanjosti in odprtosti v prihodnost, tako je tudi družba celota preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vse, kar je narod v preteklosti doživel, nosi v svojem spominu, svojih navadah in svojem načinu razmišljanja. Določen sloj politikov, politično nastavljenih direktorjev, sodnikov, učiteljev, kulturnikov, itd. še vedno razmišlja v shemah, uveljavljenih v komunizmu. To je služenje režimu, ideološko uvrščanje v vladajoči razred, medsebojno ščitenje in zagotavljanje privilegijev, zatiranje drugorazrednih ter ohranjanje zavesti: mi, prvorazredni, smo oblast in z vami delamo, kar hočemo!

In prav ta zavest, ta miselna šablona je omogočila v Sloveniji ohranitev že v prejšnjem režimu »ugrabljene države« (state capture). V zahodnem svetu je udomačen pojem »Crony kapitalizem«. To je oblika kapitalizma, ki ne temelji na prostem trgu in vladavini prava, ampak na tesnih razmerjih med gospodarstvom in politiko. Vladajoči politiki podjetjem koruptivno pomagajo na primer z zatiskanjem oči pred davčno utajo ali z dajanjem državnih garancij ter drugih državnih pomoči.

A v Sloveniji gre za mnogo hujšo obliko. Gre za tako imenovani »tovarišijski kapitalizem«. Naj si sposodim besede ekonomista Bernarda Brščiča, ki takole pravi: »V crony kapitalizmu je Wall Street principal, politiki pa so agentje. V tovarišijskem kapitalizmu, ki izvira iz totalitarnega socializma, je obratno. Politika je principal, ‘tovariši’ podjetniki pa agentje. Tovarišijski kapitalizem v nasprotju s crony kapitalizmom ni odklon tržnega gospodarstva, ampak poslednja degeneracija totalitarnega socializma. Je rezultat spodletele tranzicije. V 25 letih nam ni uspelo izvesti prehoda v svobodno tržno gospodarstvo, ker to zahteva tudi svobodne medije, neodvisno pravosodje in vzpostavitev pravne države,« pravi Brščič.

V kako resno »ugrabljeni« državi živimo, pove tudi izjava Šveda, Torbjörna Manssona, ki je bil direktor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), lani pa po čudnem postopku nepričakovano razrešen. Takole je decembra lani rekel:
»V Sloveniji je na žalost praksa, da se zoper ljudi vlagajo prijave z lažnimi očitki, ki jim mora slediti policija. Mediji se bodo tako osredotočili na lažne obtožbe, namesto na nadzor nad delovanjem DUTB, policija se bo ukvarjala s temi obtožbami, namesto da bi poiskala dokaze zoper ljudi, ki so povzročili milijardne izgube v bančnem sistemu. Nekaterim ljudem ustreza, da je namesto tega zdaj fokus na tistih, ki so poskušali rešiti, kar se je rešiti dalo iz tega grozljivega preteklega ravnanja.«

Mansson tudi pravi, da »gre v ozadju za politično agendo, ne nujno vladajoče stranke, pač pa ljudi, ki imajo vpliv na vlado in ščitijo svoje premoženje, pridobljeno z milijardnim oškodovanjem Slovencev prek bank v preteklih letih. Če bodo te interesne skupine pridobile nadzor tako v nadzornih svetih državnih bank (ki trenutno »sedijo« na milijardah likvidnih sredstev za kredite, ki še vedno niso uporabljena) in nad upravami SDH in DUTB (ki »sedi« na lastniških deležih družb, namenjenih za prodajo ter na terjatvah za prodajo), potem bodo te interesne skupine lahko znova pridobile izjemno veliko premoženje na račun slovenskih davkoplačevalcev.«

In ta Manssonova napoved se danes očitno uresničuje.

Ugrabljenost države pa se je najbolj drastično razgalila v odmevnih primerih pravosodja. Primera Patria ne moremo razumeti, če nimamo pred očmi učbenika Kazenskega prava iz leta 1978, v katerem je prof. Ljubo Bavcon zapisal, da »je kazensko pravo najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve in da je v tem smislu kazensko pravo sredstvo za zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva«. In oblast je očitno tudi danes prepričana, da lahko dela, kar hoče in da za zatiranje opozicije lahko zlorablja celo pravosodje. Tako je najprej Državni svet Francu Kanglerju nato pa Državni zbor Janezu Janši mirno odvzel mandat, ki so jima ga zaupali volivci. Sedanji minister za pravosodje je napovedal, da če bo primer Bavčar zastaral, bodo letele (sodniške) glave, ko pa se jim je razblinil neuspeli konstrukt Patria in je sodstvo pohitelo z zastaranjem, da skrije svojo sramoto, pa ni bilo nobenih groženj, da bodo letele glave.

Knjige bi lahko napisali o primerih, ki so res v sramoto slovenski pravni državi. Tu nekatere omenjamo le zato, da ponazorimo žalostno dejstvo »ugrabljene« države. In da tega ne moremo razumeti, če ne poznamo svoje komunistične preteklosti, vsemogočnosti partije in udbovskih metod dela. »Pozabiti na preteklost« bi pomenilo, zamižati pred vzroki in tehnologijo sedanjega ravnanja tistih, ki se pojmujejo kot »lastniki« tako ugrabljene države. To bi tudi pomenilo mižati pred vzroki, zakaj Slovenija celo v primerjavi z drugimi nekdanjimi komunističnimi državami EU vse bolj zaostaja v gospodarskem razvoju, konkurenčnosti, ekonomski svobodi, demokratizaciji in vzpostavljanju pravičnosti ter enakosti pred zakonom.

Nič ni bolj nevarno kot utrujenost osveščenih razumnikov, ki v svoji nemoči aktivno sodelovati pri normalizaciji slovenske družbe, resignirano zavzdihnejo: »Pustimo preteklost!«, in s tem vso njeno patologijo – čeprav je še v celoti prisotna!

Albert Svetina pravi v svoji izpovedni knjigi, Od osvobodilnega boja do banditizma (Ljubljana 2011, stran 367), da »Demokracije v Sloveniji ne bo, dokler bodo na oblasti ljudje, ki so izvajali partijsko linijo in postavljali partijske zakone ali pa so z njimi neposredno povezani. Kajti kdo je danes srečen v Sloveniji? Srečen je ta, ki je ubijal; srečen je ta, ki je goljufal; srečen je ta, ki je denunciral; srečen je ta, ki je na stotisoče ljudi, otrok in svojcev žrtev povojnih pobojev pripravil do tega, da danes ne smejo govoriti o partijskem terorju, ker bi bila njihova prihodnost spet negotova. Presrečen bi bil, če bo moja življenjska tragedija vplivala na javnost v Sloveniji, da bi začela drugače razmišljati o zgodovini komunizma na Slovenskem.« Tako Svetina.

Sedanjost in bodočnost Slovenije je še kako odvisna od nadaljevanja preteklosti in od našega razmišljanja o tej preteklosti. Sedaj, petindvajset let po slovenski osamosvojitvi in padcu komunizma, pa se zdi, da zavest o sprevrženosti družbe, o neuspeli tranziciji, o nadaljevanju stanja laži, kraje in uboja, vse bolj bledi. Javlja se vse večja otopelost, brezbrižnost in vdaja v usodo. Cerkev, krščanstvo in vsi pokončni svobodomiselni ljudje so prvi poklicani, da ohranjajo resnico ter čut za sprevrženost. Da jih torej ta družbena patologija boli. Da trpijo! In da to vedno znova jasno in glasno povedo. Da opozarjajo na zločin, ki še vedno čaka, da ga nekdo prizna in se ga pokesa ter s tem odpre vrata odpuščanju in spravi. Da opozarjajo na vzroke, načine in posledice ugrabljene države, od ugrabljenih financ in sodstva do lastništva nad postavljanjem vodstvenih kadrov. Da svojo duhovno moč izkazujejo z nepopustljivo kritiko laži, kraje in uboja ter degradacije družine.

Dokler in samo dokler bo narod premogel kritično maso razumnikov, ki bodo kljub temu, da niso pripuščeni k vzvodom oblasti, glasno vztrajali na tri tisoč let starih načelih skupnega življenja, kot so »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, pa tudi »spoštuj očeta in mater« (t.j. spoštuj institut družine), bodo judovsko-krščanski temelji, na katerih temelji Evropska Unija – pa tudi Slovenija, še vedno živi. Če bomo utihnili in »pozabili« na to svojo preteklost, bodo utišani in pozabljeni tudi naši temelji. Postali bodo mrtva črka na papirju, ki lahko zgori že v majhnem revolucionarnem ognju kulturnega marksizma.

Klasični marksizem se je namreč uspešno prelevil. Zatiranje zasebne lastnine je izgubilo svojo ostrino, stopnjuje pa se vsiljevanje moralno-kulturne anarhije, v kateri je vse dovoljeno. Tako je za kulturni marksizem značilno predvsem vse večje sovraštvo do krščanskega sistema vrednot in v zadnjem času vse agresivnejše izničevanje instituta družine in naravnih zakonitosti spola. Kulturni marksizem je vse manj obseden s preprečevanjem zasebne lastnine in vse bolj z obvladovanjem javnega mnenja in vzgoje otrok.

Tradicionalni Slovenec, ki je medijsko zasmehovan, politično izrinjen in družbeno degradiran, je še vedno na preizkušnji, da se utrujeno poslovi od svojih osamosvojitvenih sanj po svobodni in pravični družbi. Je v nevarnosti, da se poraženo sprijazni z neuspelo tranzicijo, ugrabljeno državo, kulturnim marksizmom… in s svojo drugorazrednostjo.

Pred osamosvojitvijo smo izkusili politični sistem, ki je bil postavljen na klasično marksistične, nato pa na kulturno marksistične temelje. Ne dovolimo, da se to ponovi. Ne na področju gospodarstva in financ, pa tudi ne na področju sodstva, šolstva in družine. Ne utrudimo se in vztrajajmo v svoji jasni in glasni kritičnosti, kot so vztrajali naši predniki, naši očetje in dedje, naše matere in babice.

Prispevek je bil pripravljen za zborovanje Prebudimo Slovenija na Otočcu, 15. oktobra 2016.