Slovenija- privesek Balkana?

1

Mediji so iz srečanja slovenskega in hrvaškega predsednika pred dnevi v Buzetu navedli izjavo slednjega, da “Slovenija in Hrvaška sta že del regionalne koalicije in zato upam, da bomo v evropski skupnosti še bolj sposobni ščititi naše interese.” Slovenija prav te dni poudarjeno pozornost namenja »Croatia Summit« v Dubrovniku, kjer se mudita tako Pahor kot – na dubrovniških poletnih igrah – predsednik Türk.

Konec junija je bila Slovenija sprejeta v pobudo sodelovanja v Jugovzhodni  Evropi (SEECP). Ob srečanju predstavnikov držav Zahodnega Balkana na Brdu v marcu je koordinator za to regijo na Mladiki, veleposlanik Vojko Volk, za “Delo” odkrito govoril o “balkanskem osmercu” po zgledu Višegrada.

Kot smo v “Časniku” že opozorili, ti zadnji dogodki pa to potrjujejo, se Slovenija – morda sicer pretežno iz ekonomskih razlogov – v zadnjem času poudarjeno ozira (nazaj) na Zahodni Balkan.

Brez gledanja zviška!

Poskušajmo o tem razmišljati manj čustveno in brez predsodkov do regije, ki jo z nekaj sreče in političnega poguma gotovo čakajo boljši časi in utegne postati pomembno območje visoke gospodarske rasti. Nespametno bi bilo zviška gledati na Zahodni Balkan in z njim ne krepiti vezi. Navsezadnje, ali nam ni podobno ohola drža morda v zgodnjih devetdesetih letih zapravila članstva v Višegrajski pobudi? Toda na Zahodni Balkan nas – se zdi – potiska nuja ali celo oportunizem, v Višegrajsko skupino bi si danes želeli, da bi bili prepoznavnejši kot srednje-evropska država.

V Evropi se utrjuje prepričanje, da bo po vstopu Hrvaške v EU – ta se zdaj pomika proti koncu leta 2012 – pri širitvi Unije nastal daljši premor, a je vendarle mogoče pričakovati, da bi nekje do konca drugega desetletja te države vendar vstopile v EU. Seveda bo ta EU takrat drugačna. Za seboj bo imela izkušnjo sedanje finančne krize, po kateri bo EU najverjetneje strožja in z večjo koordinacijo gospodarskih in proračunskih politik. Po vsej verjetnosti se bo okrepilo tesnejše sodelovanje zgolj skupin EU držav okrog posameznih vprašanj, medtem ko bodo države z manjšo kapaciteto na posameznih področjih ostajale sicer članice EU, a na robu teh tesnejših sodelovanj. To sicer ne pomeni, da bo članstvo v EU bistveno manj pomembno; če bo EU dovolj modra, se bo zavedala, da mora vsaj zaradi zagotovitve svojega vpliva v svetu v največji možni meri konsolidirati notranje razmere, toda razdalja med severnimi in južnimi članicami se bo verjetno poglobila, prav tako pa bodo na pomenu pridobile skupine držav članic.

Hrvaška je v marsičem že pomembnejša od nas

Kje je prostor Slovenije v vsem tem? Vse manj slišimo nekoč že izrečeno ambicijo, naj se Slovenija prebije v zgornji del druge tretjine držav (sedanje) EU sedemindvajsetih. Veliki upi, ki jih vlagamo v gospodarsko sodelovanje z Zahodnim Balkanom in krepitev pobud za politično sodelovanje s tem delom Evrope so lahko pametna naložba, lahko pa tudi izraz nemoči, da bi prodrli na druge trge in sklepali (strateška) partnerstva drugod – to pa tudi pomeni, da se verjetno po tihem poslavljamo od prej omenjene ambicije, ker nam je zanjo zaradi domače gospodarske politike preprosto zmanjkalo sape.

Po vstopu Hrvaške v EU si ne gre delati utvar, da bo za preostalo Evropsko unijo Hrvaška gospodarsko in politično zanimivejši partner od Slovenije. Da bo tako, kaže tudi letošnja odločitev Švedske, ki ni zaprla svojega veleposlaništva v Zagrebu, ampak v Sloveniji. (Le deloma se lahko zadovoljimo z argumentom, da je Hrvaška še tudi problematična, Slovenija pa nič več.) Ko bo vstopila Srbija, bo konkurenta dobila ne le mala Slovenija, ampak tudi “velika” Hrvaška. Kaj bo tedaj tisto, kar nas bo za druge partnerje v EU še lahko delalo zanimive?

Kaj nas lahko naredi zanimivejše?

Nekateri menijo, da je iz podobnega razmisleka premier Pahor pristal na arbitražni sporazum, ki za Slovenijo najverjetneje ne bo posebno ugoden, nas pa bo v očeh EU bojda naredil prijetnejše, zanimivejše, spet povsem neproblematične. Ali bomo res nagrajeni z večjo pozornostjo, kot si jo lahko kmalu obeta Hrvaška in nekaj let kasneje Srbija? Bomo zaradi popuščanja glede lastnih interesov deležni več posluha pri oblikovanju EU politike do Zahodnega Balkana? Bodo države regije, vključno s Hrvaško, zaradi tega z večjo naklonjenostjo (ali zgolj z manjšo nenaklonjenostjo) obravnavale slovenska podjetja?

Ena niša, ki jo v koketiranju z Zagrebom in Beogradom morda zanemarjamo, je večji angažma Slovenije v šibkejših državah Zahodnega Balkana, v BiH, deloma Črni gori, Kosovu in morda Albaniji, posebej pa še v od vseh zapuščeni Makedoniji. To so države, kjer bi lahko Slovenija s primernim političnim in finančnim vložkom postala resničen strateški mentor, ne le partner. Voditeljske vloge v “balkanskem osmercu” nam namreč ne more zagotoviti niti velik prepad v BDP na prebivalca; velikost in gospodarske priložnosti na Hrvaškem in v Srbiji so namreč za ostale članice EU daleč vabljivejše od tistih, ki jih je doslej uspela ponuditi do tujih naložb zadržana, po velikosti trga majhna Slovenija.

Po drugi strani se moramo vrniti nazaj k naši osnovni ambiciji: po glavnih makroekonomskih kazalcih prehiteti Grčijo, Ciper, Portugalsko (to smo po GDP na prebivalca že) in se vsaj tesno približati Italiji in Španiji.

V ta namen je potrebno, da se bolj naslonimo na tisti prostor, kjer so naši izzivalci in ne na tisti, kjer so predvsem zasledovalci: svojo zunanjepolitično aktivnostjo moramo poudarjeno usmeriti v srednje-evropski prostor. Zagotovo smo tudi sredozemska država, država južne Evrope, deloma tudi država jugovzhodne Evrope, zagotovo imamo tudi balkansko komponento, a po svoji zgodovini, kulturi, geografiji smo predvsem srednje-evropska država; ne zato, ker bi bilo to imenitnejše, ne zato, da bi bilo to razlog za oziranje zviška na druge države nekdanje Jugoslavije, temveč zaradi dejstev zgodovine, od katere smo le obdobje od 1918 do 1991 preživeli v politični zvezi južnih Slovanov; resda pa tudi zaradi tega, ker je zadnja finančna kriza še poglobila stereotipsko nezaupanje do evropskega juga.

Južni ali Zahodni Slovani?

Poudarjanje naše južno-slovanske narave je vsaj deloma bilo politično pogojeno: že geografsko gledano smo s Čehi najbolj zahodni Slovani in edini tudi v stiku z romanskim svetom, četudi bi bilo neznanstveno in nezgodovinsko trditi, da v naši etnogenezi ni močnih južnoslovanskih korenin. Toda naša naslonjenost na Avstrijo, podkrepljena z dejstvom, da smo se v poznem srednjem veku izognili stalni otomanski okupaciji, nas je – kakor je ugotavljal že Cankar – kulturno in politično ločila od (ostalih) južnih Slovanov, četudi nas nanje vežejo jezikovne vezi. Cankar je Jugoslavijo videl kot branik pred nemškim nacionalizmom 19. stoletja, zato si je prizadeval zanjo. Danes ta nevarnost – če odštejemo provincialni nemški nacionalizem na avstrijskem Koroškem, ki se ga sramujejo tudi na Dunaju – ni več aktualna, zato bi si bilo smiselno prizadevati za krepitev vezi z Avstrijo – še enim “osamelcem”, s katerim nas veže zgodovina do konca prve svetovne vojne in Koroški Slovenci.

Žal, Slovenije v prostoru Srednje Evrope ni čutiti. Naše osamljenosti in majhnosti ne bomo mogli preseči s naslanjanjem na Hrvaško in Srbijo, ki želita biti predvsem voditelja v prostoru Zahodnega Balkana ali Jugovzhodne Evrope in ne iščeta sebi enakopravnih partnerjev – razen druga druge. Poleg Avstrije tudi povezava s Čehi in Slovaki ni le stvar romantičnega panslavizma, ampak je lahko realnost – če si tega seveda naša zunanja politika želi in naša gospodarska politika drzne. Slednjič je Alpe-Jadran tisti prostor, kjer je Slovenija edina entiteta, ki je tudi država: to prednost lahko izkoristi, da postane njen središčni del. Tudi na regijsko politiko nikakor ne bi smeli gledati zviška.

1 komentar

Comments are closed.