Slovenija pripravila molitveno bogoslužje za Svetovni molitveni dan žensk

0
500

Prvi petek v mesecu marcu je vsako leto svetovni molitveni dan žensk, in to že od leta 1927 naprej, čeprav so bili njegovi zametki že več desetletij prej, ko so Severnoameričanke molile za misijone na domači celini in v tujini in pomagale misijonarjem. To je pravzaprav mednarodno gibanje kristjank, saj se na ta dan v molitvi združijo pripadnice različnih krščanskih Cerkva in denominacij in skupaj molijo za državo, ki v določenem letu pripravi molitev. Geslo gibanja je Seznanjeno moliti – molitveno delovati. Ob molitvi je organizirana tudi nabirka, ki je vsako leto namenjena za projekte v državi, ki pripravlja molitev. V tej molitvi je celostno zajeta država, njene značilnosti, tegobe in radosti. Priprava na to traja več let. Gibanje ima tudi logotip, ki je nastal leta 1982, ko so bogoslužje pripravile krščanske ženske z Irske. Sestavljen je iz štirih puščic v obliki keltskega križa, ki kažejo v središče s štirih strani neba. Predstavljajo štiri klečeče osebe v molitvi, krog pa predstavlja svet in ekumensko edinost kljub različnosti.

Slovenija se je v to gibanje vključila leta 1999, ko je bilo prvo bogoslužje v cerkvi sv. Ane v Rogaški Slatini, leto kasneje je bilo tudi v Ljubljani, potem pa še v drugih krajih. Letos je bilo poleg Rogaške Slatine in Ljubljane še v Velikih Laščah, na Obali v cerkvi sv. Marka na Markovcu, pri Sv. Duhu pri Škofji Loki, v Domu kulture v Kamniku, v kapeli šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru in v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti. V nekaterih krajih, med drugim v evangeličanskih skupnostih v Gornjih Slavečih in Ljubljani, so bogoslužje ponovili v nedeljo.

Letos je molitveno bogoslužje za ta dan pripravila Slovenija. To pomeni, da so molivci v vseh deželah, kjer pripravljajo ta bogoslužja, izvedeli tudi marsikaj o Sloveniji in Slovencih. Mimogrede: mogoče je takšna »promocija« učinkovitejša kot tista na druge načine, saj se molitev dotakne človekove globine. Za letošnji SMD je imel slovenski odbor, ki ga vodi Tanja Povšnar Vrečar, veliko dela, saj je v letu 2018 potoval po svetu in predstavljal Slovenijo in bogoslužje; v Slovenijo pa so prihajale tudi predstavnice odborov SMD iz drugih držav: spoznavale so delo slovenskega in Slovenijo.

This slideshow requires JavaScript.

Letošnje bogoslužje se osredotoča na odlomek iz Lukovega evangelija 14,15–24, ki pripoveduje o gospodarju, ki je pripravil veliko gostijo in nanjo povabil veliko ljudi, ki pa so se izgovarjali, da imajo drugo delo in ne morejo priti, potem pa je povabil reveže, pohabljene, slepe … Naslovno sliko molitvenega dneva je naslikala Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic, ki zelo slabo vidi. Veselje do slikanja je čutila že v mladosti, slikati pa je lahko začela šele po upokojitvi. Povezana je tudi z drugimi slabovidnimi slikarji, razstavlja in dobiva nagrade. Posebno priznanje zanjo je, da dobi priznanje od videčih slikarjev. Udeležila se je tudi bogoslužja v ljubljanski stolnici in povedala, kako je uresničila navdih, ki ji ga je dal svetopisemski odlomek. Ob tem še povejmo, da je bilo bogoslužje v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja zelo lepo obiskano.

Bogoslužje je bilo slovesnejše, ker se ga je udeležilo kar nekaj ljudi, oblečenih v narodne noše. Večinoma so bile gorenjske, ena ženska pa je bila oblečena v ljubljansko nošo. Prav ti – bil je tudi en moški, »da so bili ljudje« – so na mizo, ki je bila pripravljena pod oltarjem, na začetku bogoslužja prinesli nekaj tipično slovenskih jedi in slaščic: pehtranovo potico, belokranjsko pogačo, med, lectova srčka, poleg tega pa tudi šopek rdečih nageljnov z rožmarinom v majolki, svečo z naslovno sliko molitvenega dneva in Sveto pismo.

Po uvodnem delu bogoslužja smo poslušali izpovedi petih žensk, ki živijo v Sloveniji, izpovedi pa so bile podlaga za molitev. Marjeta že v zrelih letih pripoveduje, kako je bilo težko v Sloveniji po drugi svetovni vojni in da je odšla na delo v tujino, po upokojitvi pa se je vrnila in bila sprejeta. Mojca je v študentskih letih zanosila, vendar jo je fant zapustil. Domači so ji stali ob strani, tako da je lahko končala študij. Tudi poročila se je in rodila še enega otroka. Marija se spopada s socialno stisko, saj sta sin in snaha ostala brez zaposlitve. Opaža tudi stisko sosede, ki je sama na veliki kmetiji. Tudi Emina zgodba je težka, saj se spopada z alkoholom v družini, a ima upanje na rešitev. Rominja Nataša se osebno sicer ni srečevala z zaničevanjem in izključevanjem, pozna pa to iz življenja drugih. Prav izključevanje velikokrat prepreči, da bi se ljudje postavili na noge in dostojno zaživeli.

Po prebranem svetopisemskem odlomku je sledil pogovor z umetnico Rezko Arnuš, zatem pa molitev zahvale, saj je veliko stvari, za katere se je prav Bogu zahvaljevati.

Molitev so spremljale pesmi, posebej napisane in uglasbene za to priložnost, mislim pa, da jih bomo še velikokrat peli. Pela sta jih združena pevska zbora ŽPZ Utrinek in Mladinski mešani zbor župnije Marijino oznanjenje pod vodstvom Miha Zupanca Kovača, ki je poleg Miha Goršeta tudi avtor priredb pesmi. Pevce sta spremljala s klaviaturami s. Diana Novak, ki je poleg Kristine Knez tudi avtorica pesmi, in violinist Jernej Pečak. Ker pa so melodije preproste in spevne, je cerkev hitro pritegnila, sploh pri odpevih.

Bogoslužje je bilo zelo enovito, tudi pesmi so lepo dopolnjevale besedila. Z marsikom sem se pogovarjala in vsi smo občutili močno medsebojno povezanost zbranega občestva. Prepričani smo, da je bilo zelo blagoslovljeno.

Po koncu bogoslužja smo bili vsi udeleženci povabljeni v stolno župnišče na druženje ob prigrizku, ki so ga pripravile članice slovenskega odbora SMD, in pijači. Tudi to se je razvilo v prijetno srečanje, pravzaprav srečevanje z odprtimi in prijaznimi ljudmi.

Molitvena bogoslužja so se začela na otočju Tonga in končala na drugi strani datumske meje. Slovenski odbor je dobival sporočila s fotografijami od vsepovsod.

Avtor slik iz ljubljanske stolnice je Janez Strah, druge so s fb-profila Simone Prosič.

Prijava

Za komentiranje se prijavite